Biografijo ste naslovili Srečen je, kdor zares živi, enako ime nosi vaša pesem. Ste srečni, da ste zares živeli?
Zelo srečen, predvsem zato ker sta starša hitro ugotovila, da sem rojen za glasbo. Ta poklic, ki mi je bil sicer najprej konjiček, opravljam že vse življenje. Lahko bi počel marsikaj drugega, ampak glasba me osrečuje, v težkih in lepih časih. Večkrat sem padel, a me je glasba takoj spravila na noge. Z ženskami je tako: srečen si, ko ljubiš in si ljubljen, če samo ljubiš in nisi ljubljen, pa si nesrečen. Glasba te nikoli ne razočara.

Pravite, da ste se rodili z glasbo v sebi.
Očeta je bilo vedno strah, da bom lačen, da se z glasbo ne bo dalo preživeti. Mama pa je bila moja hrbtenica, takoj je opazila mojo željo, da bi stal na odru. Iskreno povedano: že kot mladenič sem ob bobnanju padel v »trans«, užival sem, kot bi se ljubil z lepo žensko.

Že kot najstnik ste lomili ženska srca, zlomili ste posteljo, skrivnostni dami skoraj plačali za usluge. Ob vaših dogodivščinah se človek iskreno nasmeji. So bile ženske vaša šibka točka?
Jaz sem bil njihova šibka točka! (smeh) Nikoli nisem bil lovec, vse je prišlo samo od sebe. Imel sem možnosti, ženske so me imele preprosto rade, še danes me imajo. Mogoče jim manjka le malce kilometrine. (smeh)

Celoten intervju vas čaka v novi številki revije Vklop!