Novice Svet24

Mediaspeed

Avtorica se je v zbirki sprehodila po skrivnostnih poteh življenja, od rojstva in ljubezni do bolezni in tej na koncu brezkompromisno pokazala sredinec. Multipla skleroza jo je sicer upočasnila, jo prikrajšala za kakšen užitek, nikakor pa ji ne more vzeti ustvarjalnosti, humorja in besede, do katere je tako zelo spoštljiva.

Barbaro Pešut poznam dovolj dobro, da lahko trdim, da je imela pred nastopom tremo. Vendar je takrat, ko se ji glas malce zašibi, še posebno suverena in prav takšna je bila na predstavitvi svoje pesniške zbirke Granit žafran.

Nekdo, ki preživlja zahrbtno bolezen, je vse svoje najgloblje občutke zbral na 44 straneh žafranasto rumene knjižice, prepojene z najpristnejšimi človeškimi čustvi. Tako pretanjeno, kot zna le Barbi preplesti humor z bolečino, tako iskrene so bile solze na licih obiskovalcev. Niso bile iz usmiljenja, ampak od navdušenja, spoštovanja, fascinacije, da je nekdo sposoben ustvariti takšne verze. Veliko solza je bilo tudi zaradi smeha, saj je avtorica znana po svoji samoironiji.

»Ne znam lagati. V tej zbirki je vse, kar sem! Pravijo, da imam talent, in vem, da se tega ne moreš priučiti, ampak to preprosto si. Ljubim in nadvse spoštujem vsak jezik, še posebno svojega, slovenskega. Po svoje je beseda 'jezik' nekakšna nesnaga, saj se lahko izražamo v katerem koli jeziku. Morda je to perverzno čustvo, ko rečem, da imam rada to nesnago, vendar čutim do nje zelo intimno, globoko vez,« razmišlja o besedi. »Ta zbirka ima neusmiljen tempo, saj nenehno šviga iz enega čustva v drugo, iz temnega v vedro, iz bolečine v ljubezen,« pravi med podpisovanjem knjige. 

Za uvod je prebrala prvo pesem z naslovom Bipolarna. Zaradi slabega vida težko prebira drobne črke, zato jo je raje deklamirala na pamet. Z neverjetno lahkotnostjo verzov je razkrila svojo prvo ljubezen, ki, mimogrede, še vedno traja, pa rojstvo sina, naklonjenost h glasbi in razčetverila bolezen, pred katero ne kljubuje.

Mediaspeed

Glasen aplavz pa je dobila zadnja pesem z naslovom Ljubosumna. »Ljubosumna sem na kopalnico, ko vase sprejme tvoje golo telo. Na ogledalo, ko poljublja tvojo ustnico, na Armani hlačnico, ker ona stiska tvoje stegno. Na kavbojke, ko te nizko pod pasom objemajo. Na roza srajco, ko se prižema ob tvojo ramo. Maščevati se, kot se spodobi, ne morem. Ti nisi ljubosumen na tisto, ki mi je še ostala, na bolezen mojo, edino. E pa, skleroza multipleks, marš v pizdo materino!« S tem je bolezni pokazala sredinec, nam pa prišepnila, da je v procesu nastajanja že naslednja, bolj eksplicitna pesniška zbirka, ki se je zelo veselimo.