Seniorji

Janez Bončina - Benč nima časa biti star

Alenka Sivka
11. 2. 2015, 15.38
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Janezu Bončini - Benču lahko mirno rečemo legenda – legenda slovenskega in jugoslovanskega roka. Na glasbene odre je stopil s šestnajstimi leti in vse življenje ostal glasbenik, čeprav je že pri 26 letih mislil, da bo nehal, češ da je prestar. Danes, ko jih šteje 67 in je oče 12-letnega sina Luna, o starosti razmišlja povsem drugače.

Mediaspeed

Benč, kaj se dogaja s starimi slovenskimi, pa tudi nekdanjimi jugoslovanskimi skupinami? Šestdesetletniki se znova zbirajo in igrajo svoje stare skladbe. Pred kratkim so Mladi levi, skupina iz šestdesetih, v kateri ste prepevali tudi vi, razprodali Cankarjev dom in dvakrat Siti teater. Nostalgija?
Mislim, da se dogaja več stvari. Nekateri obiskovalci so prišli obujat spomine na čas, ko so bili še otroci, drugi so prišli pogledat, ali so res še živi, kakšni so in ali sploh še znajo igrati, tretja skupina pa so bili mladi, ki so brskali po medmrežju in odkrili stare posnetke in skupine, zdaj pa so jih imeli možnost videti v živo. S skupino September sem lani potoval po nekdanji Jugoslaviji. Na koncertih smo imeli ogromno ljudi, tudi mladih. Čudijo se, kako napredno in dobro smo včasih igrali, čeprav brez sodobne tehnologije. Glasbenike združujejo dolgoletno prijateljstvo, ljubezen do glasbe druženje, zabava in radovednost, ali so sposobni še kaj ustvariti. Denar sploh ni v ospredju. Jaz sem sicer ves čas v glasbi, drugi člani Mladih levov pa ne.

Vse življenje že živite od glasbe?
Ja, pa sem mislil, da bom vse kaj drugega. Študiral sem slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in bil tudi dober športnik, skoraj že profesionalni nogometaš. V drugem letniku sem nehal hoditi na predavanja, čeprav je slikanje že od malega moj pravi talent. Ko sva bila s prijateljem v vojski, sva si pisala oziroma risala stripe in takrat si res nisem predstavljal, da bo moj kruh glasba. Ko sem z Levi posnel Gvendolino, sem jim rekel, da je to moj zadnji album, ker bom potem prestar za rokerja. Imel sem 26 let, ampak na sceni sem bil že od šestnajstega. V resnici pa se je šele dobro začelo. Mogoče so bili takrat boljši časi za glasbo in je bilo od nje mogoče živeti. Če si bil dober, si lahko nastopal povsod. Ne predstavljam si, da bi začenjal danes. Res pa je, da sem ves čas mislil, da je glasba samo neka avantura, ki se bo prej ali slej končala, potem pa bom šel študirat (smeh) in v službo.

Alesh Maatko

Pa ste si v dobrih časih plačevali prispevke za pokojnino?
Kje pa, nisem. Sploh nisem razmišljal o letih. Šele ko sem nastopal v tujini, sem videli, kako glasbeniki skrbijo za svojo starost. Čez čas sem dobil status samostojnega delavca v kulturi, ker sem naredil nekaj albumov in dobil nekaj nagrad, ampak to je le osnova, življenjski minimum. Umetniki smo res neka »sociala«. Tisti, ki niso imeli statusa in si niso plačevali prispevkov, dobivajo zdaj po 320 evrov podpore in imajo kar težave. Jaz sem na srečo tudi avtor in sem napisal kar nekaj pesmi, tako da sem dobival tantieme od avtorskih pravic.

Mlade leve ste zapustili na vrhuncu njihove slave in odšli nastopat v Švico.
Res je, zapustil sem jih čez noč in jim nisem niti povedal, da odhajam. Mislim, da so mi to kar zamerili, ampak mene je prevzela skupina The Generals, Čarli Novak, Braco Doblekar in ekipa. Imeli so nor, sodoben repertoar, njihova glasba mi je bila pisana na kožo. Pri Mladih levih sem bil najmlajši, The Generals pa so bili moja generacija, ker sem ravno maturiral. Vedno sem imel rad izzive, še danes jih imam, vendar v tujini ni bilo milosti. Igrali smo noč in dan, vsak dan, brez zajebancije. Nemčija, Švica, Avstrija, smučarski centri, od petih popoldne, ko pridejo ljudje s smučanja, do treh zjutraj, z dvema premoroma. Ob sedmih spat, potem pa spet pokonci in igrat. Dve, tri leta. To ni bilo nikakršno življenje. Tudi denarja nisem prinesel nič, vse je šlo sproti, sem se pa naučil, kaj je menedžerstvo in kaj boj za naslednjo pogodbo, pa tudi to, da je treba misliti na stare dni.

