Navijačem bo v spominu ostal predvsem njegov fantastičen zadetek proti Lyonu, ki je poskrbel za evforijo v štajerski prestolnici. In če se ga bodo kot igralca spominjali predvsem po tem zadetku, bodo v pogovorih o njegovi trenerski karieri zagotovo največkrat omenili 12. december 2013. Datum, ko je Ante Šimundža znova pisal vijoličasto zgodovino in kot trener prvič popeljal Maribor v izločilne boje na mednarodnem prizorišču. V šestnajstino finala lige Europa. Kljub izjemnemu uspehu pa 42-letnik ostaja skromen, z nogami trdno na tleh in ponavlja, da ima njegova ekipa še veliko prostora za napredek.
Na začetku se dotakniva vaše vrnitve v Ljudski vrt. Že poleti so vas omenjali kot enega glavnih kandidatov za trenerja, priložnost ste dobili nekaj mesecev pozneje. Kako je prišlo do sodelovanja?
Poleti se je vse skupaj razvilo, kot se je. Bil sem med kandidati, toda v tistem trenutku se je klub odločil drugače. Z najboljšim namenom. Ker nisem želel biti nedejaven, sem sprejel ponudbo Aluminija, s Kidričani pa sem se dogovoril, da se v primeru prvoligaške ali ponudbe iz tujine brez težav razidemo. To se je tudi zgodilo, prišla je ponudba Maribora. Dogovorili smo se v petih minutah, saj je to korak naprej v moji trenerski karieri in tako se je zgodba začela.
Začeli ste kot trener mlajših selekcij pri Železničarju, potem ste bili nekaj časa pomočnik trenerja v Celju, nato še v Mariboru, slaba tri leta pozneje ste že glavni trener pri vijoličastih. Ste si predstavljali, da bo potekalo tako hitro?
Trenirati mlajše selekcije je bila zame zelo dobra izkušnja, saj si v trenerskem poslu nisem takoj obul članskih čevljev. Tri leta, kolikor sem deloval pri Železničarju, so bila nadvse dobrodošla, ker sem se začel spoznavati s trenerskim poslom ne glede na starost igralcev. Ekipa je ekipa, moraš jo voditi in prepričati, da ti sledi, da uresničuje tvoje zamisli na igrišču. Dejstvo je, da je profesionalna zasedba nekaj povsem drugega kot otroška ekipa, čeprav ti tudi ona ponudi določene smernice. Tega, da sem po treh letih postal trener prvega moštva, sem seveda zelo vesel. Je nagrada za delo, ki sem ga opravil do zdaj, in za trud, ki sem ga vložil. Kot sem že večkrat poudaril, je moje razmišljanje takšno, da želim, da so igralci 24 ur na dan posvečeni Mariboru, tudi jaz sem 24 ur na dan trener Maribora. To ni iz trte izvito, ampak dejansko tako je. Če želiš uspehe, če želiš biti na vrhu, potrebuješ popolno posvečenost delu. O tem, da sem v tako kratkem času prehodil pot od pomočnika trenerja do glavnega trenerja pri Mariboru, nisem razmišljal, seveda pa sem si to želel. Vsak želi na svoji poti delati korake naprej, ampak pri tem ne želim ostati. Želim še napredovati. Tako jaz kot trener kot tudi klub.
Da prideš po dveh letih samostojnega dela kot glavni trener v takšen klub, kot je Maribor, je velika čast.
Morda bi se lahko zgodilo celo prej, ampak zdaj je očitno napočil pravi čas. Kako uspešen si, je odvisno od vsakega posameznika. Kolikor vložiš, toliko dobiš, to je moje mnenje. Seveda se strinjam, da je velika čast biti trener NK Maribor. Velikega kluba, ki je lahko zgled vsem ostalim v Sloveniji, in če se spomnimo še časov nekdanje skupne države, tudi primer na Balkanu, kako lahko z ljudmi, ki so zavzeti, ki si želijo pomagati in so zvesti klubu, narediš tako pozitivno zgodbo. Normalno je, da pride do nihanj, ampak če slediš začrtani poti, se z manjšimi padci lahko napreduje.
Kakšne so tiste ključne razlike med delom pomočnika trenerja in delom glavnega trenerja pri Mariboru?
