Paraolimpijec in zdravnik

Dejan Fabčič: Vem, kako je biti na drugi strani

Biba Jamnik Vidic/Zarja
31. 10. 2016, 16.38
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Za Dejana Fabčiča bi lahko rekli, da je rojen pod srečno zvezdo. Čeprav se je rodil brez obeh golenic, je zaradi mladega ortopeda, ki si je upal več, ohranil obe nogi. Čeprav so ga zaradi invalidnosti hoteli poslati v poseben zavod, je po zaslugi mamine vztrajnosti lahko hodil v običajne šole.

Šimen Zupančič
Paraolimpijec in zdravnik Dejan Fabčič, ki ga imajo pacienti zelo radi

Končal je medicinsko fakulteto, danes je zdravnik, specialist interne medicine. V srednji šoli je spoznal Vido, ljubezen svojega življenja, in si z njo ustvaril družino. Od malega je zapisan tudi športu, v katerem dosega neverjetne uspehe. Letošnje paraolimpijske igre v Braziliji so zanj že druge, vendar ne v istem športu. Medtem ko je pred osmimi leti v Pekingu tekmoval v plavanju na 100 metrov prsno in hrbtno ter osvojil šesto in sedmo mesto, se je v Riu letos pomeril v kajaku in na cilj priveslal kot šesti.

Invalid ste od rojstva, rodili ste se brez golenic. V tistih časih je bila praksa, da so v takih primerih zdravniki nogi kar odrezali.

To je bilo najlaže, odrezati nogo v kolenu in narediti protezo. Jaz sem imel srečo. Moj primer je takrat prevzel mladi ortoped Albin Plahuta. Staršema je rekel, da mi nogi še vedno lahko odrežejo, sam pa bo najprej poskusil drugače. Imel je vizijo, kako bi mi lahko ohranil nogi. Tanjši mečnici je premaknil na sredino in ju zatrdil v kolenu in gležnju. Kosti sta se počasi zadebelili in začeli nositi težo telesa, seveda ob pomoči posebnih aparatov. Ker pa je kost moral zatrditi v sklepih, danes nimam gibljivih gležnjev in kolen.

Domnevam, da ste imeli ogromno operacij.

Šimen Zupančič
"Šele zdaj, ko imam svoje otroke, se bolj zavedam, kaj so takrat morali prestajati moji starši."

Več kot dvajset. Največ sem jih imel po rojstvu, naslednji sveženj operacij sem imel, tik preden sem šel v šolo, tretjega pa po končani osnovni šoli. Tisto leto sem preživel na vozičku, da so se kosti lahko zacelile.

To je bilo za vas verjetno zelo težko obdobje, posebno zadnje.

Čeprav nisem mogel hoditi v šolo, na to obdobje nimam slabih spominov. Imel sem ogromno prijateljev, ki so me pogosto obiskovali. Poslušali smo muziko, peli, celo nekaj smo snemali. Najbolj naporno obdobje za moje starše – sam se tega seveda ne spominjam – pa je bilo po rojstvu, ko sem imel največ operacij. Šele zdaj, ko imam svoje otroke, se bolj zavedam, kaj so takrat morali prestajati moji starši.

Starši vas niso obravnavali kot invalida.

Po mojem zato ne, ker jim za to nisem dal priložnosti. Bil sem zelo živahen otrok, ki se je po cele dneve potepal naokrog. Počel sem vse, kar so počeli drugi otroci, se igral v potoku, plezal na drevesa, se vozil s kolesom, lovil ribe, se igral ravbarje in žandarje. S prijatelji sem na bližnjem igrišču igral nogomet, košarko, tenis. Ata je bil pogosto jezen name, ker je moral popravljati aparat na mojih nogah.

Kako so na vas gledali otroci? Doma ste iz Podnanosa, vasi v Vipavski dolini.

V vasi smo bili otroci ves čas skupaj. Sprejeli so me takšnega, kakršen sem. Ne spomnim se, da bi se kdaj zgodilo, da bi me kdo dražil.

Obiskovali ste tudi običajno osnovno šolo, čeprav so v tistih časih otroke, tudi če so imeli čisto majhno okvaro, pošiljali v zavod za invalidne otroke v Kamnik.

