Intervju

Matjaž Turel o Tini, Ilki in predvsem o zdravju

Biba Jamnik Vidic/Zarja
23. 4. 2017, 19.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Matjaž Turel, specialist pulmologije, je vodja hospitalnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergije UKC Ljubljana, vodja skupine za presaditev pljuč ter zdravnik alpske reprezentance.

revija Zarja
"Čeprav imam do vseh športnikov enak odnos, sva s Tino še posebno dobro sodelovala."

Že v gimnazijskih časih je bil vedno nasmejan in poln energije. V družini – mama je bila mladinska državna prvakinja v namiznem tenisu, oče odbojkar in smučarski skakalec – je vzljubil šport, ljubezen do ljudi pa tudi do živali pa je bila v njem od nekdaj. »Odkar pomnim, sem vedel, da bom zdravnik. Prvo injekcijo sem dal, ko sem bil star šest let, in sicer prašičku. Stric je bil namreč veterinar in sem vse otroštvo z njim hodil na obiske po kmetijah.«

Poleg športa, v osnovni šoli je treniral karate in v gimnaziji odbojko pri kranjskem Triglavu, je tudi veliko delal. V srednji šoli je ponoči pometal sejmišče, med študijem je na letališču prelagal prtljago, pozimi pa dežural na smučišču Krvavec. Dolga leta je pri Rdečem križu predaval prvo pomoč in bil nekaj časa cenzor pri eni od zavarovalnic. »Opravljal sem tudi hišne obiske za pomoč in postrežbo, bil sem član invalidske komisije v Kranju, še vedno me občasno pokličejo kot sodnega izvedenca. Občasno pomagam kolegu v zasebni koncesijski ambulanti. Odkar pomnim, sem poleg šole in pozneje službe ves čas še dodatno delal.« Vsako delo, pravi, ga je nekaj naučilo in ga oblikovalo. »Z dodatnim delom sem sebi, pozneje pa tudi družini lahko privoščil tudi kakšen priboljšek. Moram pa poudariti, da je bila na prvem mestu vedno medicina. Še danes se vsako jutro z veseljem odpravim v službo.« Svojo predanost poklicu poskuša približati tudi študentom. Vrsto let jih že uči, kako opraviti pregled bolnika in kako ga pravilno spraševati. »Dobro opravljena anamneza in klinični pregled sta 70 odstotkov poti do prave diagnoze. Biti zdravnik je zelo lep poklic, včasih tudi težek, največja sreča pa je, če komu rešiš življenje. To ni dano vsakomur. Moj poklic je moj način življenja.« To vedo tudi športniki, ki mu tako zaupajo, da ga nekateri imajo celo za nekakšen talisman. »Verjamejo, da če jih bom pričakal na cilju, bodo dosegli boljši rezultat.« Mogoče je tudi Tini Maze – bil je zraven pri devetih njenih medaljah– kdaj s svojo prisotnostjo pomagal do zmage. »Čeprav imam do vseh športnikov enak odnos, sva s Tino še posebno dobro sodelovala. Tudi ko je šla na svoje, sem ostal njen zdravnik. Zaupala mi je, pa tudi Andrea. Čeprav je veljal za zelo zahtevnega trenerja, je vedno upošteval moja priporočila. Če sem presodil, da mora Tina tri dni počivati, je to brezpogojno upošteval.«

Ste tudi zdravnik Ilke Štuhec. Kako je, v primerjavi s Tino, sodelovati z njo?

Tine in Ilke ne morem primerjati, ker sta si popolnoma različni. Tudi ne vem, zakaj bi ju bilo treba primerjati. Imata povsem drugačen značaj. Tisto, kar edino šteje, so rezultati.

V Vancouvru in Sočiju ste bili glavni zdravnik olimpijske reprezentance. Kako je nekomu, ki se je štiri leta pripravljal na to tekmovanje, povedati, da zaradi zdravja ne sme nastopiti?

To je najtežji del mojega poklica. Vrhunski športniki pogosto ne morejo razumeti, da se ne da ozdraveti čez noč. V takih primerih jim lahko le stojim ob strani, ne samo kot zdravnik, ampak tudi kot prijatelj, in jim poskušam pomagati, da prebolijo to izkušnjo.

Tudi sicer veljate za zelo srčnega zdravnika, ki izžareva pozitivno energijo.

