Mraz lahko poškoduje posamezne organe sadnih rastlin, pri tem pa niso izvzete niti korenine. Veter močno izsuši zrak in prst, zato je verjetnost poškodb toliko večja tudi pri ne tako izrazito nizkih temperaturah. Posebno škodljivo je daljše vetrovno in hladno vreme, kasneje proti pomladi pa svoje prispeva še veliko temperaturno nihanje med dnevom in nočjo. Sosledje takšnih dejavnikov skoraj neizogibno vodi do poškodb, v skrajnem primeru pa lahko rastline celo propadejo.
Ugotavljanje poškodb
Dokler so rastline v mirovanju, je težko ugotoviti, ali in koliko jim je zimski mraz prišel do živega. Pozebla očesa so temnejša, manj napeta in nekoliko osušena, poškodovan les pa ima pod lubom temnejšo plast. Lub poškodovanih rastlin je razpokan in nenaravno rdečkast ter odstopi od lesa, bolj vidne pa so poškodbe zaradi temperaturnega nihanja, ko lahko debla dobesedno razžene.
Kaj storiti?
Pomembno je, da od mraza poškodovana drevesa pustimo neobrezana. Odmrlih vej torej ne odstranimo kljub nelepemu videzu, saj bi v nasprotnem primeru rastline takoj in popolnoma propadle. Če ima rastlina še nekaj moči, bo v spodnjem delu nad cepljenim mestom odgnala nova rast, ki jo privežemo navpično k deblu, najvišje ležeči poganjek pa upognemo pod kotom 45 stopinj. Suho rast bomo odstranili šele v naslednjem letu tik nad poševnim poganjkom, rano pa zaščitimo s cepilno pasto. Med pokončnimi poganjki izberemo najprimernejšega in ga vzgojimo v bodoče ogrodje. Da drevje lahko prenese takšen šok, mora biti dovolj mladostno, močno in polno energije, zato omenjeni postopek pri rastlinah, starejših od deset let, največkrat ni uspešen.