Ko pogledate nazaj, na to izčrpno delo v tujini, kaj vidite?
Hm, tam sem »prekuril« glasilke, a jih tudi spet našel. Naučil sem se, kako porazdeliti energijo, da ti je ostane dovolj za prepevanje in nastopanje prav vsako noč. Postalo mi je jasno, kaj je tujina, ker so mi vedno vsi govorili, da je treba uspeti v tujini. Tam je strašna konkurenca, ampak vedno si tujec. V tujini bi prej naredil nogometno kot glasbeno kariero. Saj smo se imeli lepo, smo si veliko privoščili in smo dobili delovno disciplino, ampak igrali smo bolni ali zdravi. Tako lepo, kot se imamo pri nas doma in to še zdaj, v tujini ni. Zunaj je delo. Sicer je tudi zabava, a ne taka kot pri nas. Pri nas imaš veliko več svobode, v tujini pa te še pes ne povoha, če ne izpolniš njihovih pogojev za delo.

Pa res niste prinesli nič denarja iz tujine, za stanovanje, za avto?
Ne, res ne. Prinesel sem eno dobro kitaro in eno leseno opico za mamo. (smeh) Vse smo zapravili. Sploh ne vem, za kaj.

Vam je kaj žal?
Ne. Denar me nikoli ni zanimal. Zanimali so me vsebina, avtorstvo, ustvarjanje. Obrazi se menjajo, pesmi bodo ostale. Tudi če nekdo ne bo vedel, kdo je neko napisal, se bo spomnil, da jo pozna, in mu bo lepo, ko jo bo slišal. Če so dobre, pesmi ostanejo.

Kdaj ste bili najustvarjalnejši, kdaj ste napisali največ pesmi?
Ves čas, čeprav sem bil zadnja leta res bolj ustvarjalen kot prej. Pišem pesmi, razmišljam o njih, jih razširim, se jih naučim ... Na mojem zadnjem albumu Live in Mons z Big bandom so vse ključne pesmi iz mojega opusa in zame je to eden mojih najboljših albumov. Je točno tak, kot sem si ga predstavljal. Zdaj res uživam, ker mi ni treba delati stvari na silo ali za denar, ampak delam iz užitka. Odkar imam sina, pa ima on prednost pred vsem drugim. Zadnji dve leti, ko sem upokojen, nekatere projekte kar zavrnem, ker bi mi vzeli preveč časa. Tudi nastop na televiziji, potem pa so vsi šokirani. (smeh) Grem raje z Lunom brcat žogo, na izlet ali smučat, pa tudi sam s sabo sem zelo rad. Zdaj lahko izbiram tisto, kar res čutim, in delam iz srca, prej pa sem veliko stvari naredil, ker sem jih moral.

Mediaspeed

Koliko je star Lun? Kakšen je vajin odnos?
Star je 12 let. Najin odnos je super, sva prijatelja. Ne drezam vanj, samo opazujem ga. Veliko se druži s sošolci, ampak opažam, da hoče, da sem »tam nekje«. Ogromno sva bila skupaj od malega, zdaj pa že počasi ubira svoje poti. Mamica ga drži bolj na strogo, mene pa malo vrti okoli prsta, ampak sem se čisto skuliral, kar se njega tiče. Na srečo odrašča na Vrhniki. Strah me je pomisliti, kako bi bilo, če bi živel pri meni, na Kongresnem trgu. Med narkomani? Tam pa ima svobodo, planine, vode, stanuje sredi stadiona, trenira nogomet. Mulci res dobro igrajo. Gledajo svoje vzornike, Messija, Ronalda, in jih posnemajo. Odlično tehniko imajo. Hvala bogu pa Lun ne kaže nobenega talenta za slikanje ali glasbo.

