Pred časom mi je znanka potarnala, kako zelo jo boli opažanje, da se predvsem ona trudi za odnose z bližnjimi. Razložila mi je, da je vedno ona tista, ki družinske člane in prijatelje pokliče, jih obišče in tako ohranja stike, medtem ko njihove pobude že dalj časa ni dočakala. No, vsaj v takšni meri ne, kot bi si želela. Tedaj sem ji dejala, da sama nikoli ne razmišljam, kdaj me je kdo nazadnje poklical in obiskal. Odzivam se spontano – ko pogrešam, pokličem, obiščem, objamem, povem, kar čutim, in ne preštevam, kdaj sem od koga nazadnje dobila klic.
Ampak saj veste, kako je, ko vas začne v podzavesti grizljati črviček dvoma. Čeprav sem njeno zaskrbljenost poskušala pomiriti, mi pozneje njene besede kar niso šle iz misli. Prav jezila sem se, ker so se zasidrale vame in mi začele kratiti nočni spanec. Seveda mi ni preostalo drugega, kot da se soočim s seboj. In kaj sem bistroumnica ugotovila? Spoznala sem, da če si iskreno priznam, je tudi moj položaj precej podoben prijateljičinemu. Najbrž svojim bližnjim doslej niti nisem dala priložnosti, da bi me pogrešali, saj vedno prva dvignem telefon in pokličem, potrkam na vrata in dajem pobude za srečanja. In tako se je nadležen črviček dvoma pretegnil in me izzval, da ugotovim, kaj se bo zgodilo, če se povlečem nekoliko nazaj. Me bodo poiskali? Bodo tokrat oni poklicali?
Iskreno vam povem, bilo me je strah. Po eni strani odgovora na vprašanje niti nisem želela izvedeti. Po drugi strani pa je nemara napočil čas, da pogledam v tisto črno luknjo in v njej poiščem resnico.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1., 3. januar, 2024.
