Peter Poles se je televiziji zapisal na prelomu stoletja kot voditelj Videospotnic, oddaje, ki je pri nas orala ledino na področju videospotov, saj je glasbenike dobesedno prisilila, da so jih začeli snemati. To je bil čas, ko so na sceno prišli Siddharta, in čas, ko so se kalili nekateri najboljši televizijski in radijski voditelji. Med njimi zagotovo izstopa prav 38-letni Pero, ki je bil za svoje delo na televiziji nagrajen s kar tremi viktorji – dvakrat za najboljšega voditelja zabavne TV-oddaje in enkrat za obetavno medijsko osebnost. In obetal je veliko. V naslednjih letih je namreč v tandemu z Vidom Valičem postal eden najbolj priljubljenih voditeljev pri nas. Peter, ki je mladost preživljal v Velenju, se že od nekdaj rad ukvarja z različnimi stvarmi. Kot mladenič je vso svojo energijo usmerjal v atletiko, ki se ji je moral odpovedati zaradi poškodbe, zdaj pa mu prosti čas zapolnjujejo bolj moške zadeve, kot je na primer igranje vodnega ragbija ali pokra s prijatelji, v zadnjem času pa tudi vodenje Hiše piva in kulinarike. Kljub vsemu pa mu je po rojstvu hčerk, osemletne Amalije in triletne Bele, zdaj na prvem mestu družina. December je zato, takoj ko se zaključi snemanje oddaje Dan najlepših sanj, ki jo vodi že tretjo sezono, namenjen njegovim trem puncam.
Prav na dan najinega intervjuja je imela Bela v vrtcu manjšo nezgodo – v nos si je namreč po nesreči vtaknila plastični krogec, zato sta morala obiskati zdravnika. Šele potem smo se vsi skupaj lahko dobili na kavi, pici, dveh smutijih in »babycinu«. Bela nama je ves čas delala družbo, skrbela za to, da ati ni bil žejen in lačen, in tudi odgovorila na nekaj vprašanj namesto njega.
Peter, kakšen je vaš december?
Ja, poglejte, takle je, vesel in nasmejan (Pokaže na Belo, ki je v peni v svojem »babycinu« našla zvezdico Zaspanko in nama jo veselo kaže.) … Precej deloven je bil, vsaj prva polovica. Zaključili smo tretjo sezono oddaje Dan najlepših sanj, potem pa je sledilo še nekaj prireditev in zaključkov v mojih interesnih združenjih. (smeh)
O katerih interesnih združenjih pa govoriva?
Vaterpolo oziroma vodni ragbi igramo, v meter trideset vodi, da ne boste mislili, da sem vaterpolist (smeh), ampak moramo pa imeti zaključek leta. Poleg tega zaključujemo sezono pokra, ki ga igramo s prijatelji vsak ponedeljek že sedem ali osem let. To je taka res lepa tradicija, ker se dobivamo s tistimi ljudmi, s katerimi se sicer ne bi videli prav pogosto. Včasih so bili decembri veliko bolj stresni, ampak zdaj, ko je družina … Ravno zadnjič sem vodil neko dobrodelno prireditev, pa mi je starejša hčerka rekla: »Ati, a res moraš iti?« In sem se prav vprašal, ali dejansko moram iti.
Se pravi, da ste se naučili reči tudi ne?
Ja, vsekakor. Življenje te tako ali tako samo na neki točki pripelje do tega. Dejansko je čas tisti, ki ga imamo res najmanj, zato ga nameniš tisti stvari, ki ti je najbolj pomembna, in trenutno mi je najbolj pomembna … (Pokaže na Belo.)
V oddaji Dan najlepših sanj izpolnjujete želje drugim, pa vseeno pravite, da niste niti Božiček niti dedek Mraz, ampak samo škratek oziroma pomočnik.
Res je. Gledalci seveda dojemajo, kot da sem sam omogočil vse to, v resnici pa je za mano res odlična ekipa, s katero smo kot ena velika družina. Dejansko seveda jaz dam darilo, ampak priskrbijo ga pa drugi. Sem samo tisti, ki da na koncu piko na i.
Več v novi številki revije Vklop!