Ko so mami rekli, da moram v Kamnik, ker sem invalid, je odgovorila, da imam invalidnost v nogah in ne v glavi, in da mi zato ni treba iti v posebno šolo. Potem so jo začeli prepričevati, da bo moja invalidnost motila otroke in učiteljice. Mama jim je razložila, da me v vasi vsi poznajo in da moja invalidnost nikogar ne moti. Po celi vrsti preverjanj – moral sem opraviti psihološke kot tudi inteligenčne teste – so ugotovili, da sem nadpovprečno inteligenten, in mi dovolili, da se vpišem v običajno osnovno šolo. Šolo sem končal brez težav in se vpisal na škofijsko gimnazijo v Vipavi.

Šimen Zupančič
Dejan v krogu družine: žena Vida, hčerki, 6-letna Manica in 4-letna Zala, ter mama in oče, ki ga nista nikoli omejevala niti pri najbolj norih in čudnih idejah.

V srednji šoli ste prvič imeli malce krize.

Takrat ko je bilo treba punce iskati, sem se zavedel, da sem drugačen. V četrtem letniku sem na sprejemu fazanov opazil Vido. Takoj sem se zaljubil vanjo. Pol leta sem jo samo gledal od daleč, zadnji dan šole pa sem si rekel, da če zdaj ne bom naredil nič, ne bo nič iz tega.

Očitno ste bili tudi vi njej všeč.

Izkazalo se je, da je tudi ona imela enake občutke. Ko bi se moral učiti za maturo, sem bil najbolj zaljubljen.

Maturo ste kljub zaljubljenosti uspešno opravili, saj so vas sprejeli na medicinsko fakulteto. Od kod želja, da postanete zdravnik?

Moj idol je bil moj ortoped. Občudoval sem ga, ker si je upal in bil suveren pri tem, kar je počel. Pa vedno je vedel odgovore na vsa moja vprašanja. Želel sem si, da bi bil nekoč tak zdravnik. Tudi sicer sem dobro poznal delo medicinskega osebja, saj sem veliko časa preživel v bolnišnicah. Ko sem imel zadnji sklop operacij in v bolnišnici preživel skoraj leto dni, so mi sestre dovolile, da sem jim pomagal.

Želja se vam je izpolnila, pacienti vas imajo zelo radi.

Vem, kako je biti na drugi strani, zato sem verjetno bolj dostopen. Zavedam se, kako pomembno je, da se s pacienti pogovarjam in jim razložim vse, kar jih zanima. Nekaj, kar se nam zdravnikom zdi samoumevno, je za paciente lahko pravo razodetje. Lep občutek je, ko nekomu s pogovorom pomagaš, da se mu odvali kamen od srca!

Specializirali ste se za bolezni ščitnice in diabetes. Zakaj vas je vleklo ravno na to področje?

To je bil splet naključij. Mene je sicer bolj vleklo v kirurgijo, vendar sem po pogovoru s prijateljem, tudi zdravnikom, spoznal, da bi v kirurgiji težko delal. Veliko je stoječega dela, kirurgi vedno pogosteje uporabljajo tudi stopalke. Tako je naneslo, da ko sem začel opravljati specializacijo, so v bolnišnici v Šempetru potrebovali internista, ki bi se usmeril v področje diabetesa. Ko sem začel delati, mi je to področje postalo všeč. Ker pa šempetrska bolnišnica pokriva tudi nuklearno medicino, sem začel delati še na področju ščitnice. Ko je v Zdravstvenem domu v Novi Gorici šel specialist na tem področju v pokoj, sem se zaposlil tam. Redni delovni čas mi omogoča, da se lahko ukvarjam tudi s športom. Zdaj se mi je vse uskladilo.

Ste oče 6-letni Manici in 4-letni Zali, kako ju vzgajate?

Imata nekaj osnovnih omejitev, sicer pa ju z ženo vzgajava z zgledom. Usmerjava ju tudi v šport, čeprav ju silil ne bom. Zdaj obe plezata, Manica pa bo letos začela trenirati še gimnastiko. 

Kako pa sprejemata vašo invalidnost?

