Tudi na dan najinega srečanja je imel Matjaž, ki ga gledalci najbolj poznajo kot Smiljana iz Ene žlahtne štorije, poln urnik: zjutraj je bil v Mariboru, dopoldne v Planici, popoldne v Ljubljani, zvečer pa bogve kje. Očitno mu vloga »multipraktika«, kot si pravi sam, resnično ustreza, da ni polovičar, pa dokazuje vsako leto ambicioznejši mednarodni filmski festival KGIFF, ki bo med 26. julijem in 4. avgustom v Kranjsko Goro pripeljal ne samo filme z različnih koncev sveta, ampak tudi pomembna imena iz filmske industrije, ki bi lahko pomagala slovenskim filmskim ustvarjalcem.

Kako to, da ste se, glede na to, da imate že ogromno dela z igranjem in drugimi projekti, odločili še za to, da organizirate mednarodni filmski festival v Kranjski Gori?
S festivali se ukvarjam približno toliko časa kot z igro. Sodeloval sem pri festivalih Krka in Sonca, otroškem festivalu Zrno soli ter Festivalu evropskega in mediteranskega filma v Piranu (FEMF). Kranjska Gora je bila vedno kot nekakšna filmska kulisa in se mi je zdelo popolnoma normalno, da tam organiziram festival. Poleg tega je izjemno primerna za industrijsko platformo filmske industrije, ker ima dobro infrastrukturo, dobro mrežno povezavo, blizu so letališča, avtocesta, železnica, skratka vse, kar potrebuje produkcija filma, pika na i pa je, da je na tromeji.

Minilo je približno leto od konca snemanja Ene žlahtne štorije. Jo imajo ljudje še vedno v spominu?
Takšne serije ostanejo v zavesti ljudi, še posebno, če so tako ljudske. To je enako kot s TV Dober dan. Še zdaj sem za koga Izi, čez 20 let pa bom za koga Smiljan. To se zasidra v ljudi in stvari, ki so všeč ljudem, ostanejo za zmeraj, še posebno, če so domače.

Kaj ostane vam?
Lep spomin in izkušnje, kar je po mojem največ, kar si lahko človek želi. Zelo slabo bi bilo, če bi ostal slab spomin.

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!