Zanimivosti

Častili naj bi odsekano glavo

Branko Šömen
15. 3. 2015, 20.58
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Ob koncu 11. stoletja so se v življenju krščanske Evrope pojavile spremembe. Bilo je mnogo demonske obsedenosti, kolektivne norosti in spleta čudes. Ves svet je trgoval s svetom, ki ga ni razumel: eni z nebesi, drugi s peklom.

Arhiv Svet24

Tudi želje in ambicije, da bi se to spremenilo, so bile v rokah utemeljiteljev krščanskih pohodov, izvedenci teh želja so bili Cerkev in kralji, prinašalci svetlobe, graditelji novih cerkva pa so bili templjarji. Križarski pohodi naj bi vrnili ugled Cerkvi, plemstvu pa omogočili razširitev njihov posestev, povečanje bogastva. Templjarji so bili v svojem času najvplivnejši red, najbogatejši bankarji in najbolj tragične osebe, ki jih je uničil francoski kralj Filip IV. Lepi (1268–1314). Templjarji so se vračali iz tujine med neuke evropske fevdalce in duhovščino. Oboji so še naprej verjeli, da samo nekaj kilometrov od njihovih vasi in graščin, mest in samostanov kraljujejo vile, čarovnice, volkodlaki in demoni, ki vsi po vrsti ogrožajo človeška življenja. R. Rousseau je v svoji Zgodovini znanosti zapisal, da je bil to čas »za poplavo misticizma«.

Templjarji in sveti gral

Od razpustitve templjarskega reda pa se pojavljajo nedokazani namigi, da templjarji skrivaj še vedno delujejo. Za njihove naslednike so se razglasile različne ezoterične združbe. Ena izmed skrivnosti, ki naj bi jih varovali njihovi nasledniki, je tudi skrivnost svetega grala.

Prva konstitucija templjarjev

Templjarski red je bil službeno potrjen leta 1128 na cerkvenem zboru v francoskem mestu Troyes. Glavno vlogo pri tem sta imela benediktinski menih Bernard iz Clairvauxa (ki je pozneje vstopil v cerkveno zgodovino kot »sveti Bernard«), kasneje menih v samostanu Citeaux, v katerem so bili menihi »nenavadno izobraženi«, ter Hugo de Payen, prvi veliki mojster reda. Bernard je uredil tudi pravila templjarskega reda. Med drugim je zapisal: »Po svoje so ti možje pohlevnejši od ovac in krvoločnejši od levov.« Njegova zasluga je ustanovitev reda cistercijancev, ki so našli ravnovesje med molitvijo in ročnim delom. Tudi Bernard je trdil, da se vse začne in konča s spoznanjem samega sebe. Imel je zelo velik vpliv na papeža, pridigal je krivovercem (katarjem), odstavljal je nevredne škofe, napadal Abelarda, templjarjem je dal njihovo prvo konstitucijo in bil prvi veliki avtobiografski mistik zahodne Evrope.

