Najina cesta ni ravna, a je jasna

Kako je biti žena Toma Križnarja

Urška Krišelj Grubar/Zarja
9. 7. 2016, 17.59
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Bojana Pivk Križnar, učiteljica in aktivistka, o tem, kako je biti žena Toma Križnarja.

Mateja J. Potočnik
Tomo in Bojana

Vojna, obup, revščina, zlorabe. Milijoni lačnih. Prestrašenih. Izbrana peščica pa kar grabi in grabi na kup ter načrtno poneumlja množice, da bi ja čim pozneje opazili. Zbudimo se! Pozno je, ukrepajmo, vpijejo nekateri. Tomo Križnar vpije že desetletja, zadnji tri leta z njim tudi njegova Bojana. Novica o Tomovi izpustitvi iz zapora je odmevala v številnih medijih, kjer so ponavljali posnetke z beneškega letališča, kamor je minuli teden srečno prispel nazaj v objem svoje drage. Pozornost, ki smo jo namenili njemu, je rekel Tomo, naj bi namenili Nubam, čistim ljudem, ki umirajo zato, da bodo tisti, ki že imajo veliko, imeli še več. Kako je biti žena Toma Križnarja, nas je zanimalo, in kako v ljudeh sprožiti rdečo lučko, da se zganejo in sami postanejo sprememba, kot je tistega dne, ko ga je srečala, postala ona sama.

Bojana je študirala na Pedagoški fakulteti, a jo je vseskozi mikalo novinarstvo. Spoznali sva se v devetdesetih na Valu 202 in si prišli tako blizu, da se tikava. Prijetna sogovornica, vedno na strani ranljivih, ubogih, manj vidnih, zatiranih. Stopala je na njihovo stran, jih vabila pred mikrofon, da povejo svojo zgodbo, jim dala priložnost, da neslišane slišimo. Vmes je postala mamica, z ljubljanskega radia se je preselila na nekaj lokalnih, kjer je še ne tako dolgo nazaj gostila Toma Križnarja. V njem je takoj prepoznala sorodno dušo, čeprav mu tega pred mikrofonom ni rekla, sta pa postala nerazdružljiva, potem ko je prebrala njegovo knjigo Nafta in voda. Preskočila je iskra, ki gori dovolj močno, da sta hitro prišla do smisla našega bivanja v služenju drugim. Da je dolžnost resnica, ne vljudnost. In njuna resnica, ki nam jo zadnje čase pripovedujeta, zareže. Bojano je dolgo bolelo v pleksusu. Resnica, ki jo je o svetu spoznavala s Tomom, jo je in jo še boli. Zaradi tega, kar ve in čemur je priča, pogosto ne ve, ali naj bo jezna nanj, ker ji z ničimer več ni prizaneseno, ker ne more več spati, ker vidi stvari, ali naj sovraži sebe, ker je toliko časa živela v zanikanju.

Skupaj sta zdaj na poti, čeprav je veliko sama. Je učiteljica razrednega pouka v Osnovni šoli 8 talcev Logatec in mamica gimnazijke, ki jo potrebuje ob sebi, zato Toma ne more spremljati na vseh poteh, čeprav je prav v njih spoznala edini možni smisel nadaljevanja svojega in njunega skupnega poslanstva.

Dobiva se v Naklem. Tokrat sami. Na radiu vrtijo pesem: Samo nemoj nikada, da ljubav postane navika ... Ljubezen je v zraku, vsepovsod.

Tomo je rešen. Tvoja vera, tvoja moč, ljubezen in upanje so odpirali vrata, pa tudi srca birokratov. Bila si odločena, da ga boš rešila, dala si vse od sebe. Trkala si na vrata, na vest, dajala priložnost s svojim bojem tudi drugim, da se odtalijo.

Ne verjamem v usodo. Dobro se zavedam, da se pred človeka postavijo ovire, ki jih je v nekem času nemogoče premagati. Seveda pa jih je ogromno, ki se ne rešijo, če jih sploh ne začnemo reševati. Prehitro obupamo. Poskušala sem ugotoviti, kaj je te ljudi pripeljalo do tega, da so ga zaprli, poskušala sem si jih predstavljati, zakaj to počnejo, kakšen je njihov namen. Zavedala sem se, da so travmatizirani zaradi vojne, zaradi zgodovinskih izkušenj z belim človekom, a iskala sem v njih dobro, zato sem ljudem, ki so ga zaprli, pošiljala pozitivna sporočila. Vedela sem, da če bom v njihovi zavesti prisotna brez očitkov, da bodo prej ali slej popustili. Zdaj sem še bolj prepričana, da odgovor, da se za plemena Komoganze, Nube in druge ogrožene na tem planetu ne da nič narediti, ni pravi. Da se.

Mama si. Štirikrat si šla med Nube z zavedanjem, da tvegaš, a z zaupanjem, da s svojim znanjem ne moreš več drugače, kot da greš tja in pomagaš po svojih močeh. Veš, da je nevarno, vendar je to tudi zate zdaj edina pot, edino nadaljevanje, ki sledi, je, da se vrneš z njim … Je ta klic močnejši kot biti mama?

Najprej sem mama, si pa želim, da bi moja hči odraščala med Ljudmi, ne pa med sprogramiranimi stroji. Rada bi, da bi bili njeni sopotniki ljudje z vrednotami, zato jih iščem, se od njih učim in poskušam vzgajati z zgledom.

Videti je, da te je prebudila ljubezen do Toma. Kaj pa bi lahko prebudilo tiste, ki se jim izkušnja take ljubezni izmuzne?

