Novice Svet24

A zagrizena triindvajsetletna Trboveljčanka pravi, da se je na mraz navadila, zato kluba ne bi menjala, saj ji tako ugodnih razmer in takšne kakovosti igre v tem trenutku ne more zagotoviti noben klub v Evropi. Košarka je njeno življenje in želja, da bi se čim prej vrnila na igrišče, ji je pomagala pogumno premagati zahrbtno bolezen pri komaj štirinajstih letih.

Igrala bom, dokler bom čutila, da lahko

»Profesionalno igram že od svojega štirinajstega leta. Svoje telo dobro poznam, vem, kaj zmorem. Ko bom čutila, da je profesionalno igranje zame postalo preveč naporno, bom končala. Ne bom igrala do petintridesetega leta ali še dlje kot nekatere. Rada bi končala z dobrim vtisom in se potem preskusila še v vlogi trenerke.« Zaradi toliko let življenja v hladnih deželah pa se po končani karieri najbolj vidi v Španiji, na toplem, v hišici ob morju!

V košarkarskih krogih se radi pošalijo, da je Nika kot ženski Marko Milič, saj se ji je kot prvi Slovenki uspelo prebiti v prestižno ameriško žensko ligo WNBA, v izjemni klub Minnesota Lynx, kjer pa se kljub veliki želji ni našla. Lani je zaigrala na pripravljalni tekmi, komaj teden dni pred začetkom lige. »Prišla sem pozneje kot druge, ker sem morala prej končati ligo v Rusiji, zato sem imela premalo časa, da bi se navadila na njihov slog. Sistem je čisto drugačen, kot sem ga vajena, nisem se počutila dobro. To je bilo nekaj povsem drugega od tistega, kar sem si predstavljala, zato se nisem odločila ostati. Prepričana pa sem, da bom ob pravem času našla klub v WNBA, v katerem mi bodo pustili razvijati svojo igro,« je razložila. Prav gotovo pa se to še ne bo zgodilo letos poleti, ko jo čaka žensko evropsko prvenstvo na Češkem, kamor so se slovenske košarkarice uvrstile prvič v zgodovini.

Druga sezona v Jekaterinburgu

Vreme v četrtem največjem ruskem mestu, Jekaterinburgu, je za domačine povsem običajno – med oktobrom in marcem se temperature namreč spustijo tudi 30 stopinj pod ničlo. »Vsi drugi pa se na to privadijo, če se seveda morajo,« se smeji Nika, ki pohvali svoj klub, saj igralkam pomaga z zelo dobro organizacijo. »Najprej smo vse dobile primerno opremo za mraz, dobrodošle so bile dolge bunde za temperature do –40 stopinj. V njej si videti smešno, ampak zebe nas pa ne, zato jih vse nosimo. Vsaka ima svojega voznika, ki jo z ogretim avtom pričaka pred vhodnimi vrati in jo odpelje na trening. Ti so samo dopoldne, ker dvakrat na teden potujemo na tekme, razdalje od tod pa so zelo velike.«

Po treningih imajo kar v dvorani organizirano zdravo kosilo. Popoldne pa počivajo ali si čas organizirajo po svoje. Zunaj je običajno največ pet minut, ko mora v trgovino, sicer pa gibanja 'na svežem zraku' v Jekaterinburgu pozimi skorajda ne poznajo. Kako vendar uspejo v klub privabiti najboljše igralke z vsega sveta, ko pa so razmere za življenje tam po naših merilih tako nevzdržne, nas je zanimalo. Ko nam postreže s podatkom, da so zaslužki primerljivi z zaslužki moških v najboljših ameriških klubih NBA in da torej najboljše igralke na sezono dobijo tudi milijon in pol evrov, nam je vse jasno. »Jekaterinburg leži na Uralu na meji z Azijo, kjer je veliko rud in je zelo razvita metalurška industrija, ki je naša glavna sponzorka. Ženska košarka je zelo priljubljena, zato ji namenjajo ogromne količine denarja, in če imaš take finance, ni težko sestaviti ekipe najboljših igralk, ki potem nizajo takšne uspehe!« nam je razložila. Ne, življenja v Rusiji se še ni naveličala, pravi. To mesto je povsem drugačno od Moskve, kjer je v tamkajšnjem klubu Spartak igrala štiri sezone. »Tu je zelo lepo, pa tudi ljudje so povsem drugačni, bolj so podobni Azijcem kot Rusom. Odprti so in prijazni.« 

Pri osemnajstih je zapustila Slovenijo

V Rusijo je prišla komaj osemnajstletna, po tistem, ko je bila razglašena za najboljšo mlado košarkarico na stari celini. Selitev v mrzlo Rusijo je bila za mlado dekle, navajeno biti obkroženo z njej ljubimi ljudmi, gotovo velik šok. Vse je bilo drugače – dežela, mraz, ljudje, ki so se ji zdeli negativni, depresivni, tudi nesramni. »V Sloveniji sem bila vajena, da se ti ljudje denimo zahvalijo, če jim pridržiš vrata, tam te pa grdo gledajo.« Zato je bilo druženje z ekipo pravo olajšanje. »V Moskvi pozimi skorajda nisem videla sonca. Ni čudno, da so ljudje tako brezvoljni, tudi sama sem bila na začetku kar malce depresivna!. Potem pa dojameš, da ne boš ničesar spremenil, če boš tak tudi ti.«

Poleg tega jo je na začetku potrlo tudi, ker ji v klubu z najboljšo zgodovino v Evropi, v katerega je prišla polna zanosa in z velikimi ambicijami, na začetku niso zaupali. Zelo malo je igrala. Šele po dveh letih, ko je klub zašel v finančne težave in si v njem niso več mogli privoščiti dragih pogodb starejših uveljavljenih igralk, so prišle do izraza mlajše igralke, kot je Nika, in takrat se je vse spremenilo, pravi. Dve leti je igrala na vseh tekmah in si z odlično statistiko prislužila povabilo v enega najboljših evropskih klubov, torej v UMMS Jekaterinburg.