Devet vitezov – templjarjev

Že pred službeno utemeljitvijo templjarskega reda je devet vitezov, ki jih je vodil Hugo de Payen, odšlo v Jeruzalem, kjer jih je leta 1118 sprejel tamkajšnji kralj Baudouin I. in namestil na razvalinah in v hlevih nekdanjega Salomonovega hrama. Bili so sami, izolirani, tako da so mirno pregledovali podzemne hodnike in pozabljene prostore hrama. Nihče ne ve, kaj so iskali, njihovo bivanje je bilo skrivnostno: ali so odkrili Skrinjo zaveze, odkopali Deset božjih zapovedi, iskali posodo s Kristusovo krvjo ali sveti gral?! Med križarskimi vojnami so v Palestini nastali trije viteški redi: vitezi svetega Ivana oziroma ivanovci (janezovci), iz katerih so pozneje nastali malteški vitezi; templjarji (Templi Militia), varuhi Svetega groba ter tevtonski vitezi, v glavnem sestavljeni iz vojakov nemških dežel. Deset let pozneje so imeli templjarji v svojih vrstah že 300 članov. Sprva so spremljali križarje, romarje in popotnike na njihovih poteh v Sveto mesto. Kasneje so se udeležili bojev zoper Saracene. Nosili so bele plašče (na katere so pozneje prišili rdeči križ). Ivanovci so imeli na rdečih plaščih beli križ, tevtonski vitezi pa na belih plaščih črni križ. Bili so ostriženi do temena, viteška pravila so jim dovoljevala nositi brado in brke. Lahko so imeli največ tri konje in služabnika. Strogo so se morali izogibati stikov z ženskami, prekrške zoper pravila reda so kruto kaznovali. Dnevno so sedemkrat odmolili šestdeset očenašev. Dvakrat na teden so jedli meso, ribe, ob večerih so dobili vrček vina. Na čelu reda je bil veliki mojster. Sledili so intendant, maršal, suknar, komtur zgradb, poveljnik vitezov, zastavonoša, bratje oficirji, turcoplier (ujeti muslimanski sluga), poveljnik samostana, duhovniki, bratje bolničarji, preprosti bratje. Templjarska zastava je bila vertikalna, razdeljena na dva dela. Prvi je bil črn, drugi bel: predstavljala je spopad temnega sveta greha s čistostjo reda. Zastavo so imenovali Beau Seant, kar je bil njihov bojni klic, pomeni pa Bodi plemenit, bodi slaven. Imeli so svoj pečatnik – na njem dva viteza jahata na enem samem konju, kar je bil simbol samaritanstva, bratstva. Geslo templjarjev je bilo: Ne zase, Gospod, ne zase, marveč za slavo tvojega imena (Non nobis, domine, non nobis, sed nomini tuo da gloriam).

Graditelji katedral

Templjarji so bili privilegirani: papež jih je oprostil plačevanja davkov, lahko so kupovali posestva (lastili so si do 9000 gradov, kurij, komend po Evropi, tudi v Sloveniji in na Hrvaškem). Skrbno so negovali stike z islamsko in judovsko kulturo, bili so nosilci novih idej, znanja in znanosti. Imeli so svoje bolnišnice z lastnimi zdravniki in kirurgi – zdravili so bolezni, kot da bi že takrat poznali antibiotike. V Evropo so prinesli poleg svile in dišav še knjige, šah, vzhodnjaško modrost. Skoraj »čez noč« so nastale katedrale v Parizu, Chartresu, Toulousu, Strasbourgu, Kölnu. Utemeljitelji gotike naj bi bili člani cistercijanskega reda, torej bratovščine, ki jo je idejno vodil Sveti Bernard, tesno povezan s templjarji. Ali so imeli templjarji svojo tajno doktrino, iniciacijski obred? Vstop v red je pomenil resno odločitev, odrekanje posvetnega življenja, pripravljenost umreti na bojnem polju. Bratje so se morali s kandidatom strinjati. Mojster hrama jih je trikrat vprašal, ali imajo o novem bratu kakšne pripombe. Pri vstopu so mu rekli: »Če boš hotel jesti, se boš moral postiti, ko se boš hotel postiti, boš moral jesti. Ko boš hotel spati, boš moral na stražo. Nikoli več ne boš imel priložnosti, da bi delal, kar bi hotel.« Novinec je moral priseči, da bo vse življenje preživel brez zasebnega premoženja.

Geslo templjarjev je bilo: Ne zase, Gospod, ne zase, marveč za slavo tvojega imena. 