Resnica samega sebe pred samim seboj odrešuje. Sicer pa ni dobro, da ne verjamemo v ljubezen. Nikoli je ne bi smeli nehati iskati, vsak jo lahko najde in prav čista ljubezen lahko spremeni zavest človeka.

Stiki s pristnimi, čistimi ljudmi, ki si jih imela priložnost doživeti, so najbrž tako močna izkušnja čistosti, si domišljam, da nobena meditacija, nobeni pretečeni kilometri ne pomagajo, da si pride človek tako blizu ...

Srečo imam, da sem s Tomom čistost ljudi doživela tako od blizu, zdaj pa v sebi čutim odgovornost, da te izkušnje delim z drugimi. Nube dokazujejo, da je biti človek tako preprosto. Njihovo bistvo je, da poskrbijo drug za drugega in živijo v sožitju z naravo.

Videti ženske, vrstnice, mamice, ki nimajo vode, ki jih posiljujejo, pa se ne morejo braniti, ki jim ubijajo otroke, ki jih zasužnjujejo, je boleča izkušnja. Kako z njo živeti, preživeti, ko se vrneš?

Ni več počitka. Ni več prelaganja odgovornosti na druge, ampak se nenehno sprašujem, kaj je še v moji moči, da lahko naredim. Ves čas poskušam stati ob strani Tomu in podpirati njegove ideje. On ima že veliko več izkušenj.

Učiteljica si, otroci te imajo radi. Kaj se ti zdi nujno v teh časih, da jim daš kot učiteljica?

Otroci potrebujejo ljubezen. Učim jih, kako malo je potrebno za kakovost življenja. Učim jih, da je svet lep, če je raznovrsten, živopisen in strpen. Učim jih, da smo v razredu močni toliko, kolikor je močen najšibkejši člen. In da je tako na vsem planetu.

Ljubezen je rdeča nit vsega. Kako je ljubiti Toma, junaka, človeka, ki gre za svojimi sanjami in je vedno na voljo za sočloveka? Ženske, posebno ko smo zaljubljene, smo tudi sebične, svojega dragega želimo zase. Kako se naučiti, da jih ne moremo imeti? Da je ljubezen nad lastništvom, posesivnostjo, da ljubezen pomeni spustiti?

Najina cesta ni ravna, je pa jasna. Zavedam se, da sanje še niso resničnost, in vem, da Tomu ne morem vzeti sanj, da ga ne morem spreminjati. Ker potem ne bi bil srečen in ne bi bila srečna jaz. Sicer pa skupaj slediva sanjam, skupaj naju bolijo krivice in skupaj vidiva, kam želiva priti.

»Pustite ljudi pri miru tam. Samo mir jim dajmo. Bodo pridelali neškropljene hrane dovolj še za nas,« je rekel Tomo v Odmevih TV Slovenija. Toliko pozornosti zanj v teh dneh, da mu je bilo kar nerodno, ko pa si želi, da je namenjena Nubam! Kako naj se zganemo, kako naj pomagamo?

Pustimo bolečini, da boli, ker če bo bolelo, bomo čutili sočloveka. Če bomo tajili svoja čustva, bomo kot roboti. Ampak to ne želimo biti. Nekje smo prehitro prestopili nekaj stopnic v razvoju, ne da bi se takrat zavedali. Prepričana sem, da je še čas, da lahko to popravimo.

Ves ta pomp bo hitro mimo, Nube pa bodo še naprej pobijali. Vajin načrt?

Prvi načrt je pripeljati že kupljeno vrtalno napravo za iskanje vode v nubske gore. Tomo je na zadnji poti preverjal, kako jo po kopnem pripeljati do tja, in prav s tem, ko je bil zaprt, je navezal dodatne stike, ki nam bodo pomagali. Drugi načrt je, da bi rada, da bi to čudovito pokrajino in njene prvobitne, nepotvorjene prebivalce razglasili za nadnacionalni naravni park ter jim omogočili, da živijo po svoje brez vmešavanj tujcev. V svojem ritmu. Lepoto ljudi, pokrajino mogočnih granitnih gmot ter odgovorne za genocid nad temi ljudmi Tomo popisuje v novonastajajoči knjigi ter pripravlja posnetke za nov dokumentarni film. Knjigo lahko pričakujemo jeseni, film pa pozimi.

Zberimo za novo črpalko!

Reševanje Toma je pokazalo, da je naša kolektivna zavest zdrava. Še je upanje. Mi vsi smo Nube, samo hipnotizirani smo, pravi Bojana, ki je prepričana, da skupaj lahko naredimo veliko. Zbirajmo sredstva za novo vodno črpalko; 12.000 dolarjev stane njena postavitev, da tamkajšnje ženske in otroci, ki vsak dan porabijo ure in ure, da pridejo do vode, ne bodo žejni, da bodo lahko sejali in sadili. Sočutni ljudje, pišite sudanskemu predsedniku Omarju Al Baširju in zahtevajte konec genocida, za spodbudo pišite tudi nubskim mamam, ki umirajo tudi zato, da nam je še naprej lepo. Vsa pisma lahko pošljete kar nam, v uredništvo. Predali jih bomo Tomu in Bojani, da jim bosta odnesla vaša pisma. Če bomo premikali kamenček za kamenčkom, se bo gora prej ali slej sesula.

Ustanova Toma Križnarja
Trr: IBAN SI56 0510 0801 3175 987 (ABANKA d. d.)
za vodne črpalke