Kako je biti sin Borisa Kobala, markantnega človeka, ki zabava, izziva, razburja in je na sploh poseben kot človek in ustvarjalec?
Jernej: To me je pač doletelo. (smeh) V resnici ne vem, kako je ne biti njegov sin. Meni je povsem normalno. Je pa res, da zasebno nismo vedno tako dobre volje, kot si najbrž predstavlja večina.

Boris, kako pa ste vi dejstvo, da ste, kakršni ste, upoštevali pri vzgoji?
Boris: Vedno je časa za otroke premalo in premalo je kakovosten. Precej sem bil odsoten. Na skrivaj pestujem misel, da kdor se ukvarja z režijo in igro, ne bi smel imeti družine, ker ji zaradi dela namenja premalo časa. Slaba stran gledališča po mojih izkušnjah je, da ti pobere vse zasebno življenje, intimo. Vse daješ v gledališče, na oder. To se ti zdi vedno najbolj pomembno, a se potem izkaže, da sploh ni res.

Domen Valič se rad spominja gledanja očetovih predstav izza odra in vonja po barvah v maski.
Jernej: Kot mulo sem tudi jaz sedel na vajah in dirjal po zaodrju. Boris ima podobno izkušnjo.
Boris: Tudi moj oče je bil igralec v Trstu, tako da sem bil »kuhan in pečen« v gledališču. Drugega ni bilo – in tudi zato je bilo to najlepše. Edina naprava, ki smo jo imeli doma, je bil radio. Kot otroku se mi je v gledališču odprl domišljijski svet, še posebno ko se začnejo odpirati »rekvizitarnice«, z brki, lasuljami, ličili, meči ... Takrat si lahko karkoli. Moja usoda je bila odločena. Vedel sem, kaj bom delal, samo nisem še vedel, kje.

Celoten intervju vas čaka v novi številki revije Vklop!