Kaj pa bi bilo, če bi Benč postal slikar ali nogometaš?
Bil sem res kar resen nogometaš, pionir in mladinec Olimpije, prišel sem že v mladinsko državno reprezentanco. Bil sem generacija Oblaka in Popivode, ampak sem odnehal zaradi prevelike dioptrije, ker takrat še ni bilo kontaktnih leč. Kot slikarju pa bi mi trda predla. Že naš profesor Didek nam je na akademiji rekel, da od slikanja gotovo ne bomo dobro živeli in bomo kvečjemu učitelji risanja. Saj jaz sem bil bolj risar in sem risal stripe, ampak danes se s tem gotovo ne bi mogel preživljati.

Ste, odkar ste v pokoju, raje v družbi ali sami?
Jaz sem v penziji že vse življenje! (smeh) V »štipenziji«, ker sem bil večni študent, ki je šel v penzijo. Pa saj sem tako ves čas med ljudmi. Opažam pa, da se nekateri moji vrstniki obnašajo kot penzionisti, ampak takšni so bili že v gimnaziji. Nikamor se jim ne ljubi, najrajši so doma in na kavču. Nekateri se kar bojijo priti v mesto, ker nikogar več ne poznajo. Se pa tudi meni zdi, da so zdaj odnosi bolj površni, vsi hitijo, ne da se jim pogovarjati, nimajo časa.

Se s starostjo kaj oži tudi obzorje?
Ožiš si ga sam. Jaz šele zdaj odkrivam neke svetove. Najrajši bi se dal zamrzniti in odmrzniti čez 50 let, da bi videl, kaj bo takrat. Da vidim, kam bo napredoval svet. To me res zanima. Rad imam raziskovanje vesolja, znanstveno fantastiko. Rad bi končno videl še druga življenja, ker gotovo obstajajo. Mi smo le majhen del vesolja, nič. Gotovo obstaja še kaj. Nimam časa biti star, ker še toliko stvari ne vem. Starega bi se počutil, če bi mislil, da sem že vse naredil in lahko sedem in čakam na smrt. Ampak jaz se rad premikam, rad naredim kaj dobrega za druge, rad pogledam za dobro žensko. To je sestavni del življenja. Moramo se družiti. Ženske ste druga galaksija, neznana rasa. Če bi res kdaj srečal vesoljce, si želim, da ne bi bili takšna rasa, kot ste ženske, ker bi bila potem vojna! (smeh)

Sami ste napeljali pogovor k ženskam, najlepša hvala. Vas ženske še vedno mikajo?
Gledam jih s spoštovanjem, zanimanjem in radovednostjo, saj so vendarle lepši del naših dveh vesoljskih vrst. Brez njih bi bilo grozno, strahoten dolgčas. Ženske imajo veliko vlogo, so matere in imajo veliko odgovornost, kar jim malo zavidam. Mi, moški, smo druga liga. Žal je tako. Ženske res podpirajo štiri vogale, mi smo le nujno zlo. Če se nas usmilijo in nas »uporabijo«, smo zadovoljni. Vse pa je v glavi. Tudi seks je v glavi, ne potrebujemo nobenih stimulansov.

Ne pogrešate ženske, ki bi se zjutraj zbujala z vami?
Dom imam, z Lunom in njegovo mamo pa živimo kot družina. Druge vrste skupnega življenja sem že dal skozi in ne bi rad spet padel v take zgodbe. V bistvu zamenjaš obraz, vsebina pa je ista. Dostikrat sem mislil, da sem zadel terno, pa se je pokazalo, da je nisem. Najbrž sem bil tudi jaz vedno isti. Zdaj sem že toliko zrel, da se ne pustim ujeti, in dokler Lun ne bo odrasel, ne bom menjal tega svojega načina življenja. Skupaj hodimo na počitnice in skupaj preživljamo konce tedna.

