Med Britanci je spet odjeknil problem »demografske bombe«, starajočega se prebivalstva. Ljudi skrbijo ostareli sorodniki, pa tudi prognoza za naslednjo generacijo, ko bo pol naroda potrebovalo nego in pomoč. Kdo bo skrbel zanj (za nas)? In kdo bo to plačal?
Po preoblikovanju Nacionalnega zdravstvenega sistema (National Health Service) in pokojninskega sistema je vlada pravkar ugriznila še v radikalno reformo oskrbovanja obnemoglih in invalidov. Po osnutku zakona, ki bo v javni razgrnitvi do novembra, naj bi bil novi sistem uspešnejši in pravičnejši, predvsem pa naj bi uredil organizacijo ter financiranje oskrbovanja. Splošni konsenz je, da ni preprostih rešitev; da je sedanji sistem socialnega skrbstva nepregleden in krivičen; da tako ne gre več naprej; in da vsi podcenjujemo stroške, povezane s starostjo.
Stroški oskrbe na negovalnih oddelkih se dražijo precej nad inflacijo. Po napovedih se bodo v dvajsetih letih podvojili z današnjih povprečnih 30 tisoč funtov na oskrbovanca na leto. Število starostnikov, ki potrebujejo nego, se bo v dveh desetletjih podvojilo, v treh potrojilo. Povprečna dolžina bivanja na negovalnem oddelku je od dve do štiri leta. To je nenasitna luknja.
Najglasnejši kritiki današnjega sistema so iz vrst srednjega razreda, češ da nagrajuje brezskrbneže, ki sproti vse zapravijo in se v starosti zanašajo na državno pomoč, kaznuje pa delavne ter varčne. Od pol milijona oskrbovancih na negovalnih oddelkih je kar 40 odstotkov samoplačnikov. Obnemogli, ki imajo več kot 23 tisoč funtov prihrankov, morajo namreč sami poskrbeti zase in si v celoti kriti stroške oskrbe. Med prihranke je všteta tudi vrednost lastniškega stanovanja, kar pomeni, da morajo starčki prodati svoj dom (in prikrajšati dediče), da si lahko plačajo nego. S prihranki pod 23 tisoč funti prevzame država del stroškov, pri prihrankih pod 6000 funtov pa plača oskrbo v celoti.
Debata poteka o delitvi stroškov med državo in posameznikom. Po besedah ministra, ki je predstavil novi osnutek, se »v skrbi za ostarele kaže, kakšne vrste družba smo«, in »pravično je, da imajo vsi enak dostop do oskrbe, je pa tudi prav, da tisti, ki zmore, plača več«. Vlada uvaja Nacionalni oskrbovalni sistem (National Care Service) po vzoru zdravstvenega sistema, ki naj bo »pravičen, preprost in tak, da si ga lahko privoščimo«.
Država naj bi še naprej krila del stroškov osnovne oskrbe, razliko pa uporabniki sami iz namenskega prostovoljnega ali obveznega zavarovanja. Novi sistem naj bi kril nego na domu, oskrbovanci negovalnih oddelkov pa bodo še naprej plačali stroške bivanja in prehrane, po nekaterih predlogih šele po smrti oskrbovanca iz njegove zapuščine. Za reveže bo oskrba še naprej brezplačna.
Ob ugotovitvi, da so negovalni oddelki najdražja oblika skrbi za onemogle, vlada in nevladne organizacije preverjajo še druge možnosti. Novogradnje naj bodo načrtovane tako, da omogočajo starostnikom čim daljše bivanje doma in samostojnost brez potrebe za drage prezidave. To vključuje širše stopnice za sedežna dvigala, kopalnice v pritličju in prostore, prilagojene uporabi invalidskega vozička. Več pomoči ljudem, ki skrbijo za stare. Občine naj načrtujejo do starostnikov prijazne četrti z ustreznejšimi tlaki, robniki, razsvetljavo, razporeditvijo avtobusnih postaj, dostopnih stranišč ...
Medicina omogoča vse daljše življenje, ne zagotavlja pa daljše samostojnosti. Za kakovost dodatnih let in stroške s starostjo se bo moral potruditi vsak sam. Ob pravem času.
