»Nenehni rezultati so v športu izredno pomembni. V letih 1980 in 1984 smo bili v svetovnem vrhu, kolajne niso bile presenečenje, niti moja v Sarajevu. Če bo letos kolajna, bo to prej presenečenje kot pričakovan rezultat,« pove simpatični 55-letni Jure Franko, dobitnik prve zimske olimpijske medalje, danes pa je mož Simone Vodopivec predvsem uspešen producent muzikalov. Rekordna Mamma Mia! junija dobi naslednika – muzikal Briljantina.

Če gremo po vrsti: vas in vašega brata Mladena je za smučanje navdušil oče, ki je bil obenem vaš trener. Kako se spominjate prvih profesionalnih ovinkov na beli strmini?
Niti ni šlo toliko za navdušenje, oče nas je preprosto določil za smučanje. Bil je Kranjčan, nekdanji smučarski skakalec, dober po rezultatih, vendar se je večkrat poškodoval; prav zato je sinove usmeril v smučanje, saj je menil, da je v slalomu in veleslalomu manj možnosti za poškodbe. To je delal iz lastnega veselja, da bi bil čim več na zraku – bil je zelo navezan na naravo, pri njem je šlo za zelo zdrav način življenja. Imel pa je tudi izgovor pred mamo. (smeh) V tistem času so bili vsi zelo navezani na šport, še Slavko Avsenik je skakal.

Bi po 34 letih še vedno lahko strnili misli pred vašo drugo vožnjo olimpijskega veleslaloma in med njo?
Tone Vogrinec mi je rekel, da iz mene ne bo nič, da znam smučati samo po ravnih progah, potem pa sem mu prav jaz rešil »skalp«, vse me je podžgalo. Po prvem teku sem bil četrti, odpeljal sem previdno, šlo je za eno najtežjih prog na svetu. Med prvim in drugim tekom sem za 15 minut zaspal, takrat pa se je sprostila vsa napetost, misli so se uredile, šlo je le še za eno tekmo, napadel sem in bil v drugem teku najhitrejši. Motivacija pa je bila tudi nagrada – videorekorder Hitachi, takrat čudo tehnike. Proti vrhu sedežnice sem si rekel: Če tole dobro odpeljem, bo rekorder res moj. Skromno smo razmišljali.

Celoten intervju najdete v novi številki revije Vklop!