Sebe težko ocenjujem. Res pa je, da nisem rad slabe volje, tudi zato ne, ker se zavedam, da si vsak bolnik zasluži, da se ga lepo obravnava. Med bolniki nikoli ne delam razlik, pa naj bo to starejša gospa s kmetov ali visoko izobražen intelektualec.

Zaposleni ste v UKC Ljubljana kot vodja hospitalnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergije UKC Ljubljana. Začenja se pomlad, obdobje alergij in astme. Imate v tem času več dela kot sicer?

Niti ne, veliko več dela smo imeli letos pozimi. Zaradi gripe je bilo med starejšimi bolniki in bolniki s kroničnimi boleznimi ogromno smrtnosti. Letos je bila zares huda zima. Astmo, ki je bila pred leti dokaj huda težava – ko sem začel delati kot pulmolog, smo skoraj vsako dežurstvo dobili bolnika, ki je bil zaradi astme tako prizadet, da nismo vedeli, ali ga bomo rešili – je zdaj z novimi zdravili skoraj popolnoma obvladljiva. Enako velja tudi za alergijski rinitis.

Kaj pa pljučni rak, bolezen upada ali narašča?

Bolezen pri moških statistično celo malo upada, pri ženskah pa še vedno narašča. Na žalost zaznavamo porast kadilk med mlajšimi ženskami, poleg tega pa se ženske težje odvadijo kajenja kakor moški.

Je pljučni rak res pogojen samo s kajenjem?

Vsako leto v Sloveniji diagnosticiramo približno 1200 primerov pljučnega raka in samo deset odstotkov ljudi je nekadilcev. Čeprav imamo zadnja leta nekaj več uspeha pri zdravljenju, to še daleč ni to, kar bi si želeli.

Ste vi kdaj kadili?

Na fakulteti in potem še približno pol leta, ko sem se zaposlil na Golniku. Včasih na kakšni zabavi prižgem cigaro.

Ste tudi vodja ekipe za transplantacijo pljuč in zaslužni, da so se transplantacije v Sloveniji začele že leta 1997. Ko ste izpeljali prvo, ste bili še mlad zdravnik.

Med specializacijo sem od avstrijske vlade dobil trimesečno štipendijo za prakso v mestni bolnišnici Wilhelminenspital na Dunaju. Tam sem spoznal tudi ekipo za presaditev pljuč. Ko sem delal na Golniku, je nekoč do mene prišel takratni predstojnik, profesor Šorli, in mi rekel: »Turel, izpelji mi presaditev pljuč. Imamo bolnika, ki potrebuje pljuča. Ti tiste gor poznaš, zmeni se.« Takrat je bilo med mojimi kolegi še veliko nezaupanja do presaditve pljuč. Precej truda sem vložil, da je vse skupaj steklo. V tem času bi lahko že doktoriral. (haha)

Kako je bilo, ko se je vendarle zgodilo?

Z družino smo se ravno odpravljali na morje, bil sem že med vrati, ko mi je zazvonil telefon. Klicali so z Dunaja in mi povedali, da so dobili pljuča za našega bolnika in naj ga pripeljemo na Dunaj. Odpeljal sem se v Ljubljano, pospremil bolnika na letalo, potem pa se z družino odpeljal na morje. Ves dopust sem klicaril na Dunaj.

Leta 2003 ste prvo presaditev opravili v Ljubljani.

Ko sem z Golnika odšel v službo v UKC Ljubljana, smo program nadaljevali tam. Leta 2003 pa smo se odločili, da presaditev opravimo pri nas. Taka operacija je izziv za vsako univerzitetno ustanovo.

Ste bili uspešni?

Gospa je še vedno živa. Sem pa takrat pojedel precej tablet za želodec. (haha) Pri nas imamo odlične kirurge, kar nam priznavajo tudi v tujini.

Zakaj ste pri nas opravili samo eno presaditev?

Premalo jih je, da bi se nam splačalo ekipo vse leto vzdrževati v formi. Za dve ali tri presaditve, kolikor jih je bilo v Sloveniji prva leta, to ni bilo rentabilno. Ko pa smo lani dosegli številko deset, smo se spet začeli pogovarjati, da bi presaditve prevzeli sami. Če bo šlo vse po sreči, se bo to zgodilo že prihodnje leto.