Ste se kdaj spraševali, ali ste ženskam všeč zaradi tega, ker ste Benč, ali zato, ker ste dober »dedec«?
Sem kar imel težave s tem, priznam. Nisem jim verjel, da so z mano zato, ker sem človek in ker sem fajn, ampak zato, ker sem Benč, tega pa nikoli nisem maral. Zdaj ko sem tak metuzalem, bi si lahko kakšno kupil, na pogodbo! (smeh) Tako to počnejo v svetu, pa tudi pri nas. Ampak jaz sem še tiste šole in se moram boriti, morajo se mi zgoditi čustva. To se dogaja, dokler smo živi, in zato pravim, da je vse v glavi. Nekateri moški pa se morda kar sami prepričajo, da ne morejo več. (smeh) (Na radiu se zasliši pesem Roda Stewarta in Benč mi pojasni, da ima Rod devet otrok, ki jih vsak vikend zbere skupaj in igrajo nogomet. In da je to super.) 

Se čez kakšnih dvajset let vidite v domu za ostarele?
Kaj pa vem. Imam mamo, ki je stara 91 let, pa še veselo hodi naokoli, sicer s hojico, ampak obrede vse trgovine, je strašno aktivna in še vedno samostojna. Sicer pa vem, da se v domovih za ostarele marsikaj dogaja in da se ljudje strašno zabavajo. Najprej so se branili, ker je selitev v dom stres, ampak zdaj jih ne spraviš več domov. Dobro se imajo, družba je, imenitno se zabavajo, dogajajo se bitke med moškimi, kot so se dogajale nekoč v diskotekah, in tudi v sobah se marsikaj dogaja. Tako da že razmišljam o svoji sobi, ker imam občutek, da se bo šele tam začelo! (smeh)

Kaj vas zjutraj spravi pokonci?
Zadnje čase se mi dogaja nekaj čisto norega. Ne vem, ali so to leta ali vesolje, ne vem, kaj me premetava, ampak sploh nimam več nobenega reda. Lahko sem ves dan v pogonu, se ukvarjam s športom ali z Lunom, ko pa pridem domov, dobim kakšno idejo, sedem za računalnik, začnem odkrivati nove svetove in ure minevajo kot minute. Potem grem malo spat, ampak če česa nisem dobro domislil, se zbudim že čez dvajset minut, vstanem in grem raziskovat naprej. Sploh ni pomembno, koliko sem spal, pa tudi podnevi kljub temu funkcioniram čisto normalno. To je res čudno.

Torej imate še vedno veliko energije?
Še vedno je imam preveč in tudi zdaj lahko žuram tri dni skupaj, sem pa potem štiri dni »bolan«. (smeh) Ko spim, pa lahko spim v neskončnost. Sem se pa že začel malo sekirati, češ, star sem in vstajam ob petih zjutraj, ampak sem videl, da ni tako, le delovni ritem sem zamenjal. Večino stvari naredim od štirih zjutraj do devetih dopoldne, morda zato, ker živim v središču mesta in sta samo takrat mir in tišina. Zdaj se pogosto spomnim svojega očeta, ki je govoril: »Rana ura, zlata ura.« Seveda mu nisem verjel, pa mi je rekel še: »Boš že videl.« In imel je prav. Vseh njegovih besed se spomnim.

Se bojite smrti?
Nikoli se ne držim nazaj. Kakšni moji vrstniki radi rečejo: »Pojdimo na žur, mogoče gremo zadnjič,« jaz pa ne razmišljam tako črno. Če tako razmišljaš, ti je žal, da si živ. Strah pred smrtjo je čisto brez zveze, smrt je del življenja. Mladost je bila lepa, a tudi starost je čisto v redu. Veliko stvari še nisem preizkusil in prav zanima me, kaj se mi bo dogajalo pri sedemdesetih, osemdesetih. Nisem privrženec črnogledosti ali samopomilovanja, zanimajo me premiki. Če sem nemiren, sedem v avto in se odpeljem v Portorož, Radovljico, kamor koli, samo da se premaknem. Če bi sedel doma, bi se dolgočasil. Znorel bi in se počutil nekoristnega, tako pa začutim klic in nekaj se mi zgodi. Ne smeš se zaležati in se zapustiti, tako ne boš nikogar srečal. Ne smeš izgubiti stika z ljudmi. Zdi pa se mi, da danes hitreje pozabljamo mrtve. Včasih smo se jih spominjali nekaj let, danes je novica aktualna samo tisti dan, potem jih ne omenjajo več. Ne vem, zakaj se je to zgodilo. Imamo res tak ubijalski tempo ali kaj? Smo res tako površni? Danes si, jutri te ni. Zato moraš iti ven in se družiti.