Pred dobrim letom sta se odločila kupiti in obnoviti 400 let staro hišo v Štanjelu. Zdaj s svojim življenjem dokazujeta, da lahko mladi ljudje tudi v vasici živijo in delajo v sodobnem ritmu, hkrati pa njihov vsakdan dodatno bogati povezanost z vaško skupnostjo.
Prijateljske vezi so se med njima stkale že v gimnaziji. Ko je Tilen študiral gledališko igro v Pragi, ga je Maruša obiskala, da bi se odločila, ali bi se našla še dodatna izobraževalna pot po končani Naravoslovnotehniški fakulteti, smer grafična in medijska tehnika.
»Pravzaprav sem si takrat želela predvsem odmik od Ljubljane. Tilen je bil tam že slabo leto, nato pa sva skupaj ostala v Pragi vse do konca mojega študija. Po vrnitvi v Ljubljano se je Tilnu ponudila možnost za delo v Lutkovnem gledališču Maribor, meni pa so se začela ponujati projektna dela v Ljubljani. Obema pa se je hitro potem zdela nadvse vabljiva možnost, da gre Tilen za pol leta na študijsko izmenjavo v Grčijo – jaz pa seveda z njim.«
Že takrat sta naredila nekaj, kar je za slovenska merila precej neobičajno – kupila sta kombi in ga preuredila v dom na kolesih. »Kako sta lahko odličen avto zamenjala za to 'kripo'?« so jima govorili. Ko so pozneje videli njun avtodom, pa so bili vsi po vrsti več kot navdušeni. In sta se z njim odpravila v Grčijo. Nato se je podobna zgodba ponovila s hišo. »Kaj, šla bosta živet nekam na vas v staro hišo?! Sta ponorela?!« Toda gremo po vrsti ...
Romantika po grško
Bivanje v Grčiji je naredilo svoje. Maruša in Tilen sta ugotovila, da jima po življenju v velemestu, kakršno je Praga, nadvse prijajo razpoloženje grških mestec, sredozemsko podnebje, odprtost ljudi, kulinarika … »Ko se oddaljiš od napetosti, ki vlada v mestu, in se privadiš na takšno simpatično sredozemsko sproščenost, si želiš, da bi lahko tako živel tudi v prihodnje,« pripoveduje Maruša.
Priložnost, ki je ne gre zamuditi
Po vrnitvi v Ljubljano in po slabih dveh letih bivanja v naši prestolnici – Tilen se je ves ta čas vozil v Maribor, kjer je kot igralec redno zaposlen – sta začela vse bolj sanjati o tem, da bi si nekega dne ustvarila dom v enem od podobnih krajev, kakršne sta obiskala v Grčiji, in da bi živela v podobnem ritmu. Maruša je to željo časovno preložila v obdobje »mogoče nekega dne«, Tilen pa je že takoj po prihodu iz Grčije predlagal, da bi si najela nekaj podobnega in ugotovila, ali jima takšno življenje v resnici ustreza. Spremljal je nepremičninske oglase, skupaj sta virtualno sanjarila, se veliko pogovarjala, v resnici pa se je obema zdelo, da za kaj takšnega nimata ustreznih možnosti, še zlasti ne denarnih.
»Greva danes sanjat v živo,« je nekega dne pred dvema letoma predlagala Maruša, izgovor za izlet pa sta poiskala v dejstvu, da nista imela doma ničesar za kosilo in da gresta nekam, kjer bosta nekaj pojedla.
»Greva pogledat tri nepremičnine – dve na Vipavskem in eno na Krasu,« je dodal Tilen. Nista vedela, da bo ta izlet zanju usoden.
Po dveh ogledih nič kaj privlačnih ruševin je Marušo minilo veselje in hotela je domov, Tilen pa je vztrajal, da obiščeta še Štanjel. Ko sta si ogledala hišo in se sprehodila po vasi, sta v hipu dojela, da njuna pot ni bila zaman.
Z lastnikoma je stekel nadvse prijeten pogovor, par jima je zelo ugajal, tako da sta jima kar takoj dala ključe apartmaja, ki sta ga v zgornjem delu hiše oddajala turistom. Naj prespita in o vsem premislita. Mamljivo je bilo tudi to, da je bila hiša, čeprav zelo stara, v dobrem stanju, da se je bilo mogoče takoj vseliti, celo pohištvo bi jima pustili, če bi jima ustrezalo … Huh, vse skupaj se jima je zdelo kot priložnost, ki je nikakor ne smeta zamuditi!
»Še ves mesec sva tuhtala, ali naj jo kupiva ali ne. Jaz sem bila v dvomih, Tilen pa je pogumno gledal v prihodnost in že videl, kar meni ni uspelo – kako izkoristiti prostor, povezavo spodnjega in zgornjega nadstropja, vmesno »postajo« za posteljo za goste… Mene je precej grabila panika, še dobro, da je bil on tako spodbuden!« v smehu priznava Maruša.
Z glavo skozi zid
In odločitev je padla, čeprav so ju skorajda vsi odvračali od nakupa – predvsem starši in prijatelji, ki jih je dobronamerno skrbelo, kako bosta živela in usklajevala delo, ko bosta imela za izhodišče dom v starem delu vasice na Krasu, kjer stanuje le še približno 50 ljudi, od katerih jih je večina podedovala hiše, sicer pa sem prihajajo vikendaši ali zvedavi turisti.
Več v Zarji, št. 29, 18. 7. 2017. Kupite jo lahko TUKAJ.