Seveda je velika razlika. Imam ekipo sodelavcev, s katero delam. Skupaj se dogovarjamo, skupaj delamo strategijo. Tako Sašo Gajser, Drago Kondič, Marko Borko, Zlatko Zahovič in Miran Pavlin. To je strokovno vodstvo, ki sodeluje, deluje skupaj, da je ekipa čim boljša. Da so čim bolje izkoriščene individualne kakovosti vsakega posameznika in da lahko pripomore čim boljšim predstavam ekipe. Kar zadeva primerjave med glavnim trenerjem in sodelavcem, je razlika seveda v tem, da sem zdaj jaz tisti, ki odloča. Če jih potrebujem, zberem mnenja, toda nato sem jaz tisti, ki sprejme odločitev. In za to seveda tudi odgovarjam.
Koliko pomeni, da je strokovno vodstvo sestavljeno iz nekdanjih reprezentantov, ki imajo za seboj odlične igralske kariere?
V vsakem primeru pomeni veliko. Vsi imajo neprecenljive izkušnje, ki so jih pridobili med igralsko kariero, pa tudi kot nogometni delavci, funkcionarji. Vsak na določeno zadevo gleda s svojimi očmi, vsak ima svoje mnenje, kar je tudi prav. Človek je kdaj pa kdaj morda zaslepljen oziroma ne vidi neke zadeve, ki jo vidi kdo drug, in to je smisel sodelovanja. Stremimo k temu, da iz posameznega igralca iztržimo največ, kar lahko pripomore ekipi.
Ste si morda želeli kakšne okrepitve tudi v trenerskem štabu, ko ste prevzeli vlogo glavnega trenerja?
Nisem. Ker je bilo vse skupaj že utečeno, le nadaljevali smo po začrtani poti. Z istimi ljudmi, ki so bili že zelo uspešni. Pri tem moram poudariti, da napredovanje v šestnajstino finala lige Europa ni moje, ampak je delo celotnega kluba v zadnjih petih, šestih letih. Enkrat pride do uspeha, zdaj sem pač jaz na mestu trenerja, ampak ta uspeh je priznanje za vse ljudi, ki so delali v klubu v tem času. Z delom strokovnega vodstva sem zadovoljen, vendar ne mislim, da je to to. Ker sem prepričan, da lahko še boljše sodelujemo, še bolj napredujemo in ekipi ponudimo še več.
Postali ste sinonim za uspehe v Mariboru.
Enkrat sem že dejal, da če se me to drži, naj se me še naprej, a sem potem nekje prebral, da gre za samohvalo. Tega nikakor nisem želel. Povedal sem že, da sem bil kot igralec le delček v mozaiku, igralec, ki je pripomogel k temu, da se je klub uvrstil v ligo prvakov. Kot trener sem seveda potreboval ogromno podporo kluba, navijačev, igralcev, da smo stvari izpeljali tako, kot smo želeli. V obeh zgodbah je bil splet srečnih okoliščin velik, kar je seveda potrebno, a brez tega preprosto ne gre. Še zlasti, če želiš pisati takšne zgodbe, če prihajaš iz takšne države, kot je Slovenija. Spisali smo zgodbo, na katero smo lahko ponosni, vendar moramo ostati na realnih tleh. Ta uspeh nam daje obvezo, da moramo za delo poprijeti še trše, še bolj zavzeto in še bolj ambiciozno.
V kakšnem stanju je bilo moštvo, ko ste ga prevzeli?
Maribor je bil vajen zmagovati. Vajen je bil mleti nasprotnika, v tistem času pa ni bilo tako. Zakaj ne, niti ne želim odgovarjati niti nimam pravice. Stvar je bila v tem, da ekipa ni bila na ravni, na kateri je zmožna delovati. Vse, kar je bilo potrebno, je bilo to, da smo moštvo spet spravili skupaj, da so začeli znova dihati kot eno, da je slačilnica začela razmišljati kot eno, da imajo enako barvo dresa in da se morajo eden za drugega žrtvovati. To je bil moj cilj, ker tako kakovost kot želje in ambicije ekipe nikoli niso bile sporne. Ko nam je to uspelo, so prišli tudi pozitivni rezultati, ki smo jih zelo veseli.
V kolikšni meri vam je delo olajšalo poznavanje ustroja kluba, načina dela, miselnosti?
Kot igralec sem bil v klubu sedem let in pol in si ustvaril nogometno ime. Smer oziroma rdeča nit je ostala ves ta čas enaka. Vedno menimo, da smo najboljši, vsako tekmo gremo na zmago, imamo zmagovalno miselnost, gojimo napadalen nogomet, ki je lep za oko. Vse te odlike velikega kluba so bile v Mariboru prisotne že ves čas. V zadnjih letih pa se je z reorganizacijo, vložkom in pripadnostjo ljudi klub dvignil na še višjo raven. S prihodom Zlatka Zahoviča je klub počasi, ampak vztrajno napredoval in je zdaj na ravni, ki si je še pred leti ni bilo mogoče zamisliti. Ko sem se odločal, ali naj sprejmem delo, ni bilo nobenega dvoma. Poznal sem smernice in ambicije kluba, poznal sem način dela, kar mi je gotovo v veliki meri olajšalo delo.
