Izjemno naporno

Izčrpani bolniki z Obale čakajo po cele dneve

M.V.
9. 11. 2017, 19.45
Deli članek:

Zdravljenje s kemoterapijo je za bolnike izjemno naporno, še posebej za starejše. Vse skupaj pa je še hujše, če morajo na prevoz domov čakati več ur.

J. A.
Reševalna služba slovenske Istre, ki deluje v okviru Zdravstvenega doma Izola, po besedah sogovornice nima dovolj rešilcev za prevoz bolnikov.

Slovensko zdravstvo ima v zadnjem obdobju vse več resnih težav, kar pa najbolj občutijo bolniki, ki trpijo posledice sporov v vodstvih, pomanjkanja sredstev in kadrovskih težav. Na uredništvu smo bili obveščeni o zelo neprijetni situaciji onkoloških bolnikov z Obale, ki morajo po opravljeni kemoterapiji več ur čakati na prevoz domov. »Po vsaki kemoterapiji sem na prevoz rešilca čakala tri, štiri ure, včasih pa še več. Ne samo jaz, bilo nas je vsaj dvanajst,« nam je zaupala bralka, ki pravi, da trpijo vsi, še posebej starejši bolniki, vendar ostajajo tiho.

Slaba organizacija?

Naša sogovornica meni, da je vzrok za podaljšano trpljenje pacientov v izjemno slabi organizaciji Reševalne službe slovenske Istre, ki jo vodi Igor Crnić. »Zakaj se to dogaja samo nam z Obale? Srečala sem bolnike iz Novega mesta, Nove Gorice, Murske Sobote, Kranja in drugih mest, ki niso čakali na prevoz, medtem ko smo pacienti iz naših krajev odhajali od doma v jutranjih urah in se vračali celo ob 22. uri,« opozarja sogovornica, ki je bila šest mesecev pacientka Onkološkega inštituta Ljubljana, in dodaja: »Nazadnje, ko se mi je to zgodilo, sem jim dejala, v redu, zdaj grem lahko v disko.« Zadnji dan kemoterapije je imela 2. oktobra. Od doma je odšla ob sedmi uri zjutraj, vrnila pa se je šele ob 21 uri. »Moji družinski člani so bili zgroženi, saj sem domov prihajala tudi ob 22. uri,« nam je povedala. Vožnje na Obalo so dolge. Reševalno vozilo se mora namreč ustaviti na naslovu vsakega pacienta posebej, ker pa jih veliko živi v okolici, vožnja lahko traja tudi več ur.

STA

Reševalci: Gre za izjeme

Za pojasnila smo se obrnili na Zdravstveni dom Izola in reševalno službo; povedali so nam, da se takšna čakanja zgodijo le izjemoma ter da so razmere logistično veliko kompleksnejše, kot se zdi na prvi pogled. »Letos smo zabeležili tri primere, ko je bil pacient doma po 21. uri, in žal nam ni uspelo uspešno razrešiti nastale situacije. Gre pa za izjemne okoliščine, ki jih v veliki večini tudi sproti rešimo,« je povedal Igor Crnić. Enota vsak dan v Ljubljano odpelje več kot 20 pacientov. »Žal smo odvisni od različnih ur, ki jih imajo različni pacienti, in različne dolžine obravnav na onkološkem inštitutu. Do čakanja torej prihaja zaradi različno dolgih obravnav oziroma postopkov zdravljenja, ki jih praviloma ni možno načrtovati,« pojasnjuje Crnić.

Optimalna rešitev?

Reševalci z Obale imajo dopoldne v Ljubljani več vozil, popoldne pa samo eno, zato razmišljajo o uvedbi dodatnega vozila na vmesni čas med aktualnim jutranjim in popoldanskim terminom. »Težko napovemo neko splošno optimalno rešitev. Glede na zgoraj navedeno se ravnamo predvsem glede na razmere, ki jih rešujemo sproti, v veliki večini primerov uspešno,« zaključuje Crnić.