Neprekinjeno je vlekel meh več kot 50 ur

Profesor je neprekinjeno igral 50 ur in devet minut, zdaj pa »čaka« na London, kamor bodo poslali vse zahtevane dokaze ter šele takrat videli, kdaj bo rekord priznan.

Ljubiteljski harmonikar Bojan Kovačič iz Gornje Radgone se je nedavno odločil za velik podvig – postaviti Guinnessov rekord v neprekinjenem igranju klavirske harmonike. Za uradni rekord za zdaj še velja uspeh Finca, ki je nenehno igral 31 ur in 25 minut, Kovačič pa je brez premora pritiskal na tipke klavirske harmonike več kot 50 ur. S tem je, še neuradno, podrl tako uradni svetovni rekord kot neuradnega slovenskega.

Kovačič je skupno zaigral 961 skladb in vsaka je morala trajati najmanj 2 minuti.

SKUPAJ ZAIGRAL 961 SKLADB

»Motivirala me je zgodba o postavljanju Guinnessovega rekorda vrhunskega harmonikarja Zorana Zorka. Prijatelji in soigralci domačega nogometnega kluba KMN Vrabel iz Šratovcev, za katerega igram, so me pred časom prijeli za besedo, ko se mi je zareklo, da bi jaz lahko presegel uradni rekord Finca,« je za Svet24 povedal Kovačič in se 17. junija usedel na stol v Domu penine v Gornji Radgoni ter začel igrati. Skladno z Guinnessovimi pravili je neprekinjeno igral 50 ur in devet minut. »Igral sem predvsem ponoči, po nekaj ur skupaj, posebnih priprav nisem imel. No, trening nespečnosti je potekal daljše časovno obdobje, predvsem v času pisanja doktorske disertacije,« opisuje priprave na podvig Kovačič, ki se ga spominja tudi po tem, da je bolj malo jedel in pil. Posebej v spominu pa mu je ostal sendvič s šunko, sirom in kislo kumaro, ki mu ga je pripravila tašča Olga.

Bojan Kovačič, rekorder: »Podvig mi pomeni ena zgodbo več, pa tudi potrditev, da sem borec in da držim obljubo, ki sem jo dal prijateljem.«

Kovačičev repertoar je obsegal 177 različnih skladb (narodnozabavnih, zabavnih, domačih in tujih), v tem času pa je skupno zaigral 961 skladb in vsaka je morala trajati najmanj dve minuti. »Seveda sem zelo pogosto tudi zapel, medtem ko plesal ravno nisem, me je pa glasba kar nosila, pozibavala …,« razlaga Kovačič. Spominja se, da je imel med Guinnesovim podvigom bolečine. »Vseskozi so se stopnjevale od približno pete ure dalje pa vse tja do konca. In to me je delalo budnega. Družbo mi je delala tudi močna spremljevalna ekipa, in sicer komisija, snemalec, zaposleni, računalniški mojster Blaž Kokol, specializantka medicine dela, prometa in športa, Mateja Šinko, pa tudi moji domači, sosedje, prijatelji, znanci in drugi,« opiše ekipo Kovačič, ki je ob prihodu domov, kot pravi, najprej sem pocrkljal svojega mucka Toroja.

osebni arhiv Bojana Kovačiča

POSVETIL SE BO DOKTORATU

Na vprašanje, ali razmišlja še o kakšnem podvigu, odgovarja, da je zdaj zanj ta zgodba zaključena. V življenju, dodaja, ga zagotovo čaka še kakšen podvig, na katerega bo ponosen, vendar se bo profesor razrednega pouka zdaj posvetil doktoratu znanosti in nadaljeval svoje akademsko delo. »Delujem na oddelku za razredni pouk Pedagoške fakultete Maribor, na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pa zaključujem doktorski študij,« pove o sebi Kovačič, ki je tekel že tudi maratone. Končano ima nižjo glasbeno šolo iz harmonike, poprime pa tudi za klaviature, kitaro. Igral je tudi violino in bobne, pravi, zato se včasih pošali da zna igrati tudi triangel. Zdaj je na potezi London, zaključuje, kamor bodo poslali vse zahtevane dokaze, potem pa bodo videli, kdaj bo rekord priznan.