Od natakarice v nočnem klubu do najmočnejše ženske na svetu

Magazin Forbes jo je kar desetkrat razglasil za najmočnejšo žensko na svetu. Mediji so ji nadeli naziv »železna kanclerka«, nekateri jo kličejo »mutti«, drugi ji rečejo »das Merkel«.

Angela Dorotea Merkel je bila rojena 17. julija 1954 v Hamburgu v Zahodni Nemčiji. Njen oče Horst Kasner je bil luteranski duhovnik, njena mati Herlinda Kasner pa učiteljica angleščine, italijanščine in latinščine. Tri leta po njenem rojstvu se je družina preselila v Vzhodno Nemčijo, kjer je tudi ostala. Kot otrok si je Merklova želela postati profesorica ruskega jezika, a se je v šoli še bolje znašla v naravoslovju.

Profimedia

Merklova med telefoniranjem na starinskem mobilnem telefonu.

Za sabo ima dva zakona. Prvega je s študijskim kolegom Ulrihom Merkelom sklenila leta 1977, vendar sta se razvezala po samo petih letih. Merklova je kljub temu obdržala njegov priimek. Naslednjič je v zakonski jarem skočila s svojim nekdanjim profesorjem Joachimom Sauerjem, s katerim sta leta 1998 sklenila civilno zvezo. Sauer je profesor kvantne fizike, po poreklu pa je Lužički Srb. Od Merklove je starejši pet let, v svoj nov zakon pa je pripeljal dva sinova iz prejšnjega, Danijela in Adrijana. V javnosti se le redko pojavljata skupaj, videti ju je mogoče le med skupnimi dopusti, ko skupaj odhajata v španske in italijanske gore.

»Kohlova deklica«

Pred padcem Berlinskega zidu je bila Merklova zelo aktivna v opoziciji tedanje Nemške demokratične republike. Na prvih in zadnjih demokratičnih volitvah v Vzhodni Nemčiji je postala govorica vzhodnonemške vlade, na prvih splošnih volitvah po združitvi obeh Nemčij pa so ji volivci zaupali mandat zastopnice v zveznem parlamentu. V vladi kanclerja Helmuta Kohla je postala ministrica za ženske in mladino. Pri Kohlu, starosti nemške politike, je uživala visoko zaupanje – mediji so jo zato poimenovali kar »Kohlova deklica«.

Njen vzpon na vrh stranke CDU se je začel leta 1998, ko je bil Kohl poražen na volitvah za zvezni parlament, Merklova pa je postala sekretarka stranke. Podpora CDU je začela naglo upadati leta 1999, ko je stranko pretresel škandal z nezakonitimi donacijami. Kohl ni želel javno objaviti, kdo so bili donatorji, na presenečenje vseh pa je to storila Merklova in stranko celo javno pozvala, naj se oddalji od svojega najuspešnejšega politika.

Vzpon se s tem ni zaključil, saj stranka Merklove ni podprla za svojo predsednico. To je postal Edmund Stoiber, ki pa je leta 2002 izgubil na volitvah in zaradi tega odstopil. Njegovo mesto je zasedla Merklova, ostalo je zgodovina.

Obožuje pivo in kuhanje

Med anekdotami, ki krožijo o železni kanclerki, je tudi ta, da je takoj po padcu Berlinskega zidu odšla do zahodnega dela, tam popila pivo, nato pa se vrnila domov, saj je morala zjutraj na delovno mesto. Merklova je tudi sicer redna gostja Oktoberfesta in prav nič ne skriva, da rada nagne velik vrček hmeljevega zvarka.

Kisla obraza Merklove in Schultza po objavi volilnega rezultata.

Poleg tega soprogu, njegovim sinovom in vnukom z veseljem skuha kaj domačega. Konec tedna je znano, da rada preseneti z zajtrkom. Manj pozornosti pa posveča sebi, spi le po pet ur na dan. Čas raje preživi pred televizijo, med ogledom denimo svojega najljubšega filma Moja Afrika z Robertom Redfordom in Meryl Streep v glavnih vlogah.