V Mariboru so ambicije vedno najvišje, vendar so s tem povezani tudi veliki pritiski. Kako se vi soočate z njimi?
Pri odgovoru na to vprašanje bi se vrnil korak ali dva v preteklost. Ko sem v Maribor prišel kot nogometaš, sem imel devetnajst let. V tistem času je Olimpija iz jugoslovanske lige prišla v slovensko in bila vsako leto glavna favoritinja za naslov prvaka. Toda mi v tistih časih nismo niti enkrat pomislili, da je Olimpija boljša od nas. Želeli smo si biti prvi, želeli smo premagati Ljubljančane in zmagati na vsaki tekmi. Bili smo ambiciozni in takšni smo ostali, to je odlika velikih klubov. Glede pritiskov pa je tako: v Mariboru si gledalci vedno želijo zmage, remi jim ne zadostuje, s tem sem se soočil že kot igralec. Kot trener in še prej kot pomočnik trenerja sem bil na to pripravljen, morda celo bolj kot Darko Milanič. Zavedal sem se pritiskov in vedel sem, kaj me čaka. Napredek Maribora je očiten na vseh ravneh. Če vzamemo samo primer Marka Šulerja, lahko ugotovimo, da je Maribor izjemno napredoval, tudi kar zadeva igralsko zasedbo. Včasih si ni mogel privoščiti takšnih okrepitev. Marko Šuler v slovenskem prostoru nekaj pomeni. Bil je na svetovnem prvenstvu, odigral je veliko tekem v kvalifikacijah, igral je v tujini. Klub je v tem primeru znova storil korak naprej, pokazal je konkurenci, da si želimo še več. To so odlike najboljših. Da se na neki točki ne zadovolji, ampak vedno stremi k višjim ciljem. Nikoli ne sme priti pod raven, na kateri je že bil. Vzponi in padci v vseh segmentih so normalni, ampak cilji morajo biti vedno povezani z željo po napredovanju. S prihodom Šulerja smo to pokazali.
V letošnji sezoni je liga zelo izenačena, prvih pet moštev loči samo šest točk razlike. Ste to pričakovali?
Res je, da je lestvica zelo zgoščena, ampak dejstvo je, da imamo dve točki prednosti pred Koprom, ob tem pa imamo še tekmo manj. Ekipa je torej trenutno tam, kjer želi biti, to je na prvem mestu. Moramo pa se zavedati, da je doživela kar nekaj turbulenc, ki so prišle v nepravih trenutkih, kar se je poznalo na rezultatih. Kar me veseli, je dejstvo, da je kljub vsem nevšečnostim igrala. Imela je svojo igro, nekaj tekem je izgubila po spletu nesrečnih okoliščin. Je pa kot na dlani, da so tudi druge ekipe naredile korak naprej in v prvenstvo krenile bolj ambiciozno.
Kako zelo je zgoščen ritem tekem vplival na dosežke na domačem prizorišču?
Petintrideset tekem kakšna ekipa ne odigra v vsej sezoni, mi smo jih v pol sezone. Ampak to je privilegij, ki dokazuje veličino kluba, to so igralci začeli sprejemati. Želijo si igrati vse te tekme, želijo biti pod takšnim naporom, ker to pomeni, da si uspešen. Nasprotniki so v določenem trenutku izkoristili naše slabosti in prišli blizu, toda kljub temu je Maribor najkakovostnejša ekipa v Sloveniji. Lahko bi govorili o zunanjih vplivih in v njih iskali kakšne razloge, vendar to ni v naši naravi. Ostajamo isti, naše ambicije ostajajo nespremenjene. Vsako leto začenjamo na treh frontah, na katerih želimo iti do konca. Če kdo misli, da naše ambicije v Evropi niso takšne, se moti. Moramo biti realni, ampak zmagovalno miselnost imamo v vseh treh tekmovanjih.
Verjetno je veliko zadovoljstvo za trenerja, da trenira moštvo, iz katerega prihaja vse več reprezentantov?
Seveda sem zadovoljen, tudi to je zelo pomemben dejavnik uspešnosti našega dela. Vsak klub dela v tej smeri, da so igralci čim boljši, da ekipa deluje na želeni način, logična posledica so selektorjeva vabila. Ponosni smo na fante, da predstavljajo NK Maribor v reprezentančnih selekcijah.
