Mehiški dobrosrčnež irskih korenin

Igralec mehiških korenin z zelo prepoznavnim obrazom je zapisal celo serijo čustvenih junakov in dobil tudi dva Oskarja.

Pisal se je 21. april 1915, ravno v času mehiške revolucije, ko se je v Chihuahuaui v Mehiki rodil Manuel Antonio Rodolfo Quinn Oaxaca. Mama Manuela Oaxaca je bila mehiška domačinka, oče Francisco Frank Quinn pa potomec Mehičanke in irskega izseljenca iz Corka. Njegov oče je, če gre verjeti virom, jezdil skupaj z revolucionarjem Panchom Villo, potem pa je družino preselil v ZDA v Los Angeles, kjer je postal asistent kamermana. Quinn je kot otrok redno obiskoval cerkev in sanjal, da bo postal duhovnik, to pa se je spremenilo, ko se je pri enajstih pridružil Pentekostalcem v Mednarodni cerkvi, ki jo je ustanovila in vodila pridigarka Aimee Semple McPherson. Tam je Quinn igral v cerkvenem orkestru in tudi sam bral pri mašah. »Poznal sem vse velike igralke mojega časa, a nobena ji ni segla niti do kolen,« je o McPhersonovi, ki ga je povsem očarala, nekoč povedal Quinn. Tudi za gib razprte roke, ki ga je uporabil v poznejšem filmu Grk Zorba, je dobil navdih pri njej.

Drugega Oskarja je dobil za stransko vlogo v Minellijevem filmu Strast do življenja.

Takoj po selitvi v ZDA so Quinnovi nekaj časa živeli v El Pasu v Teksasu, potem pa v Echo Parku na vhodu Los Angelesa, kjer je Quinn tudi hodil v osnovno in srednji šolo. A le leto pred končanjem je zapustil šolanje in se posvetil profesionalnemu boksu. 1987 mu je srednja šola v Tucsonu v Arizoni podarila častno diplomo. Vmes, ko je boksal za denar, je študiral umetnost in arhitekturo pri Franku Lloydu Wrightu v Arizoni in njegovem studiu v Taliesinu v Wisconsinu in možakarja sta postala dobra prijatelja. Quinn mu je povedal, da si želi postati igralec in da so mu pri filmskem studiu ponudili 800 dolarjev tedensko. Wright mu je odgovoril: »Vzemi, pri meni ne boš nikoli zaslužil toliko.« Quinn je pozneje v intervjuju povedal, da je bil znesek sicer le 300 dolarjev.

Od statista do glavnega igralca

Od 1936 naprej je nastopal na odru, potem pa je debitiral na velikem platnu v filmu Parole (1936), bil je statist v filmu Cecila B. DeMillea , Kralj planjav (1936), kjer je igral indijanca in potem še v Rimski cesti, čeprav ni bil podpisan. V filmih Nevarno je vedeti (1938) z Anno May Wong in Pot v Maroko (1942) z Bingom Crosbyjem in Bobom Hopeom je igral nasilne »domačine«, v filmu Umrli so s škornji na nogah (1941) z Errolom Flynnom pa je bil bolj prijazni poglavar Nori konj. Preboj v karieri je doživel leta 1941, ko mu je bila ponujena vloga matadorja v filmu Kri in pesek s Tyroneom Powerjem in Rito Hayworth. S Powerjem je zaigral tudi v piratski avanturi Črni Labod (1942), 1943 pa v filmu Incident pri Ox-Bowu, ki je bil nominiran za Oskarja. Tudi v filmu Mornar Sinbad (1947) z Douglasom Fairbanksom in Maureen O'Hara je imel videnjšo vlogo. Do 1947 je nastopil v več kot 50 filmih in igral številne like: indijance, mafijske šefe, havajske poglavarje, filipinske borce za svobodo, kitajske gverilce in arabske šejke. Potem se je za kratko vrnil v gledališče na Broadway, kjer je v Tramvaju Poželenje zamenjal Marlona Branda. 1947 je postal tudi polnopravni ameriški državljan.

Kot grbavec iz Notre Dame v francoski produkciji iz 1956.

