Še pred kakim mesecem je rekel, da uživa na sejah programskega sveta RTV Slovenija, ker s svojimi pripombami jezi preostale. Potem pa je (s še nekaj kolegi) odstopil. Sašu Hribarju ni vseeno za dogajanje na nacionalki, vendar se bo za spremembe na boljše zdaj boril drugače.

Ali je bila odločitev o odstopu iz programskega sveta spontana?

Ko sem pred leti prvič stopil v programski svet (PS), sem napisal, da je PS kot avtobus iz filma Ko to tamo pjeva (Kdo tam poje). Ustanovitelj, torej država, večino ljudi delegira po politični liniji, nevladne organizacije predlagajo svoje ljudi. Od zaposlenih smo tam le trije, ki kolikor toliko obvladamo to delo. Na RTV Slovenija sem že 30 let in poznam morda deset odstotkov RTV-ja, nekateri ga poznajo bistveno več, zato bi si zaslužili biti v PS. Ti kreativci bi znali voziti ta voz naprej, ne pa tisti, ki kupujejo licenčne oddaje, tujina pa jim dirigira, kako naj delajo. Ob tem so naši delavci samo še izvajalci, obrtniki, ustvarjalnost pa je popolnoma zadušena. Ljubiteljski gledalci in poslušalci odločajo na nivoju amaterizma o profesionalnem delu vodstva in vsega drugega, in to je zelo žalostno. PS je preživeta institucija, saj ne morejo o najbolj vitalnih zadevah odločati ljudje, ki ne poznajo institucije. To je tako, kot bi isti ljudje odšli v Klinični center in komentirali operacije.

Ali ste šli v PS, ker ste mislili, da se bo dalo kaj spremeniti?

V PS sem šel, da bi o tem spregovoril pred drugimi člani. Izvolili so me celo brez moje vednosti, ker se za to nisem zanimal. V naši hiši je 2000 zaposlenih, vsi poznajo PS le kot institucijo, ki nastavlja generalnega direktorja in ga takoj po nastavitvi že odstavlja.

Celoten intervju vas čaka v novi številki revije Vklop!