December je čas, ko se ozremo po uspehih aktualnega leta, hkrati pa že načrtujemo prihodnje dosežke. A še tem se bo zgodil Dobrodelni Miklavžev koncert, tradicionalna humanitarna prireditev RTV Slovenija, Rotary kluba Ljubljana in Rotary Districta 1912, ki bo letos potekal že enaintridesetič. Koncert bosta vodila Ula Furlan in Nik Škrlec, ki sta z nami (in Miklavžem) potegnila črto pod leto 2023.
Kakšno je bilo vajino leto 2023?
Ula: Pregneteno. Z živjenjem, radostmi, delovnimi izzivi, premiki, novimi stiki, veliko občutki in senzibilitetami in zdaj, ko 2023 skorajda že zahaja ... se mi zdi, da me ob zaključkih leta vedno tam vsaj okrog gležnjev začne objemat tudi ena taka nežna, praznična nostalgija.
Nik: Tudi zame je bilo zabavno, navdihujoče in polno izzivov. Letos sem okreval po poškodbi hrbtenice in z zaletom nadaljeval s turnejo Zdrave pameti, svoje nove predstave, ob tem pa delal na drugih projektih in se lotil še česa novega. Naučil sem se slepo sestavljati rubikovo kocko in ravno na začetku leta sem se lotil učenja klavirja, pri čemer še vedno vztrajam in me zelo veseli.
Kaj vse pa načrtujeta za novo leto 2024?
Ula: So me bivanje in hrepenenja naučila, da je fino pričakovanja predvsem prijazno opazovat kot pa se naslanjat nanje. Zato se prepuščam dirigentski palici življenja, da izbre harmonije za podlago prihajajočega leta. Je pa dobro v življenju seveda imeti cilje. A moji so poleg dela, pisanja, moderiranja dogodkov, snovanja PRjev, igralstva - potem predvsem takšne bolj hedonistične narave. Želim si še kaj potovat, dobro jest ali pa kuhat, raziskovat nepoznano, iti v svet in v svetu v Neko tuje gledališče, na koncert, imeti rada in deliti toplino, prežvečit 5 knjig na bolj samotnem dopustu in se potem spet pregrizti skozi urbani vrvež kakšnega velikega mesta, recimo o New Yorku sanjam ... pa sproti vsak dan pilit sebe. Brati, dopolniti znanje kakšnega jezika, ozaveščati emocije, reakcije. Biti boljša. Do sebe in sveta.
Nik: Jaz bi rad skočil še v kakšne neznane vode, dobeseno in v prenesenem pomenu. Snujem potapljaške počitnice nekje na toplem, sicer pa pišem knjigo, ki upam, da bo v 2024 ugledala luč sveta in se aktivno posvečam svojemu Youtube kanalu. Prisegel sem si, da bom v 2024 res začel z jutranjim tekom. Ampak kakor se poznam, bo to bolj »dober tek« za zajtrk.
Na koncertu bodo z različnimi zvrstmi glasbe nastopili Nina Strnad, Tilen Artač, Nuša Derenda, Ditka&band, Bossa de Novo, King Foo, Urban Lutman, Evelin in Valerij Greblo, Nikola Pajanović, Tjaša Fajdiga, Domen Križaj, Mešani pevski zbor Danica, Jure Počkaj, Godalni kvartet družine Babnik, Borut Bučar, Meta Fajdiga, Neli in Karmen Zidar Kos ter zasedbe RTV Slovenija – Simfonični orkester, Big Band ter Mladinski in Otroški zbor.
A še pred tem se bo zgodil Miklavžev večer, ki ga bosta vodila skupaj, kajne?
Nik: Ko nama je Daniel Celarec, urednik oddaje, predstavil letošnji program, se nama je ves čas smejalo. Koncert obeta čudovito mešanico priljubljenih skladb, glasbenih biserov in neverjetnih izvajalcev. Že samo zaradi njih letošnjega Miklavževega večera ne smete zamuditi. Potem pa se nam bodo tekom nedeljskega večera odstrle še človeške zgodbe, ki so krona koncerta, njegova duša.
