Skupaj z možem, Dancem Gunnarjem, sta v dobrih 16 letih doživela skoraj vse, kar se je doživeti dalo. Poleg vojnih zgodb sta si želela spisati še eno prijetno, osebno zgodbo – tisto o starševstvu. Tako je decembra eta 2015 Karmen v Bejrutu rodila sina Oskarja, ki je njuno življenje postavil na glavo. Spremenile so se prioritete zakoncev in pa začasni naslov – zaradi varnosti so se preselili v Carigrad, kjer pa prav tako pogosto poka.
Njuna ljubezenska zgodba se je začela, ko se je mlada študentka primerjalne književnosti iz Ormoža v tretjem letniku fakultete odpravila na študijsko izmenjavo v Berlin. Novinarstvo ji ni bilo preveč všeč, ko pa je spoznala postavnega Danca Gunnarja, ki je delal kot dopisnik za danski časopis, je hitro spremenila mnenje. Še posebno ko je poročal iz Afrike. Začela mu je pomagati na Balkanu, nato pa si je želela delati nekje, kjer je ne poznajo. En dan pred terorističnim napadom na dvojčka WTC se je s Pop TV dogovorila, da bo poročala z Bližnjega vzhoda. Po napadu je nastalo velikansko vojno območje, kjer ji dela, žal, zlepa ne zmanjka. Nekaj časa so njune zgodbe navduševale gledalce komercialne televizije, zdaj je že dolgo kot vojna dopisnica zvesta nacionalki. Njuno »delovno mesto« je široko raztegnjeno po Bližnjem vzhodu, od koder v naše domove prinašata pretresljive zgodbe o vojnah, ki se nikoli ne bi smele zgoditi. Tri leta je bil njuno oporišče Dubaj, nato pa Bejrut, kjer se je odprlo še eno poglavje njunih življenj – po desetih letih zakona sta pred skoraj dvema letoma postala starša.
Nosečnica v Libanonu
Čeprav se ji nosečnost ni zdela prav nič posebnega, saj je med pričakovanjem sina veselo in veliko delala, je navdih za mnogo žensk, kako se premakniti iz območja ugodja in udobja ter slediti svojemu srcu. »Dolgo sva si želela in razmišljala o otroku. Na tem nemirnem delu sveta je bila uresničitev te želje nekoliko težja, ker sva vedela, da se bo življenje obrnilo na glavo. Vzela sva si čas, temeljito premislila, poskušala sva predvideti spremembe in malce načrtovati prihodnost,« se spominja Karmen, ki je nosečnost preživljala v libanonskem glavnem mestu Bejrut.
»Bilo je čisto v redu. Zdravstvo je zasebno – kar plačaš, to dobiš. Od najslabšega do najboljšega. Je kar primerljivo s Slovenijo. Za neko srednjo ceno lahko dosežeš libanonski standard. Tudi ženske v Libanonu so dokaj svobodne, izobražene, igrajo pomembno vlogo v družbi. So pa seveda razlike med mesti in podeželjem, tam so veliko bolj konservativni. Tudi pred zakonom moški in ženske niso zares enakopravni. Denimo, če Libanonka rodi otroka, čigar oče je tujec, ta otrok ne more pridobiti libanonskega državljanstva. Dobi ga lahko samo po očetu, ne pa po materi,« pripoveduje Karmen, ki je slutila, da se ji bo življenje po rojstvu otroka korenito spremenilo, kar si je takrat še nekako zanikala. Zato je želela narediti vse, česar pozneje – vsaj za nekaj časa – ni več mogla.
Dejavna do konca
»Tako sem res delala do konca – 20. decembra sem še snemala prispevke, dva dni pozneje pa sem že morala v porodnišnico. Najbolj naporno je bilo poleti 2015, ko sem z begunci dobesedno prehodila pot od Grčije do Madžarske. Ko zdaj gledam nazaj, si res mislim, da sem bila nora,« iskreno prizna.