V Hollywood se je vrnil na začetku petdesetih in bil uporabljen v seriji B-filmskih pustolovščin kot na primer Maska maščevalca (1951). Potem, ko je z Marlonom Brandom zaigral v filmu Elie Kazana, Viva Zapata! (1952), je postal eden od pomembnejših hollywoodskih igralcev tistega časa. Njegova vloga Zapatovega brata mu je prinesla prvega Oskarja za stransko vlogo, medtem ko ga je Marlon Brando izgubil proti Garyju Cooperju v Točno opoldne. Quinnu je tako pripadla čast, da je postal prvi mehiški Američan, ki je osvojil Oskarja.

Svetovni človek

Sredi petdesetih je Quinn odšel v Rim in tam sodeloval s priznanimi italijanskimi filmarji ter de facto postal zvezda svetovnega filma. Z Dinom De Laurentisom in Carlom Pontijem je sodeloval v filmu Odisej (1954), bil je Atila bič božji s Sophio Loren v Atila (1954), 1953 pa je s Federicom Fellinijem posnel legendarno Ulico s soigralko Giulietto Masino. Svojega drugega Oskarja je dobil le nekaj let kasneje, za stransko vlogo v Minellijevem filmu Strast do življenja (1956), kjer je ob Kirku Douglasu, ki je igral Vincenta van Gogha, odigral slikarja Paula Gauguina. V francoski produkciji Grabavec iz Notre Dame (1956) je igral naslovno vlogo. Tudi po vrnitvi v ZDA se je še naprej pojavljal v evropskih filmih. Številni filmi v italijanskem jeziku so pripomogli k temu, da je javnost mislila, da je pravzaprav Italijan.

Nominiran je bil tudi za Oskarja za glavno vlogo v filmu Georgea Cukorja, Divji je veter (1957), predelavi italijanskega filma Furia (1947). 1960 ga lahko gledamo v avanturi Divji nedolžni kot eskima, s Kirkom Douglasom pa je skupaj posnel Poslednji vlak z Gun Hilla (1959).

V filmu Kitajsko nebo 1945 je bil preobražen v Kitajca.

Zrelejše vloge

V tem času se je spet pojavil na Broadwayu v drami Becket skupaj z Laurenceom Olivierjem, za katero je dobil Tonyja za glavno vlogo, drama pa za najboljšo predstavo. Ko se je vrnil v Hollywood, je njegovo vlogo Henrika II prevzel Olivier, Becketa pa Arthur Kennedy. Ko so se petdeseta končala, Quinn ni želel več skrivati let in se je posvetil resnejšim vlogam. Obraz je postal bolj gubast in utrujen, lasje sivi. V Navaronskih topovih (1961) je igral grškega upornika, v Rekvijemu za težko kategorijo (1962) ostarelega boksarja in v Lawrence Arabski (1962) šejka Audo abu Tayia. Film je dobil Oskarja in Zlati globus., Quinn pa je bil nominiran za Zlati globus za najboljšega igralca, tako kot tudi Peter O'Toole. 1961 je igral naslovno vlogo v filmu Baraba. Uspeh filma Grk Zorba (1964) o preprostem kmetu s Krete mu je prinesel še eno nominacijo za Oskarja za glavno vlogo. 1969 je z Anno Magnani posnel Skrivnost Santa Vittorie, obema je film prinesel nominacijo za Zlati globus.

Kot Atila v istoimenski evropski produkciji iz 1954.

Leta 1970 se je z Ann-Margret pojavil v filmu RPM kot liberalni profesor sociologije, 1971 pa v televizijskem filmu Mesto, kjer je igral župana Thomasa Alcalo. Sledila je televizijska serija Mož in mesto. Televizija ni bila njegova prva izbira, ni pa zavračal ponudb. Tako je nastopil tudi v Jezusu iz Nazareta (1977) v režiji Franca Zeffirellija. V Preko 110. ulice (1972) je igral rasističnega policijskega poveljnika, ki teži svojemu temnopoltemu poročniku, ki ga igra Yaphet Kotto. 1976 je igral v filmu o zgodovini islama, Pod Mohamedovo zastavo, kot Hamza, Mohamedov stric, prerok islama. V Puščavskem levu (1981) je bil izvrstni vodja beduinov, Omar Mukhtar, ki se je uprl Mussolinijevim četam v Libiji. 1979 je nastal še en odličen film, Prelaz, kjer je kot baskovski pastir reševal znanstvenika in njegovo družino na begu prek Pirinejev pred nacisti.