Ko ste še kot študent tri mesece delali na Dunaju, ste pustili tako dober vtis, da so si želeli, da ostanete pri njih v službi. Ko ste odhajali, so vam priredili celo poslovilno zabavo. Zakaj niste ostali?

Vedno sem govoril, da sem študiral za državljane Slovenije. Vendar če bi bil danes v enakem položaju, bi ponudbo sprejel. V tujini so razmere za delo veliko boljše. Na Dunaju je za isto delo zaposlenih vsaj še enkrat več zdravnikov kakor pri nas. Pa tudi mediji se ne spravljajo tako na zdravnike kot pri nas. Ne čudim se, da naši zdravniki tako množično odhajajo v tujino.

Zelo veliko delate. Kdaj najdete čas za družino?

Zdaj ko sem drugič poročen – žena je tudi zdravnica, infektologinja, z njo imam sedem let staro hčerko – sem veliko več doma kot prej. Dežuram le še enkrat na mesec, eno nedeljo ponoči. Konec tedna imam že nekaj časa za družino, takrat se posvečam otrokom. Iz prvega zakona imam dva krasna fanta, stara 26 in 22 let. Vesel sem, da med seboj dobro razumejo in se imajo radi. Zdaj ko sem več doma, vidim razliko, kako je vzgajati otroke, ko sem bil mlad in obremenjen s službo, ali zdaj, ko sem starejši in bolj izkušen.

Koliko je bil vaš rekord opravljenih ur v enem mesecu?

Rajši ne bi povedal, koliko ur sem včasih naredil v enem mesecu. Poleg službe in dežuranja na Golniku sem kot zdravnik dežural še na letališču. Tudi po 300 ur in več sem opravil na mesec.

Kako vzdržujete kondicijo?

S športom. Oče me je usmeril v smučanje in podvodni ribolov. V zlatih časih sem imel tudi po 40 smučarskih dni na leto, zdaj sem vesel, če mi jih uspe imeti 15. To je moj glavni konjiček, ukvarjam se tudi z gorskim kolesarjenjem, odkar živim na Bledu, precej supam, na dopustu pa se ukvarjam s podvodnim ribolovom.

Še en konjiček imate, kuhanje.

Zelo rad kuham za prijatelje. Ob hiši sem uredil lopo, v kateri se družimo. Enkrat na leto k meni pride vse moj oddelek iz bolnišnice. Nihče, razen tistih, ki so v službi, ne manjka. Radi se družimo. Prav danes smo določili datum letošnjega srečanja.

Od kod so vsi ti vaši talenti in volja?

Za vse, kar sem, so zaslužni moji starši. Mama je bila učiteljica in šele zdaj, ko sem sam oče, se zavedam, kako pomembno je, če ima mama čas za svoje otroke. Kot učiteljica je zgodaj prihajala domov in je bila z nama z bratom. Tudi oče, diplomirani elektrotehnik, se je veliko ukvarjal z nama. Od njega sem se naučil veliko praktičnih stvari. Večino stvari doma znam popraviti sam. Zelo ponosen sem tudi na brata, ki je doktor kemije. Lani je dobil Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke v kemiji.

Pravite, da se ljudje zadnje čase premalo smejejo in so premalo optimistični.

Zadnje čase je v družbi zelo negativno ozračje. Ne vem, mogoče je to namenoma, da se ljudi lažje obvladuje. Opažam, da so ljudje precej sovražni drug do drugega. Sam tega ne maram. Rad imam, da so ljudje dobre volje, ker se le tako da napredovati. Tudi konflikti, ki jih neredko tudi mediji ustvarjajo med zdravniki in bolniki, niso dobri. Zaupanje med zdravnikom in bolnikom je namreč zelo pomemben del vsake diagnostike in zdravljenja. In če tega ni, to za nikogar ni dobro. Zdravnik lahko zaradi strahu pred bolnikom prej naredi napako, pri bolniku pa zaradi nezaupanja lahko hitreje nastanejo zapleti. Vesel sem, ker zadnje čase opažam, da so se nekateri mediji, tudi vaša revija je med njimi, problemov začeli lotevati na pozitiven način. Naša družba potrebuje pozitivne vibracije. Marsikaj bi lahko naredili bolje, če bi poskušali z dobro voljo in optimizmom. Smeh je pol zdravja, pa tudi za pljuča je dober. (haha)