Ula: Prepričana sem, da se nam obeta en čudovit večer z izjemnim sporočilom, s krasnimi gosti v studiu, Nik bo zagotovo hudomušno uporabil svoje možgane in razkril še kakšen matematični trik pomnenja, veliko vrhunske glasbe bo slišati in doživeti pa videti še posebej pripravljene kratke filme najmlajših ustvarjalcev, ki na povsem svoj način podrčtajo vsebino in z iskrenimi emocijami in zgodbami sklenejo rdečo nit večera.
Kakšen je cilj te dobrodelne oddaje?
Ula: Namen je zbrati sredstva za osnovnošolske otroke in otroke s posebnimi potrebami, pomagati tistim iz socialno najbolj ogroženih družin, da bodo tudi skozi naslednje šolsko in siceršnje leto lahko razvijali sebe in svoje edinstvene talente.
Nik: Če se vas bo koncert dotaknil, v kar ne dvomiva, smo naredili dobro delo.
Bo to vajino prvo skupno vodenje?
Ula: Ja in se ga nezimerno veselim. Ob Niku se človek počuti varno, suvereno, umirjeno, navdahnjeno.
Nik: A zato, ker sem jaz nemiren in nesuveren? (smeh) Priznam, da sem vedno malo živčen, ko stojiva pred Simfoničim orkestrom ali Big Bandom, ob in pred tem pa neizmeno vesel, da sem v tandemu z Ulo. Sodelovala sva že na filmskih platnih, kot voditelja pa sva res prvič skupaj.
Kaj občudujeta en pri drugem?
Nik: Pri Uli občudujem veselje do življenja, ki ga ves čas seva in zrelost, kadar se lotimo dela. Je izjemno hitra, bistra in polna idej, vedno za in pripravljena na skok na glavo, če je treba. »Pogumna« je prava beseda!
Ula: Nik prinese en tak ravno pravšenj mir, obenem pa obilico radovednosti, znanja in še neslišanih zgodb, ki iz svetov, ki jih še ne poznam - recimo iz sveta, v katerem se pod gladino potopiš tudi do 40 m in drugega, v katerem z zavezanimi očmi rešiš vsaj 7 Rubikovih kock.
Nam lahko zaupata, kaj vse vama je prinesel Miklavž in kako danes gledata na tega dobrega moža?
Nik: Pri nas Miklavž pomeni pomaranče in ponavadi parklje. Ne toliko za to, ker bi bili poredni, ampak zaradi veselja do maskiranja in neumnosti. Miklavža se še danes veselim, priznam pa, da sem posebej ponosen še, ker sva soimenjaka.
Ula: Najbolj so mi v spominu ostala babičina pečena jabolka, vonj po cimetu in klinčkih, največkrat so bile in to še vedno so samo male pozornosti: par nogavic, zimske rokavičke, orehi, mandarine. Miklavža imam nekako morda od vseh prazničnih mož celo še najrajši. Najmanj rompompoma za največ ljubezni.
Ali imata kakšne še posebej lepe spomine iz otroštva, povezane z Miklavževim večerom?
Ula: Miklavž je topla dnevna soba, v naročju sveže skuhan jabolčni kompot in v zraku tista praznična nostalgija, ki se smuka okrog nog. Miklavž je bil in bo ostal »družina«.
Nik: Zgodbice, o Miklavžih pred davnimi časi, ki jih je pripovedovala babica. Rada je govorila o tem, kako so se otroci veselili prihoda Miklavža, kam in kako so se skrivali, kakšne vragolije so počeli in kako so praznovali takrat.
Menita, da je pomembno ohranjati tradicije in običaje ter jih prenašati na mlajše generacije?
Nik: Vsekakor! Podobno dragoceno pa se mi zdi, da dovolimo novim običajem, da vzniknejo. Tradicija je kljub vsemu živa in ves čas se spreminja, mi pa smo njeni braniki, jo ohranjamo in prenašamo naprej, da živi med nami.
Ula: Jaz mislim, da ja. Predvsem pa lahko nekako prikimam tudi klišejskim izrekom ali mordostim. Čas je namreč resnično tisto največ, kar lahko tistim, ki jih imamo radi - podarimo, namenimo. In v tem skupaj preživetem času se najdejo in so doma upanje, ljubezen, pogovor, bližina.