Viva Zapata! iz 1952 mu je prinesel prvega od dveh Oskarjev.

Deske ostajajo

1983 je odigral kar 362 predstav v vlogi Zorbe v odrski priredbi musicala z naslovom Zorba. Predstavo so igrali tako na Broadwayju kot v Kennedyjevem centru v Washingtonu. 1990 je odigral osrednji lik v Hemingwayevi priredbi Starec in morje. Njegova kariera se je počasi ustavljala, vseeno pa je posnel še nekaj filmov, Maščevanje (1990), Džungelska vročica (1991), Poslednji akcijski junak s Schwarzenegerjem (1993), Sprehod v oblakih (1995) in Sedem služabnikov (1996), ki je bil tudi njegov zadnji film.

Družinski človek

Qinnova prva žena je bila Katherine DeMille, posvojena hčerka slovitega režiserja. Par se je poročil 1937, imela sta pet otrok, pri tem je najstarejši Christopher utonil v ribniku pri sosedu, star še ne 3 leta. 1965 sta se s Katherine ločila, ker je imel Quinn afero z italijansko kostumografinjo Jolando Addolori, s katero se je potem 1966 tudi poročil. Rodili so se jima trije otroci, Francesco Quinn (1963-2011), ki je bil tudi sam igralec, videli smo ga v Stoneovem Platoonu (1986).

Grk Zorba (1964) in legendarni Quinnov ples z Alanom Batesom

Tudi ostala sinova, Danny (1964) in Lorenzo (1966) sta igralca, slednji se je potem bolj posvetil kiparstvu. V času, ko je bil poročen z Addolorijevo, je imel še dva nezakonska otroka s producentko iz Los Angelesa, Friedel Dunbar. Sin Sean se je rodil 1973, Alexander Anthony pa (1976). V devetdesetih ga starost ni ustavila in je imel še dva otroka z njegovo tajnico, Katherine Benvin; hčerka Antonia je rojena 1993, sin Ryan pa 1996). 1997 se je tudi dokončno ločil od druge žene in se v tretje poročil prav z Benvinovo, s katero je ostal poročen do smrti.

Ulica iz 1954 je še ena njegova mojstrovina, v Fellinijevem filmu je igrala tudi Giulietta Masina.

Quinn je tudi slikal in kiparil in čeprav se s tem ni ukvarjal profesionalno, so njegova dela, ki so nastajala skozi šest desetletij njegove igralske kariere, razstavljali v prestižnih galerijah po celem svetu. Napisal je dve knjigi spominov, Izvirni greh (1972) in Tango za enega (1997).

Zadnja leta življenja je preživljal na Rhode Islandu , umrl pa je zaradi odpovedi pljuč kot posledice zapletov pri obsevanju raka na pljučih 3. junija 2001 v Bostonu. Star je bil 86 let. Pokopan je pod javorjem na njegovem posestvu, ki ga je kupil 1995.

Peter O'Toole in Anthony Quinn v epskem Lawrence Arabski (1962).

Dediščina

Knjižnica v njegovem delu Los Angelesa nosi ime po njem, stoji pa na mestu, kjer je nekoč stala njihova hiša. 1984 je Eloy Torrez v Los Angelesu narisal 21 metrov veliko stensko poslikavo Quinna v vlogi Zorbe in je še vedno ena največjih tovrstnih umetnin v Kaliforniji. Tudi v njegovem rojstnem mestu v Mehiki ima velik spomenik, kjer pleše kot v filmu Zorba. Na Rodosu nekaj kilometrov južno od vasice Faliraki je Quinn med snemanjem Topov iz Navaronea kupil plažo, ki jo je 1984 vlada nacionalizirala, še vedno pa nosi ime po njem.