Z Oskarjevim rojstvom se je njuno življenje obrnilo na glavo. »Čeprav sva si ga oba neznansko želela, že več let, je bil na koncu vendarle šok. Kar naenkrat si nemočen, ničesar več nimaš pod nadzorom. Počasi so se stvari le začele sestavljati,« pripoveduje. Rodila je v zasebni porodnišnici v Libanonu, kar se ji zdaj ne zdi najboljša zamisel. Ker je v visoki nosečnosti še delala, bi ji zdravnica morala napisati potrdilo, da lahko gre na letalo, tako bi lahko tudi prišla rodit v Slovenijo, kar bi bilo precej bolj preprosto pri pridobivanju otrokovih dokumentov. »Zdravnici in bolnišnici sem zaupala, a ko sva potem morala za Oskarja pridobiti dokumente, sva se pošteno namučila. Doma imava kopico papirjev v arabščini in za nekatere niti ne veva, kaj pomenijo,« se smeji Karmen.
Novinarka in dopisnica je bila na porodniškem dopustu štiri mesece. Medtem je tudi obiskala starše in Slovenijo, saj zelo pogrešajo vnuka in izkoristijo vse priložnosti, da ga vidijo. Čeprav je Karmen in Gunnarju všeč na Bližnjem vzhodu, se vsakič razveselita obiska Slovenije. Z Oskarjevim rojstvom se je spremenilo tudi njuno dojemanje dela in sveta. »Midva sva vedno potovala skupaj, tudi zato, da če bi se nama kaj zgodilo, bi bila skupaj. Ko zdaj gledam nazaj, bi bil to najslabši scenarij. Marsikaterih zgodb, ki sva jih naredila, zdaj zagotovo ne bi več ponovila. Eno je, da se ti kaj zgodi, ko si sam, nekaj čisto drugega pa je, da bi moral tvoj otrok odrasti brez enega ali obeh staršev. Za večjo varnost in tudi enostavnejšo logistiko smo se preselili v Carigrad,« pripoveduje Karmen, ki je te dni naredila kar nekaj zgodb o slovenskih košarkarjih na evropskem prvenstvu, ko so igrali v tem evropsko-azijskem milijonskem mestu. Carigrad je bliže kot Libanon, je pa tudi bolj civilizirano, evropsko mesto. Ima pa še eno prednost: iz Ljubljane je oddaljen le dobro uro leta, tako da mama laže prihaja na obisk k hčerki in vnuku. Kadar mora na službeno pot za več dni, Karmen Oskarja noče puščati s tujimi ljudmi, temveč najbolj zaupa svoji mami.
Lažna varnost
Preselili so se junija lani. »Takrat smo mislili, da prihajamo v mirnejši kraj, da bo tu bolje za majhnega otroka, da je bliže domu. Samo mesec dni pozneje se je zgodil poskus vojaškega udara. S šestmesečnim Oskarjem sva ležala pod posteljo, ko so vojaški lovci prebijali zvočni zid. Okna so žvenketala. Nevarno je bilo, ker bi lahko popokala in bi kosi stekla padali po vsem stanovanju. Ni bilo prijetno. Vmes sem se še v živo javljala za Odmeve in v posebno oddajo, ki je sledila. Samo nekaj tednov prej sva potovala s carigrajskega letališča le nekaj ur pred tistim, ko so skrajneži napadli in je bilo mrtvih 40 ljudi. V Turčiji so tako rekoč vsak dan napadi. Lani jih je bilo vseh skupaj čez 500, ampak zdaj, ko poka tudi v Evropi, to nikogar več ne zanima,« je realna.
Življenje gre naprej in zakonca ga poskušata živeti čim bolj normalno. Sina za zdaj še nista dala v vrtec. »Sama imam dokaj travmatične izkušnje iz vrtčevskih let. Takrat je bilo malo posluha za otroka, ki mu program ni povsem ustrezal, ki je želel narediti kaj po svoje. Danes je to res drugače, a sem zato vseeno malce nezaupljiva do vrtcev – čeprav se tu najdejo odlični vrtci, ki so seveda zasebni, cene pa zasoljene,« pravi Karmen. Z možem in sinom poskuša čim pogosteje prihajati v Slovenijo. »A dopusta je, kolikor ga je, seveda premalo. Vsi skupaj govorimo slovensko, dansko in angleško,« se smeji novinarka, ki ji je materinstvo dalo nov smisel v življenju.
