Tokratna sogovornica se nam je najbolj vtisnila v spomin kot dopisnica iz Rima, še prej pa se je uveljavila kot odlična novinarka, specialistka za mafijo, italijansko politiko in vse bolj Vatikan. Profesorica slovenskega jezika z magisterijem iz sociologije in mama je kot članica zunanjepolitične redakcije TV Slovenija soustvarjalka Globusa, vikend Dnevnikov in posebnih oddaj, kot je bila tista ob obisku Vladimirja Putina.

Lani ste se vrnili z dolgoletnega dopisništva v Italiji. Se je bilo težko navaditi na nov ritem?
Sploh se še nisem. Tega nisem pričakovala, saj nisem bila devet let v Moskvi, ZDA ali Pekingu. To je res dolga doba, a od Rima do meje je šest ur z avtom, do Trsta 50 minut z letalom. Pogosto sem se vračala, imela sem občutek, da sem v stiku s Slovenijo in da vrnitev ne bo težka, ker je vse tako blizu. Ne bi se mogla bolj motiti. Počutim se kot Marsovec. Imam globoke luknje v razumevanju nekaterih domačih tem, ker mi manjkajo predzgodbe. V teh letih se je zelo spremenil odnos do življenja, razmere v družbi, interakcije med družbo in politiko. Včasih se moram zelo potruditi, da jih dojamem. Počutim se kot po prvi vrnitvi iz Rima, ko sem vodila Odmeve. Bila sem kot šolarka, s kupi map z zapiski o privatizaciji bank, lastninjenju podjetij ... in sem študirala, kot bi se pripravljala na izpit. Kulturni šok, ki sem ga doživela, me je presenetil. Še zdaj se mi kak petek mudi domov pakirat kovčke, ker da je konec dopusta in gremo jutri nazaj v Rim. Prva dva meseca je bilo prav akutno.

Zanimalo me je sicer, kako se po desetletju tekanja po celi Italiji počutite zaprti v hiši ...
Ja, to je pa moja druga bolečina, ki še povečuje prvo. Strašno trpim v pisarni. Na RTV delam 18 let, a le 31 mesecev sem bila v redakciji. Vodenje Odmevov je bilo super, nov in velik izziv, z Dnevnikom je podobno, a oboje prinaša nekaj, česar ne maram preveč – delo v velikem sistemu. Tvoj kratek prispevek je lahko odvisen od dvajsetih ljudi. V Rimu sem imela le snemalca in montažerja v isti osebi, bila sem novinarka, organizatorka, producentka, tajnica ... vse je bilo odvisno od mene. To mi ustreza. Pa ne, ker bi bila obsedena z nadzorom, ampak ker veš, da si kriv samo ti, če je slabo, in je to, kako dobro bo, največ odvisno od tebe.

Ta utesnjenost pomeni, da še niste zaključili z dopisništvi?
V tem se še vidim. Zdaj je to iz osebnih razlogov težje, pa tudi kolegi so še na mandatih. Šla bi nekam, kjer bi bila začetnica, kjer bi se morala navaditi na novo kulturo, razumevanje novega okolja, tem in načinov dela. Šla bi nekam, kjer sem tujka.

Več preberite v novi številki revije Vklop!