Sto in več let pozneje kaj takega niti ni mogoče. Vojakom svojih žrtev ni treba gledati, strahu ni treba slišati, tavajočih otrok ni treba ciljati. Danes se vojske vojskujejo z raketami. Če jih imajo. In imajo jih. Raketa vedno zadene. Že koga. Ker kot je pred domala 40 leti v uvodu k svoji pesmi »Samo da rata ne bude« izrekel pokojni Đrordže Balašević: »Kaj pa raketa ve, koliko je 200 ali 300 kilometrov?« Ni bil uslišan. Vojna je bila.
Tehnologija je danes do agresorjev zelo humana. Žrtve slutijo, vidijo jih ne. Raketi je vseeno. Če leti proti Gazi, vedno zadene. Tudi v božični noči so pobile 80 Palestincev. Rakete same letijo in vojake, ki opravljajo svojo službo, razbremenijo občutka, da so oni tisti, ki so v Gazi pobili dvajset tisoč otrok. V resnici jim niti njihove groze ni treba videti. Kar je odrešujoče, sploh če vedo, da jih po opravljeni službi doma čakajo njihovi lastni otroci. Nedolžni, željni praznikov, veselja in življenja … Kot so bili tisti, ki so jih njihove rakete pobile v Gazi. Rakete so res imenitna iznajdba. Nekaj takega kot bombniki. Kamor pade, pač pade. Pobije vse, kar je tam lezlo in šlo. Takšne so danes vojne. Tehnologije so vojakom zelo olajšale delo in dušo. Danes jim je lažje. Številke veliko povedo: med prvo svetovno vojno je umrlo sedemnajst milijonov ljudi – deset milijonov vojakov in sedem milijonov civilistov. V drugi svetovni vojni pa se je razmerje prvič obrnilo. Umrlo je dvajset milijonov vojakov in kar štirideset milijonov civilistov. Kaj pravite, kakšno bo to razmerje v Gazi? Si generali še delijo medalje za pogum?
Tak je svet, v katerem smo si ljudje voščili srečo in zdravje. Letos gotovo tudi mir. Vsem ljudem na Zemlji. Mir, ki ga je bila moja generacija – govorim o Sloveniji – deležna v izobilju. Res smo srečna generacija.
Pa tako zelo nergaška, bo dodal kdo, ki me bere. In bi rekel moj, ki me vsako jutro posluša, ko ob jutranji kavi prebiram dnevne novice. In imel bi prav. Težko sledim. Vedno manj je »našega«, vse več je »mojega«. Priznam, ni mi vseeno.
Ob vsaki obletnici plebiscita se sprašujemo, ali bi danes zmogli kaj podobnega. Stopiti skupaj, verjeti, zaupati …? Spomnim se čisto osebnega, profesionalnega, novinarskega zaupanja v ljudi, ki so takrat držali niti v svojih rokah. Ljudi, kot so bili že pokojni Bučar, Pučnik, Potrč pa oba Hribarja, Kučan, takrat tudi Bavčar, Janša … Za tisto, kar so izpeljali, je bilo treba imeti veliko modrosti, enotnosti, osebnega in državniškega poguma in – ni nepomembno – tudi političnega pragmatizma. Na marsikaj od tega smo danes pozabili. Najbolj gotovo na enotnost, ki jo imamo celo v imenu pravkar minulega praznika. Tudi političnega razuma poklicanih in izvoljenih ni v izobilju.
Danes menda lahko vsi počnemo vse, zahtevamo nemogoče, rečemo komurkoli karkoli … v parlamentu, med sodelavci, v medsebojnih odnosih, med znanci, sosedi. Ker imamo pravico. Čez lastne interese redko pogledamo. Za druge nam je precej vseeno – naravne nesreče so izjema. Sobivati je treba vsak dan. V tem duhu vseenosti in popolnega individualizma rastejo mlade generacije. Te v domačem okolju težko najdejo zglede, skupne cilje, prihodnost … Prav zdaj, ko so nas ob obletnici plebiscita spet polna usta vznesenih besed o nastanku države in silnem državljanskem pogumu, postane razlika med nami takratnimi in nami sedanjimi še toliko bolj očitna. Da o primerjavi takratnih in sedanjih odločevalcev niti ne govorim. Res, ni mi vseeno. Svet že nekaj časa ni več predvidljiv.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 1., 3. januar, 2024.