»Povsem drugače je, ko je nekdo kar naenkrat odvisen od tebe, ko si odgovoren za otroka, za njegovo življenje, odraščanje. Nobena zgodba ni vredna toliko, da bi človek tvegal, da bi ta otrok moral odrasti brez staršev. Kje je meja, kdaj je nekaj nevarno in kaj prenevarno, je izziv, ko se je treba vsakič znova pravilno odločiti. Ni napisanih pravil in poti, ki se zdijo precej nedolžne, lahko postanejo zelo nevarne. Kar nekaj mojih kolegov je bilo ugrabljenih ali ubitih, ko pravzaprav niso počeli nič takega. Sama ne bi več rinila v gnezdo Islamske države, to je lahka odločitev. Ampak veliko več odločitev je težjih, tistih na meji. Tudi ko gre Gunnar sam na razne naloge, me je strah, ker natančno vem, da se lahko zalomi tam, kjer nisi pričakoval. Ni dovolj reči »bodi previden«. Zares varen si lahko samo, če ostaneš doma. Pa še to ne več v Carigradu,« pripoveduje Karmen, ki ne razmišlja, da bi Oskar dobil brata ali sestro. Morda ni najbolje, da bo sam, vendar so okoliščine takšne, da bi njegovi starši težko shajali z dvema otrokoma.
Od vseh ima najboljše
Zato pa njegovi starši vsak trenutek uživajo v tem, kako iz dneva v dan raste in spreminja. Glede na to, da se je Oskar rodil v mešanem zakonu, je po vsakem staršu podedoval najboljše. »Je mešanica vsega, rad ima hladnejše vreme, res se vidi, da ni z Bližnjega vzhoda,« se smeji dopisnica, ki si skupaj z možem želi, da bi njun edinec odrasel v razgibanem okolju, da bi videl svet, a da bi hkrati imel domovino, kjer bi lahko pognal korenine. »Pomembno je, da človek ve, od kod je in zakaj, potem lažje krmari skozi življenje.« Karmen tudi ni preveč stroga mama: »Jaz sem taka svobodoljubka, da sinu težko kaj odrečem ali prepovem. Z Gunnarjem si želiva, da bi bil mali raziskovalec, ki bi sam odkrival svet in si ustvaril lastno podobo o njem. Vsak trenutek z njim je krasen. Že zgodaj zjutraj naju razveseli s svojim smehom. Res je zadovoljen in vesel otrok. Potem sva takšna tudi midva, ker si za to pripisujeva vsaj malo zaslug,« pravi dopisnica, ki se vsake toliko sprašuje tudi o svojem poslanstvu in delu.
Novi smisli in izzivi
»Velikokrat in vedno teže najdem smisel. Ko sem pred 16 leti prišla na Bližnji vzhod, je bil en konflikt – palestinsko-izraelski. Danes to nikogar več ne zanima, ker je vojna vsepovsod okrog nas. Težko je gledati, kako izginja svet, ki sem ga poznala. Spremenil se je svet, ne le moje življenje. Vojne danes niso to, kar so bile pred desetletjem. Pokrivanje konfliktov ali veliko stane, ogromno, ali pa je izjemno nevarno. Ne veš, kdo pije in kdo plača, komu zaupati. Ni več slabih ali dobrih – ali pa je slednje vse teže najti. Delo je postalo neprimerno težje in nevarnejše. Mislim, da bi si mejo postavila tudi, če ne bi bilo Oskarja, zdaj pa seveda še toliko bolj. Poleg tega sem se v zadnjih letih soočala s precej resnim posttravmatskih sindromom, ki se je z nosečnostjo in rojstvom otroka še okrepil zaradi čustvovanja in izjemne utrujenosti. Podobe razcefranih trupel, otrok s sprožilci v rokah, me še vedno spremljajo, preganjajo in zbujajo iz sna. To je tudi razlog, da si včasih res želim samo še miru. Želela bi si poročati še od kod, morda iz drugačnih krajev, kjer se ne pobijajo noč in dan, temveč kaj ustvarjajo za boljši jutri. Zelo me mika Azija,« je sklenila ta izjemna ženska.
