Mobilna verzija
08:32 23. november 2017

Spermijev je pol manj, pa tudi plavajo slabo

Jure Aleksič / Zarja
2

Zdaj je uradno: eliksir življenja naglo presiha. No, v redu, zdaj je skoraj uradno in najbrž velja predvsem za zahodne moške, a vseeno: udarniška kapaciteta moških reproduktivnih turbin je prepolovljena.

spermijev je manj

Je človeški rod ogrožen? Foto: arhiv revije Zarja

Še ne tako davnega leta 1973 je bilo v spermi kremenitih 99 milijonov semenčic na mililiter, leta 2011 pa samo še 47,1 milijona. Prav ste prebrali, v manj kot štiridesetih letih se je število spermijev prepolovilo.

Študija, ki je konec julija odjeknila po vsem svetu, je še bolj skrb vzbujajoča, ker sploh ni študija, temveč metaštudija. To pomeni, da gre za pregled in sintezo številnih drugih raziskav. Mednarodna skupina raziskovalcev na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu je prečesala skoraj osem tisoč študij na to temo in med njimi našla 185 takih, ki so v celoti zadostile strokovnim parametrom.

Ko so jih raziskovalci statistično obdelali, so prišli do strašljivega sklepa: podatki pravijo, da je v omenjenem času število semenčic upadalo za poldrugi odstotek na leto. A pri moških, ki so jih geografsko uvrstili pod »drugo « – torej ne pod Evropo, Severno Ameriko, Avstralijo in Novo Zelandijo – podobnih gibanj niso zasledili. Je pa res, hitro dodajajo avtorji metaštudije, da je bilo nezahodnjaških študij veliko manj, kar pomeni, da je bil neprimerno manjši tudi skupni vzorec, zato so podatki veliko manj zanesljivi.

Hormonsko moteni

Tema seveda ni prvič obravnavana, znanstveniki se problema zavedajo že od začetka devetdesetih let. Nekateri so celo že prej začeli opozarjati, da bi kemični zverinjak, ki smo si ga ustvarili, lahko načel reprodukcijsko sposobnost človeštva. A ker ni obstajala nobena dovolj korenita metaštudija, se je o vsem skupaj bolj šušljalo in vsaj javno prepuščalo zloglasni domeni »teorij zarote«. No, zdaj ustrezna metaštudija obstaja. In rezultati so tako skrb vzbujajoči, da bi jih morala javnost vsekakor sprejeti kot preplah.

Kaj je povzročilo tako drastičen upad? Za zdaj si nihče ne upa reči na glas. Kot vedno v tako kompleksnem okolju gre najbrž za koktajl različnih vzrokov. Obstoječe raziskave so upad semenčic med drugim povezale z rastjo telesne teže, pomanjkanjem telesnega gibanja in kajenjem, da drugega sploh ne naštevamo. Potem pa so tu še zloglasni hormonski motilci oziroma endokrini disruptorji, o katerih nas že dolgo ozaveščajo pionirji, kot je Anton Komat.

Ali gre pri tem zgolj za še en odvod histeričnega besnenja teoretikov zarote, bo moral za zdaj vsak sam presoditi. Najbrž pa ne bo odveč omeniti izsledkov raziskave, ki so jo pred tremi leti izvedli na univerzi v Bonnu.

Nemški raziskovalci so takrat testirali 96 uradno neškodljivih kemičnih dodatkov in njihovo učinkovanje na človeško spermo. Vseh 96 substanc so dobili iz pogosto uporabljanih potrošniških artiklov, kot so kreme za sončenje, plastična folija za zavijanje sadja, zobne paste, kozmetika, milo in celo nekatere otroške igračke.

Bonski znanstveniki so omenjene kemikalije v različnih koncentracijah in razmerjih dodali posodicam s približno četrt milijona spermijev. Ugotovitve niso bile pomirjujoče. Milo rečeno. Skoraj trideset odstotkov vseh »neškodljivih « substanc je v semenčicah povzročilo nenormalno visoke ravni kalcija, kar je vsekakor škodilo njihovi učinkovitosti. Tako kalcificirane so namreč slabše plavale in svojo zmes prebavnih encimov za preboj ovoja jajčeca so prezgodaj spustile. Vodja raziskave Niels Skakkebaek je navrgel, da lahko hormonski motilci med drugim tudi zmedejo ženski notranji »GPS« – svetilnik, ki male plavalce usmerja k cilju.

Če se nam ob tem pred očmi prikažejo prizori zablodelih spermijev, ki skušajo herojsko oploditi vranico, smo si gotovo dovolili več šegavosti, kakor si tako resna tema zasluži.

Moška biološka ura

Opažanja s terena so vsekakor v sozvočju z nedavnimi izsledki. Neplodnost je bila v družbi sicer dolgo obravnavana kot zgolj žensko vprašanje. Biološka ura je, ko govorimo o nežnejšem spolu, že skorajda obrabljen kliše. »A obstaja tudi moška biološka ura, in na to temo moramo začeti rušiti tabuje!« Tako pravi Geeta Nargund, znanstvena pionirka na področju umetne oploditve in dolgoletna borka za izboljšanje splošne izobrazbe o spolnosti za oba spola.