Zloglasna vzhodnonemška obveščevalna služba, ki je imela nekoč na svojem plačilnem seznamu kar vsakega tretjega državljana Nemške demokratične republike, je Merklovo v 80. letih poskušala uvrstiti na seznam svojih sodelavcev, a jo je slednja zavrnila.

Odkar jo je leta 1995 napadel pes, jo ob prisotnosti človeškega najboljšega prijatelja vselej pograbi paničen strah. To je malce zlobno izkoristil ruski predsednik Vladimir Putin, ki je med enim od njunih srečanj v sobo pripeljal črno labradorko Koni. Fotografija prestrašene Merklove in posmehujočega se Putina je takrat obkrožila svet.

Četrti mandat – s kom?

Nedeljski volilni uspeh, s katerim je Merklova konzervativno koalicijo CSU/CDU čez prag zveznega parlamenta ponovno popeljala kot najmočnejšo stranko, pa je tokrat zaznamovan s temnimi obeti. Obe koalicijski stranki prejšnjega mandata, socialdemokrati (SPD) in konzervativci (CSU/CDU), ki so v prejšnjem sklicu skupaj držali več kot udobnih 67 odstotkov zveznih poslancev, sta v absolutnih številkah tokrat na voliščih pogoreli.

Nekdanji koalicijski partnerici sta namreč skupaj zbrali zgolj dobrih 53 odstotkov poslanskih sedežev. Obe sta pri tem zabeležili svoj najslabši rezultat po drugi svetovni vojni in to le en mandat po tistem, ko je volilno telo konservativcem namenilo največ glasov v zgodovini stranke.

Zmagovalci volitev so skrajni desničarji

Navedeno pa ni edini precedens za Nemčijo, v kateri so zavezniki po drugi svetovni vojni izvajali intenzivno politika denacifikacije. Prag zveznega parlamenta je namreč prvič prestopila skrajno desna stranka Alternative fur Deutschland in to kot tretja največja stranka, saj so ji volivci namenili kar 13 odstotkov glasov.

Po ocenah analitikov predvsem zaradi načina, na katerega se je Merklova leta 2015 odzvala na begunsko krizo. Potem ko je Nemčija suspendirala dublinški protokol iz leta 1990, ki beguncem nalaga, naj za azil zaprosijo v prvi državi EU, v katero vstopijo, se je proti Nemčiji zgrnilo 800.000 prosilcev za azil. S tem ni bilo zadovoljno niti nemško volilno telo niti ostale članice Evropske unije, od katerih je Nemčija pričakovala, da bodo prevzele odgovornost, ki so jo pred tem lahko prelagale na članici EU Italijo in Grčijo, ki sta za begunce vstopni državi.

Bo koalicijo združil strah pred desnico?

Podpredsednica socialdemokratov Manuela Schwesig je sicer že napovedala, da tokrat s koalicijo ne bo nič: »Za nas se s tem velika koalicija končuje!« Analitiki to odločitev pripisujejo predvsem temu, da so se socialdemokrati zaradi sodelovanja v vladi Angele Merkel začeli premočno premikati v center, kar so volivci prepoznali in jih na volitvah kaznovali.

Merklovi po tem scenariju ostane le še tako imenovana jamajška koalicija – ime je dobila po barvah njenih morebitnih članic; konzervativni črni, liberalni rumeni in levosredinski zeleni.

V vsakem primeru bodo koalicijska pogajanja zaznamovana s strahom pred vzponom skrajne desnice, kar je že mogoče opaziti v pozivih razočaranim socialdemokratom, naj koaliciji ne obrnejo hrbta. Vodja kanclerskega kabineta Peter Altmaier (CDU) je tako že pozval SPD, naj se zaveda svoje odgovornosti. »SPD ne govorimo ali ukazujemo, kako se mora odločiti. Bomo pa šli nasproti vsem strankam in se z njimi pogovorili,« je dejal po poročanju nemške tiskovne agencije DPA.

Podobni pozivi SDP so prišli tudi iz liberalnih logov. Vodja FDP Christian Lindner je socialdemokrate včeraj večkrat pozval, naj ne sprejemajo enostranskih odločitev in naj se zavedajo svoje politične odgovornosti.