Igralec SNG Drame, ki še vedno nastopa tudi v Divjaku, Tarzanu in Jugoslaviji, moji deželi, gledališki režiser, dobitnik Severjeve in Borštnikove nagrade, umetniški vodja SiTi Teatra BTC, znanec iz TV-serije Mamin dan in filmov, kot so Vaje v objemu (nagrada vesna na FSF), Slovenka, Kruha in iger, Slepa pega ter Osebna prtljaga, je s Faustom minule dni gostoval v Madridu. V torek bo v SiTiju proslavil 700 ponovitev in 15 let igranja Jamskega človeka – domače predstave za odrasle z najdaljšo brado.
Kdaj ste vedeli, da boste igralec? Odraščali ste namreč ob kupu arhitektov.
Ded je bil Plečnikov učenec, tudi oče in brat sta arhitekta in nekaj časa sem mislil, da se jim bom pridružil. Dokler nisem ugotovil, da me vleče v glasbo in igro, s katero sem se spoznal v srednji šoli v dramski skupini Dimitrija Gračnerja, brata Nataše Barbare Gračner, ki je režirala Jamskega človeka. Že v tretjem letniku sem se odločil, da bom šel na AGRFT, jasno sem si želel postati igralec in ob vpisih na fakulteto je bila to moja edina izbira. Še samega sebe sem presenetil s to nepreračunljivostjo. Ko narediš sprejemce, misliš, da si že igralec, a šele v naslednjih dvajsetih letih sem ugotovil, kaj ta poklic zares pomeni in kaj pomeni biti igralec v Sloveniji, kakšne so razlike med pristopi in kaj mi to pomeni. Še vedno se učim in odkrivam dimenzije tega poklica, ki ga imam rad in me izpolnjuje.
V SiTi Teatru ste »šef« svojemu učitelju z AGRFT, Janezu Hočevarju - Rifletu (Star fotr), ki je, kakšno naključje, ravno tako iz družine arhitektov.
Z njim sva se, ne vem, če ravno zaradi arhitekture, že na akademiji ujela osebnostno in po pristopu. Do študentov je bil vedno topel in razumevajoč. Ko smo izbirali igralca za to vlogo, se nanj nisem spomnil kot na profesorja, ampak kot na zelo dobrega in šarmantnega igralca, ki bi bil odličen v tej vlogi in je lahko marsikomu za zgled s svojim profesionalizmom in tem, kako stoodstoten je v vsaki situaciji. Kar me po vseh teh letih še vedno fascinira. Upam, da bom tudi sam pri njegovih letih imel toliko volje, užitka, potrebe po nastopanju in žara, kot ga ima on.
Prestregli smo vas ob gostovanju s Faustom v Madridu. Se v prostoru, ki ni metropola, sploh lahko zavemo veličine te predstave in Pandurja?
Majhnost Slovenije, našega gledališkega trga in kritične mase primernih gledalcev so zagotovo omejitve pri razumevanju Tomaževega teatra. On je bil temu, kar je počel, res predan, svoj teater je sanjal. Ob gostovanjih v Mehiki, Kolumbiji, Romuniji, Seulu in zdaj še Madridu, kjer je naredil največjo kariero, sem se prepričal, da njegove predstave s svojo estetiko vedno najdejo stik s publiko. V njih je nekaj, česar mi ne vidimo. Zaradi majhnosti, zavisti, ozkoglednosti in pripadnosti lokalnim klanom včasih svojih paradnih konjev nismo sposobni videti v pravi luči. Ne idealiziram njegovega opusa, ki ga v celoti ne poznam, sem pa ob Rihardu III. + II. in Faustu videl, da je bil Tomaž inspirativna osebnost in da njegove predstave komunicirajo z izjemno močjo na zelo različnih koncih sveta.
Ste polno zaposlen igralec, obraz največkrat odigrane predstave, vaši kolegi so Šugman, Cavazza, Veselko, Maša Derganc, a ostajate v medijski senci. Kako vam uspe?
Ogromno ljudi me pozna kot Jamskega človeka, ne kot Uroša Fürsta. Ta vloga je večja od mene, saj me je v njej videlo že skoraj 200.000 ljudi. Pri nas si kot igralec prepoznaven, če igraš v TV-seriji ali vodiš oddajo, jaz pa sem bil vedno zaposlen v teatru in nisem iskal takih priložnosti. V bistvu si nikoli nisem prav zares želel slave.
Več preberite v novi številki revije Vklop!