V angleškem Guardianu je zapisala, da ima v Veliki Britaniji težave eden od šestih parov, ki skušajo zanositi. In da je nekje v polovici primerov vzrok na moški strani enačbe.

Ob tem je opozorila, da so vsa tista poročila o supermanih, znovaki v svojih petdesetih ali celo sedemdesetih veseljaško trosijo potomstvo, zelo zavajajoča. Zakaj? Ker številne mlade moške zaslepijo glede dejstva, da imajo tudi oni svojo biološko uro. Za vsakega Ronnyja Wooda ali Ruperta Murdocha, ki besedni zvezi »stari ata« vdihujeta povsem nov pomen, obstajajo nešteti brezimni neplodneži, ki se iz dneva v dan obupano oglašajo na klinikah za plodnost.

»Nujno moramo prekiniti tišino in izboljšati izobraževanje na to temo!« je pozvala Norgudova, »ter s tem moškim pomagati, da se odprejo in odkrito spregovorijo o nečem, kar je zanje lahko prav tako boleče kakor za njihove družice! To temo moramo predvsem normalizirati – doseči, da se lahko moški začnejo o vsem skupaj pogovarjati brez sramu ali strahu.«

Predvsem pa moramo našim mladim naliti čistega vina. Znanost si je namreč precej edina: od 40. leta naprej (od 45. pa sploh) se tako kvantiteta kot kvaliteta moškega eliksirja nekako spridita. Čedalje več je mutacij dednega materiala, za uspešno združitev spolnih celic je treba čedalje več truda, povečajo se tveganja za marsikaj, od avtizma do pritlikavosti in spontanega splava. Tveganje za slednjega je recimo dvakrat večje pri zanositvi z moškim po 45. v primerjavi z zanositvijo z moškim pod 25. letom. (Še precej bolj zlovešče se sliši podatek, da naj bi imeli potomci več kot 45-letnikov kar trinajstkrat več možnosti, da jim diagnosticirajo motnjo pozornosti.) Tako najbrž ne preseneča, da je ob razglasitvi izsledkov metaštudije ugledni androlog Allan Pacey mlajše moške pozval, naj se za otroke odločajo prej. Ker bi to lahko bilo celo ključno pri uspehu celotne misije.

Poparjeni ljudomrzneži

A ljudomrzneži, ki smo se razveselili obeta, da bi se človeška rasa lahko na tak žametni način izločila iz enačbe, smo se najbrž veselili prezgodaj. Tako med drugimi pravi tudi mikrobiolog in imunolog Alojz Ihan.

»Se strinjam, rezultati metaštudije lahko učinkujejo precej dramatično,« razmišlja. »Če držijo, potem se lahko bojimo, če se bo upad nadaljeval tudi v prihodnje. Ampak to sta že dva velika če, kajne? In tudi, če je res, upada parameter, ki za zdaj še ne boli. Hiter ošvrk planeta vas bo podučil, da človeška vrsta za zdaj še nima opaznih težav s plodnostjo.«

Seveda to ne pomeni, da ne bi veljalo ukrepati. »Metaštudija je definitivno napotilo za zdravstveno bolj organizirane zahodne države, da začnejo izvajati sistematične množične študije na svojih moških populacijah. Če semenčice res drastično usihajo, bo to jasno že v parih letih. Okrepiti bo treba tudi raziskave vpliva hormonskih motilcev, čeprav se to v tem trenutku že na veliko raziskuje. Kaj hočemo, danes nam življenje pač rešuje tako mnogo kemičnih iznajdb, da jih nekako ne moremo več vseh obvladovati.«

Bumerang in plemenski biki

Slovenska spletna skupnost je izsledke metaštudije sprejela s svojo pregovorno treznostjo in preudarnostjo.

»Razviti svet bo izumrl!« so kriknili prvi. »Oplojevalci bodo počasi postali kot plemenski biki!« so zavistno napovedali drugi. »Ta liberalizirana feminizirana družba, ki proizvaja poženščene moške, se bo vrnila kot bumerang!« so se pridušali tretji. »Torej je le upanje za ta od človeka prenaseljen in preobremenjen planet!« so upajoče čivknili četrti. »Večina moških, ki z večjimi tiči prihajajo z Bližnjega vzhoda, se je preživljala in prehranjevala z drobnico in primitivnimi pasmami goveda!« so retardirano blodili peti.

A tudi če bodo nadaljnje raziskave potrdile točnost navedb metaštudije, nas verjetno ne čaka scenarij iz filma Children of Men. Znanstveniki kitajske univerze v Nanjingu so iz izvornih celic lani že ustvarili umetne mišje spermatide – povsem funkcionalno različico mišjih spermijev, ki so tudi uspešno zaplodili naslednji rod. Z umetno oploditvijo seveda. Postopka za zdaj še niso preskusili na ljudeh… A znanstveniki upajo, da bodo lahko nekega dne neplodnemu moškemu odškrnili par celic recimo z lica, jih »resetirali« v stanje embrionalne celice in jih potem povišali v umetne spermatide.

Vaš prispevek