Na Kanglerjevi strani je tudi poslanec Tonin
Tonin je v pisnem poslanskem vprašanju januarja letos predsednika državnega zbora Milana Brgleza spraševal v zvezi z javno izjavo sodnika Okrajnega sodišča v Mariboru in ga naslovil tudi na pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča. »Vsi sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Žal pa posamezni primeri kažejo, da se pri svojih odločitvah in obrazložitvah opirajo tudi na povsem nesprejemljive argumente, ki kažejo njihovo politično opredeljenost ali vsaj politično odločitev,« je zapisal Tonin in v nadaljevanju omenil sodnika Polegeka, ki je javno obrazložil svojo odločitev. Ministra je vprašal o nepristranskosti in neodvisnosti sodstva, spoštovanju pravice do poštenega sojenja in kakšni so ukrepi v primeru kršitev sodnikov.
Zgoraj omenjeni nameni, tako sklepa naš vir, so bili med drugim še posebej očitni na enem od sojenj, ko je okrajni sodnik Boštjan Polegek v zadevi Karin Ježovita izrekel Kanglerju obsodilno sodbo. V izjavi na naroku je tudi rekel: »Kangler predstavlja veliko nevarnost, da se vrne v politično življenje, zato mora v zapor.« To je razvidno iz overjene notarske izjave na treh straneh s prilogami, do katere se sodišče v Mariboru (še) ni opredelilo in je bila podpisana junija lani, v njej pa sta Jožef Jerovšek in Rudolf Moge nadvse naklonjena Kanglerju. Zapisala sta, da je imel slednji z Janezom Žirovnikom, nekdanjim uslužbencem državne varnosti Jugoslavije in tudi namestnikom direktorja Sove v obdobju 11 let, ko ga je nadziral, številne spore.
Dodala sta: »Kangler kot nadzornik Sove in Žirovnik kot pravnik sta se večkrat srečevala v različnih vlogah in takšni odnosi ustvarjajo, hote ali nehote, določena razmerja in posledice. Obžalujeva, da se Žirovnik ni dal izločiti iz vseh postopkov, ki bi bili kakorkoli povezani s Kanglerjem, ki mu je v Sovi kot poznavalec delovanja notranjih služb do izvolitve v sodniško funkcijo pogosto postavljal neprijetna vprašanja in mu očital sporna delovanja službe ter nekajkrat argumentirano dokazal neresničnost ali kolozijo njihovih navedb.«
Po navedbah anonimnega vira je v sodbah proti Kanglerju mogoče najti tudi veliko sodnikov, ki bi se po njegovem mnenju v drugih državah sami izločili. Do zdaj so to, dodaja, storili le trije sodniki, in sicer Matjaž Štok, ki je soprog Kanglerjeve prijateljice, sodnica Barbara Nerat v zadevi Verlič in sodnica Mihela Pašek v zadevi radarji na okrajnem sodišču, saj je Kangler prijatelj njenega očeta. »Pričakoval bi tudi, da bi se v zadevi Karin Ježovita izločil sodnik Žirovnik, čigar žena je bila direktorica Regionalnega centra RTV Maribor in se jo je pred tremi leti omenjalo za kandidatko za mariborsko županjo. S Kanglerjevo družino so se namreč prepogosto srečevali,« je pojasnil.
Za mnenje o vsem skupaj smo povprašali tudi več mariborskih odvetnikov in prav vsi so odgovorili, da zadeve ne poznajo dovolj dobro, da bi jo lahko komentirali. Odzval se je Kanglerjev zagovornik Marko Bošnjak, ki pravi, da so v vseh postopkih očitki zoper njega pravno in dejansko neutemeljeni. »Mnogi izmed teh postopkov se opirajo na izsledke prisluškovanja, kar je bilo po mojem prepričanju protipravno, kakor je tudi protipravno ravnaje z njihovimi izsledki. Eden izmed spornih vidikov je tudi dejstvo, da je prisluškovanje in njegovo podaljšanje odredil sodnik mag. Žirovnik, ki je z njim v času, ko sta opravljala drugačni funkciji, pogosto prihajal v spore. Obstaja resen dvom, da bi o posegih v pravice gospoda Kanglerja mogel odločati nepristransko,« razlaga Bošnjak in še, da so sodišču predlagali, naj zaslišijo (nekdanje) politike in pregledajo magnetograme sej, ki objektivno prikazujejo dogajanje.
Iz njemu neznanih razlogov sodišče to zavrača, kakor (za zdaj) zavrača tudi izločitev teh dokazov. »V zvezi s prisluškovanjem in njegovimi izsledki sicer ugotavljam tudi druge kršitve, med njimi to, da je policija sama sebi pisala anonimna pisanja, s katerimi je nato utemeljevala pobudo za prisluškovanje – da gre za takšno zlorabo pooblastil. Slednje potrjuje mnenje izvedenca, ki je to pisanje primerjal z uradnimi zaznamki, ki jih je v isti zadevi zbirala policija. Poleg tega takšna pisanja, celo če bi bila resnična in pošteno zbrana, po praksi vrhovnega sodišča ne morejo pomeniti podlage za tak ukrep. Skladno z zakonom je dopustno začeti pregon na podlagi izsledkov prisluškovanja dve leti po njegovem prenehanju, česar se v zadevah gospoda Kanglerja ne spoštuje. Očitno je, da policija po prenehanju prisluškovanja ni izročila vseh izsledkov sodišču, kot ji nalaga zakon, temveč je hranila kopije in jih najbrž hrani še vedno. Seznanjeni smo, da je pristojna komisija državnega zbora opravljala nadzor s tem v zvezi, in upamo, da se bo sodišče z izidom tega nadzora seznanilo in primerno ukrepalo.«
In kaj pravi Kangler? Prepričan je, da so mu v vseh primerih hudo kršene človekove pravice. »Samo odredba o hišni preiskavi maja 2011 je bila nezakonita, saj nisem smel imeti svojih prič, čeprav je to ustavna pravica preiskovanca. V tej odredbi so bili citirani prisluhi iz leta 2008, čeprav je informacijska pooblaščenka med drugim ugotovila, da policija ni imela odredbe za prisluhe. V tej zadevi s strani policije najdemo uradni zaznamek in anonimno pismo, ki je bilo poslano policiji in več televizijskim ter časopisnim hišam, medtem ko sodni izvedenec Srečko Pušnik pove, da obstaja sum, da je policija sama sebi pisala anonimko. Preiskovalni sodnik Žirovnik je šestkrat izdal odredbo za prisluhe, čeprav bi se moral iz postopka izločiti,« je nekaj zadev naštel Kangler.