Arsen Perić/M24

Zanimal jo je samo šport

Že kot otrok je vse dneve preživela na igrišču – v vseh športih je bila dobra. Ker pa deklice njenih let običajno niso bile tako navdušene nad športom, se je družila z dečki, ki so si vedno želeli igrati nogomet. Ker je bila vedno zelo spretna z žogo – medtem ko so se fantje trudili zadeti trojke, so njene žoge zelo rade šle v koš – so ji predlagali, naj se poskusi še v košarki. Tako se je v osnovni šoli vpisala v košarkarski krožek.

Šport jo je tako zelo privlačil, da je pozabljala na hrano in domače naloge, dokler se starši niso razjezili. »Šele ko sem pojedla, napisala nalogo in malo počivala, sem lahko šla ven. Tako je bilo vso osnovno šolo – če sem imela slabe ocene, nisem smela na trening.« Tako se je naučila discipline, ki je v vrhunskem športu izjemno pomembna. »Danes vidim, da če ne jem dobro in nisem spočita, ne morem dobro igrati!«

Pred veliko preizkušnjo jo je življenje postavilo že pri štirinajstih letih. Imela je težave s prehladom in ušesi, ker pa je imela že na prvi pogled tudi povečano ščitnico, jo je zdravnica takoj poslala na preiskave, ki so pokazale raka na ščitnici. Žlezo so ji operativno odstranili, prvemu šoku za telo pa je sledila še terapija z radioaktivnim jodom. »Ta me je izčrpala bolj kot operacija. Vzela mi je veliko moči, shujšala sem za sedem, osem kilogramov. Nekaj mesecev sem morala počivati, da so se mi povrnile moči in sem lahko spet trenirala.« Resnosti svoje bolezni se pri teh letih še ni tako zavedala, veliko težje je bilo verjetno za starše. Nika pa je mislila samo na košarko. »Še to preživim, pa bom spet na igrišču,« si je dejala. Ko se je vendarle malo okrepila in se vrnila na igrišče, je to samo še pospešilo zdravljenje. Vseeno pa mora od takrat vsako jutro jemati tablete, ki nadomeščajo vlogo ščitnice. »Po taki izkušnji gotovo bolj cenim življenje in skušam živeti čim bolj zdravo. Poslušam svoje telo: če potrebujem počitek, počivam, če potrebujem spanec, več spim, če potrebujem sprostitev, se sprostim.« 

Žal je bil njen življenjski ritem zadnje leto igranja v moskovskem Spartaku kljub temu prehud in telo na koncu ni več zdržalo takšnega pritiska. »Vsako tekmo sem igrala po 40 minut, trenirali smo tri ure dvakrat na dan, tudi po tekmah smo naslednji dan trenirali, nisem se znala ustaviti. Ko mi je telo govorilo, da je dovolj, sem še vseeno stisnila zobe. Na koncu se mi je zaradi prevelikega napora sesul imunski sistem. Pomešali so se mi hormoni, vseskozi mi je šlo na bruhanje, imela sem krče in vedela sem, da nekaj ni v redu. Zdravniki so mi zmanjšali dozo tablet in po treh tednih počitka se je moje zdravje spet vrnilo v normalno stanje. Ta izkušnja me je naučila, da se moram naučiti še bolj postaviti zase. Ko danes začutim, da je preveč, to povem in si privoščim primerno dozo počitka.«

Poleg tega pa ima Nika izredno srečo, ker je našla klub, ki je, kot kaže, odkril idealno razmerje med količino treninga in počitki za zmagovalni učinek. »Treniramo enkrat na dan uro in petinštirideset minut, po treningu imamo dovolj časa za počitek in sprostitev, zaradi česar prihajamo naslednji dan na treninge bolj motivirane in damo res vse od sebe. Dan po tekmah imamo prost in ga dekleta preživimo, kakor nam je najbolj všeč. Včasih počivamo, včasih se družimo – dobimo se v katerem od toplih nakupovalnih centrov in igramo biljard ali gremo kegljat, na kosilo … Nobenega prevelikega stresa nimamo, kar mi je zelo všeč. Tista, ki hoče dodatno trenirati, se dogovori s trenerjem, ki ji je na voljo.« Na tekme gredo vedno dva dni prej, ker so razdalje velike, velika pa je tudi časovna razlika. Zato imajo vedno nekaj časa, da si uspejo ogledati katero od evropskih mest.

Življenje v tujini je Niko zelo spremenilo. Komaj osemnajstletna je zapustila svoj prvi profesionalni klub, Merkur v Celju, in odšla v tujino, 3000 kilometrov stran od vsega, kar ji je bilo do takrat poznano. »Hitro odrasteš in začneš skrbeti sam zase. Znajti se moraš v različnih položajih in se naučiti iz njih rešiti. Če si ne boš pomagal sam, ti ne bo nihče drug. To me je utrdilo na vseh področjih,« trezno razmišlja. Njene sanje so še vedno preskusiti se v ženski ligi NBA, njen cilj pa je postati najboljša organizatorka igre v Evropi. Samozavesti ji ne manjka, zato smo lahko prepričani, da ji bo nekoč to tudi zares uspelo!