Kaj vama sicer pomeni ta praznični čas?
Ula: Za skoraj vsak december se velikokrat vprašam, kam je šel. Zaključek leta, veliko dela, veliko praznovanj in druženj, objemov, družinskih in prijateljskih večerij, vmes se vsako leto stisne tja na polovici še moj rojstni dan ... in potem res skorajda ne veš, kam in kako hitro so se odvrstili dnevi. Po trgovinah pa nisem prav veliko.
Nik: Zame so prazniki predvsem čas za druženje z najbližjimi in negovanje najtesnejših vezi. Velikokrat so v naših krogih prežeti tudi z nastopi in predstavami, tako da skušam vsako prosto minuto izkoristiti kar se da domače in v objemu bližnjih. Ne pozabimo, da so darila samo simbol pozornosti in da lahko naredimo največ, če podarimo kar dejansko, neokrjeno pozornost in skrb za sočloveka. Bližino, toplino, podporo in prijateljstvo.
Koliko ponavadi zapravita za praznične nakupe oziroma darila?
Nik: Vesel sem, da smo se letos v družinskem krogu odločili za bolj smiselno delitev daril in zmanjšali obseg obdarovanja. Odrasli smo se naprimer dogovorili, da lahko vsak podari samo reči, ki so že v njegovi lasti, samo »second-hand« in z dobrim namenom.
Ula: Ne kupujemo si prevelikih daril, predvsem nam je lepo, da smo skupaj, da si namenimo čas. Skupaj kuhamo od jutra, pečemo, na zvočniku listamo predbožične pesmi, vmes na kavču polovimo kakšen dober film, krasimo smrečico in si privoščimo predvsem praktična darila: vinjeto, knjigo, vstopnico za koncert.
Kdaj pa vajin dom dobi praznično podobo in kdo poskrbi za okrasitev?
Ula: Zadnja leta je prijateljica Gigia tista, ki spleza v globine omar in predalov in vzklika: »Kako še nimaš nič okrašeno?«. In potem z nekaj vihravimi zasuki mojo malo mansardo okiti v verige in koralde in prižge prve praznične luči.
Nik: Pri nama je Lena vodja okraševanja in vesel sem, da je tako. Skupaj vedno poskušava ustvariti toplo vzdušje in vsako leto je najin dom prazničen na poseben način. Najin papagaj Nace sicer potem z veseljem pristaja na vse možne okraske in poskrbi za nered, tako da okrasitev nikoli ni preveč popolna.
Seveda ob tem ne moremo mimo glasbe. Se kdaj naveličata vseh prazničnih skladb, ki decembra kar buhtijo iz radijskih postaj?
Nik: Uf, jaz sem jih že novembra imel v ušesu! Načeloma me praznično vzdušje ne moti, se pa vsakič znova opominjam na njegovo bistvo in poskušam pogledati čez kič in blišč, ki se praznikom velikokrat dodaja. Mislim, da sicer radijske postaje spretno dozirajo skladbe, če pa se jim to kdaj ponesreči, posredujem s svojim izborom bodisi na telefonu, vinilkah ali pa kar z glasilkami.
Ula: Mene Mariah prvih nekjakrat vsako let fino razvedri. Tudi Bela snežinka in George Michael sta pač klasiki. Potem se da pa po internetu izbrskat tudi kakšno malo bolj "nezalajnano" glasbeno ponudbo ... pa si zvrtim soundtrack od filma Home Alone Ali kakšnega rugega s praznično noto ali pa kakšne stare praznične skladbe, ki jih je na primer pel Frank Sinatra. Veliko je res lepe, dobre, morda starješe praznične glasbe.
Kaj bi želela za konec sporočiti našim bralcem pred nedeljskim večerom?
Ula: Želim nam strpnosti, poguma, posluha, topline, bližine. In da bi tudi v malih stvareh, gestah, trenutkih - uspeli živeti in doživljati veliko.
Nik: Ulinem sporočilu bi dodal samo še, da bomo izjemno veseli, če se nam boste s to vižo v srcu zvečer pridružili in komaj čakamo, da slišite in vidite letošnji Miklavžev koncert!