Za zdaj zelo pozitivno. Ko sta bili mlajši, sta prav tekmovali, katera mi bo pomagala obuti ortoze. Zdelo se jima je zabavno. Zdaj ko sta starejši, pa vsem razlagata, da ima njun tata drugačne noge kot drugi.

Tudi žene vaša invalidnost menda ni nikoli motila.

Ona name nikoli ni gledala kot na invalida. Tudi ko sva postala intimna, se ne spomnim, da bi jo kar koli motilo. Ker sem ji zaupal, tudi sam s tem nisem imel težav.

Nekoč ste dejali, da je invalidnost samo v glavi.

Če bi se odločil, da ne bom nič naredil iz sebe, bi lahko sedel doma na invalidskem vozičku, prejemal socialno podporo in bil v breme staršev. Ko pa se enkrat odločiš, da invalidnost ni ovira, ampak je mogoče celo motivacija, da dosežeš kaj več, se da s trdno voljo doseči vse.

Šimen Zupančič
Na paraolimpijskih igrah v Riu je osvojil šesto mesto.

Se vam zdi, da ste vse to dosegli zaradi podpore vaših staršev, ali je bilo to preprosto v vas?

Najbrž vsakega po malo. Ne spomnim se, da bi me starši kaj posebej opogumljali, res pa je, da me tudi omejevali niso nikoli. Tudi moje najbolj nore in čudne ideje so vsaj dovolili, če že ne podpirali. V vato me niso zavijali, tega pa niti sam ne bi hotel.

Kaj bi svetovali staršem, ki imajo invalidne otoke?

Naj jim pustijo živeti in jih podpirajo v tem, kar bi radi počeli, predvsem pa naj jih ne pomilujejo. Invalidi tega ne maramo. Čeprav mogoče nismo sposobni fizično početi vsega, kar počnejo drugi, pa smo še vedno lahko enaki drugim.

V samo treh letih ste od rekreativnega veslanja prešli do izvrstnih rezultatov. Kako vam je uspelo?

V invalidskem športu se da uspeti malce hitreje. Res pa je, da mi ne bi uspelo, če ne bi tako zavzeto treniral, kot sem. Imel sem tudi zelo dobra trenerja: kajakašico Nino Mozetič in Jerneja Župančiča Regenta, pionirja kajaka na mirnih vodah v Sloveniji. 

Mozetičeva vam je menda rekla, da imate še nekaj rezerve. Jo boste izkoristili na naslednjih paraolimpijskih igrah?

Veslati nameravam še naprej, kako bo čez štiri leta, pa ne morem napovedati. Vse je odvisno od mojega zdravja in časa. Če se bo vse ujemalo, tudi finančno, zakaj pa ne?

Pred osmimi leti ste na paraolimpijskih igrah tekmovali v plavanju. Zakaj ste se pozneje preusmerili v veslanje?

Po Pekingu sem se zaradi pomanjkanja časa odločil, da plavalno kariero končam. Zaključeval sem študij, ustvaril sem si družino, začel opravljati sekundariat. Včasih sem bil v službi tudi po deset, dvanajst ur, vmes pa še dežurstva. Časa za take treninge, kot sem jih imel – po tri ure plavanja zjutraj, tri ure zvečer, vmes pa še fitnes – si nisem mogel več privoščiti.

Šimen Zupančič
Medalje, ki jih je dobil v plavanju.

Kaj pa se je zgodilo, da vas je znova potegnilo v šport?

Zredil sem se za 15 kilogramov, kar me je začelo ovirati pri hoji, zato sem začel iskati šport, ki bi bil primeren za rekreacijo. Povabili so me v kajakaški klub Soške elektrarne. Potem pa so me nekega dne iz veslaške zveze vprašali, ali bi začel bolj resno trenirati.

Očitno vam veslanje bolj leži kot plavanje. Pokazali ste mi dve kolajni, ki sta menda več vredni kot vse, kar ste jih dosegli v plavanju.

Letos junija sem na evropskem prvenstvu v Moskvi osvojil bronasto medaljo, ki je prva kajakaška medalja v športu invalidov. Lani pa sem v Milanu na Svetovnem pokalu osvojil srebrno medaljo.