Kletev velikega mojstra

Znano je, da templjarji niso nikoli odstopili od svojih ciljev, nikomur niso odgovarjali za svoja dejanja, razvili so trgovino, bančništvo, vodili evropsko politiko, imeli so svojo vojsko. Postali so vplivnejši od papeža, močnejši od francoskega kralja. V petek, 13. oktobra 1307, je kralj Filip IV. Lepi ukazal pozapreti vse templjarje v deželi, zapleniti njihovo premoženje. Bil jim je dolžan pol milijona zlatih liber, ki jih ni mogel vrniti, zato se je hotel dokopati do njihovega bogastva. Toda v templjarskih hramih ni našel ničesar. Templjarji, ki so imeli razvito svojo tajno službo, so zlato večer pred kolektivno aretacijo prepeljali iz pariškega templja na vozovih neznano kam. Morda so del zaklada prepeljali v Švico (švicarska zastava ima na rdeči podlagi beli križ!), morda je zaklad skrit pod kapelico v Rosslynu na Škotskem ali pa je s templjarskim ladjevjem odplul v Severno Ameriko!? Še danes ga niso našli. Inkvizicija je obsodila templjarje na grmado, papež je razpustil red. V plamenih je končal tudi poslednji veliki mojster Jaques de Molay. Preden je 11. marca 1314 umrl, je dejal, da je red nedolžen, da je red zdrav, obtožbe nesmiselne, priznanja lažna. In ko je umiral na grmadi, je preklel oba, papeža in kralja, in jima želel, naj se mu čim prej pridružita. In res: samo 37 dni po smrti velikega mojstra je od nenadne dizenterije umrl papež Klement V. Osem mesecev pozneje je konj vrgel s sedla kralja Filipa IV. Lepega, ki je umrl nekaj dni po tem, od paralize. Leta 1328 v Franciji ni bilo več nobenega potomca kralja Filipa IV. Lepega. Takšno izpolnjeno prekletstvo velikega mojstra je nudilo razlago za verovanje v okultne moči reda. Prekletstvo pa se po legendi ni končalo s tem. Veljalo je za celotno francosko kraljevsko družino, daleč v prihodnost. Templjarski red ni bil nikoli do kraja uničen. Na Pirenejskem polotoku so templjarji mirno prestopili v drugi red. Portugalski kralj Dionizij je zanje ustanovili Kristusov red in jim tako ohranil življenje in premoženje, ki so ga prinesli s sabo. Pri tem so mu poskušali dokazati, da so prvi templjarji odkrili pod Salomonovim hramom dokumente, ki govorijo o tem, da je bil Kristus človek, da je pobegnil v Francijo, da se je oženil z Marijo Magdaleno, ustanovil rod in imel potomce modre krvi – Merovinge.

Znanstveniki so prepričani, da je skrivnost o templjarjih še vedno skrita v vatikanskih arhivih. Italijanska zgodovinarka dr. Barbara Frale je leta 2001 odkrila v Vatikanu arhiv, tako imenovani Chionski pergament, ki je potrdil, da je papež Klement že leta 1308 rehabilitiral viteze, med njimi tudi velikega mojstra de Molaya. Kraljevi inkvizitorji so ujete templjarje strašno mučili, da so med nečloveškimi torturami priznali, kar niso počeli. Očitali so jim, da so pljuvali na Kristusov križ, da so malikovali tako imenovanega Bafometa, njegovo odsekano glavo, da so med obrednim sprejemom v bratovščino morali poljubiti velikemu mojstru zadnjico, da so bili homoseksualci. Najnovejši dokumenti vse to zanikajo: vitezi templjarji so tako končno rehabilitirani. Del njihovega kodeksa, ponašanja in zvestobe resnici so prevzeli prostozidarji po vsem svetu in v vseh številnih redih.

Prvi slovenski prostozidarji

Leta 1135 ali 1136 je prišlo v Stično prvih dvanajst menihov pod vodstvom opata Vincencija. Takrat so bila pozidana najbolj nujna samostanska poslopja. Stiški gradbenik je bil Michael, ki je prišel k nam iz Francije – nastala je »romanska« Stična. Leta 1234 je nastal cistercijanski samostan v Kostanjevici: naselili so ga menihi iz Vetrinjskega samostana na Koroškem. O njih so nastale ljudske povesti, v katerih so nastopili kot »beli menihi«. Zadnji opat pred ukinitvijo stiškega samostana je bil baron Frančišek Ksaverij Taufferer (1764–1784), ki je študiral na rimskem Germaniku in je bil dejaven na vseh področjih opatijske službe. V njegovem času se duh racionalizma in jožefinizma ni ustavil pred samostanskimi vrati, tako da so nekateri redovniki postali odkriti pristaši novih idej, ki redovništvu niso bile naklonjene. V letih 1776–1781 jih je od 24 novicev sedem odšlo iz samostana ali pa so bili odpuščeni. Med njimi sta bila Martin Kurat (odšel 1779) in Anton Tomaž Linhart (odšel 1778). To pa sta imeni, ki se navezujeta na začetke razvoja slovenskega prostozidarstva.