Malce se posvetiva še ligi Europa. Uvrstitev v šestnajstino finala mnogi štejejo za največji uspeh v slovenskem klubskem nogometu. Kakšno je vaše mnenje, glede na to, da ste sodelovali tudi pri uvrstitvi v ligo prvakov?
Glede največjega uspeha bi se malce zadržal. Mislim, da ni smiselno razpredati o tem, ali je večji uspeh uvrstitev v ligo prvakov ali prezimitev v Evropi, kot tudi ni smiselno primerjati uspehov Maribora in reprezentance. Bolj pomembno je ugotoviti, kaj je to prineslo slovenskemu nogometu. Vsi mi delamo v dobrobit slovenskega nogometa, Maribor na klubskem področju, reprezentanca na državnem. Kar nas lahko veseli, je dejstvo, da smo kot Slovenija prehiteli marsikoga iz nekdanje skupne države.
Ker ste ravno omenili bivšo skupno državo, kaj menite o tem, da je Maribor v zadnjih letih ob zagrebškem Dinamu najbolj konstanten v Evropi?
Vedeti moramo, da so bili v času Jugoslavije na vrhu drugi klubi, po razpadu pa sta vsaka država in vsak klub iskala svoj prostor pod soncem. Maribor je z zmagovalno miselnostjo in pripadnostjo ljudi, ki delujejo v klubu, naredil ogromen korak naprej. Če primerjamo Maribor in Dinamo glede finančnega vložka, je to nenormalna razlika. Uspelo nam je prezimiti v Evropi, Dinamu še ne, ampak enostavno ne želim razlagati, zakaj in kako. Gledamo sebe. Mislim, da so zmagovalna miselnost ter pripadnost in ljubezen do kluba privedle do tega, da lahko z manjšim finančnim vložkom prihaja do takšnih uspehov. Seveda pa tukaj ne smemo pozabiti niti navijačev, ki so v dobrem in slabem na naši strani.
Hipotetično vprašanje. Na katerem mestu bi končal Maribor v primeru vnovične vzpostavitve skupne lige z ekipami iz držav bivše Jugoslavije?
Bili bi prvi.
Po tekmi z Wiganom ste delovali zelo mirno, nič kaj čustveno. Ste bili morda takrat še malce v šoku in se še niste zavedali uspeha ali pač niste takšna oseba?
Uspeha sem se zavedal takoj po tekmi. Sem pa človek, ki ne želi biti evforičen, ne v plus in ne v minus. Ko ti gre odlično, da bi bil lahko zaradi tega na vrhu sveta, ti lahko hitro spodrsne in padeš nizko. Enostavno poskušam držati nekakšno linijo. Normalno je, da sem zadovoljen in da moramo biti vsi zadovoljni s trudom ekipe in z uspehom, ki smo ga dosegli, moramo pa stati trdno in z obema nogama na tleh. Lestvico smo postavili visoko, ampak to nas obvezuje. Pokazati moramo še večjo željo in še večjo pripadnost, saj bodo ljudje, ki nas bodo gledali, zahtevali vedno več, kar je tudi prav. Moraš biti ambiciozen, željan napredovanja in v tistem trenutku, takoj po tekmi, sem preklopil na ta film, da si evforije tako jaz kot sodelavci in tudi ekipa ne smemo privoščiti. Glede kluba je tako in tako Zlatko Zahovič tisti, ki ne dovoli evforije. Zaradi tega nisem kazal nekih pretiranih čustev.
V ligi Europa je vaša naslednja nasprotnica Sevilla. Kako ste zadovoljni z žrebom?
Če ti kroglice za nasprotnika namenijo ekipo, v kateri je igral Maradona, potem vsekakor gre za atraktivnega nasprotnika. Gre za moštvo, ki je vredno vsega spoštovanja. Dovolj pove že to, da gre za ekipo, ki je v sezoni 2006/07 osvojila takratni pokal Uefa, leta 2006 premagala zmagovalko lige prvakov Barcelono in osvojila evropski superpokal, ter da so v njej igrala imena svetovnega nogometa. Dejstvo je, da zdajšnja ekipa Seville zvezdniško ni tako opevana, ampak kljub temu gre za dobro ekipo. Z žrebom moramo biti zadovoljni, ker bomo občutili pravi stadion, prave navijače, igrali bomo proti ekipi, ki se bori za Evropo v španski ligi, in proti igralcem, ki bodo nastopali na svetovnem prvenstvu ter imajo ime v evropskem nogometu.
Kljub temu Maribor ni vrgel puške v koruzo, mar ne?
Kakšni športniki pa bi bili, če bi šli v tekmo z miselnostjo, da gremo samo nastopat? Moje mnenje je, da se z nobenim uspehom nikoli ne smeš zadovoljiti. Če to enkrat storiš, je konec, ker nimaš več ambicij. Smo tekmovalci po duši, želimo se nadigravati in zmagovati in tudi na tekmi s Sevillo bomo šli na zmago.
Nedolgo nazaj je Sevillo v pokalu presenetil tretjeligaš Racing iz Santanderja. Španci bi utegnili imeti velike težave, če vas ne bodo vzeli dovolj resno.
Vprašanje je, kako resno je šla Sevilla v dvoboj z Racingom. Morda so kot klub žrtvovali to tekmovanje iz preprostega razloga, ker so sedmi v prvenstvu, kar jim na koncu sezone ne prinaša uvrstitve v ligo prvakov in morajo na lestvici priti čim višje. V to sicer ne verjamem, ampak vsaka ekipa je premagljiva. Tudi Bayern, ki je trenutno top ekipa, je premagljiv v določenem trenutku. V kolikšni meri je realno pričakovati zmago v dveh tekmah, je drugo vprašanje. Mislim, da nas bo Sevilla vzela dokaj resno, navsezadnje gre za evropsko tekmo in tudi prek lige Europa je mogoče priti v ligo prvakov, tako da pristop Špancev gotovo ne bo neprofesionalen, temveč bo maksimalno resen. Koliko nas bodo podzavestno podcenjevali, ne morem vedeti. Vem, da bodo dali vse od sebe, da bodo želeli zmagati na obeh obračunih, ampak na drugi strani je Maribor, ki ima podobne ambicije.
Ves čas govorite o napredovanju, da si želite še več. Kam lahko Maribor še seže?
Če si postaviš neko mejo, do katere lahko prideš in jo potem dosežeš, ne moreš več napredovati. Maribor je klub, ki ima prostor za napredovanje, tako ekipa kot vsak posameznik. Jaz kot trener, moji sodelavci in ves športni del imamo prostor za napredovanje, vsak funkcionar in vsak posameznik, ki dela v klubu, ima prostor za napredovanje. Izhajam iz stališča, da lahko gremo naprej. Če se bomo premaknili za zelo majhen korak, tudi v redu, to pomeni, da smo vseeno šli naprej. Ko si nekje na vrhu, še vedno lahko greš višje. To ne pomeni, da do tega pride iz danes na jutri, ampak z razmišljanjem o napredku do njega vsekakor lahko pride. Lahko se zgodi, da bo Maribor čez pet, šest, sedem let postal stalni udeleženec lige prvakov. Zakaj ne? Ne moremo vedeti, ampak ambicijo lahko imamo. Zdaj vsi govorijo o tem, da je treba iti v ligo prvakov in da je naš naslednji korak uvrstitev v najprestižnejše tekmovanje. Seveda si želimo, vsako leto gremo v Evropo s ciljem, da nastopamo v ligi prvakov. In kaj potem, ko tja pridemo? Je to konec zgodbe? Ne, ko pridemo tja, želimo zmagovati tudi na tej ravni tekmovanja. To sem že doživel kot igralec leta 1999. Takrat se z uvrstitvijo v ligo prvakov nismo zadovoljili. Ampak smo šli v Kijev in tam zmagali, potem smo osvojili še eno točko. Želeli smo si še več, ambicij ti nikoli ne sme zmanjkati. Za cilj si ne bomo zadali samo uvrstitev v ligo prvakov, zagotovo ne. Moramo pa biti pošteni in se zavedati, da bo sijajno že to, če bo Maribor postal stalnica v ligi Europa. Glede na položaj v Sloveniji in podporo, ki jo uživa nogomet v naši državi, bi bilo že to zares izjemno.
Za konec se dotakniva še navijačev.
Navijače klub vsekakor potrebuje, oni so tisti, ki so dvanajsti igralec Maribora v pravem pomenu te besede. So navijači, ki želijo biti del te zgodbe in tudi so del zgodbe. Hkrati so zahtevni, kar je seveda spet prav, in te na ta način silijo, da si vedno prizadevaš napredovati. Zelo zelo vesel pa bom, ko bodo prišli gledat Maribor, ne pa nasprotnika. Evropske tekme so nekaj posebnega, pomembnost je samoumevna in vseh uspehov brez sijajne podpore navijačev gotovo ne bi bilo. Neizmerno smo jim hvaležni za spodbudo, takšno bi radi imeli tudi v domačem prvenstvu. To bo pomenilo, da smo na pravi poti. Da bomo prisilili ljudi v mestu, da hodijo gledat Maribor, ne nasprotnika.
