Že gimnazijcu se mi je zavrtalo vprašanje, kako so lahko nekoč sijajne družbe spodkopale svoj obstoj z neumnimi odločitvami. Recimo mezopotamske civilizacije, stari Egipt ali pa Maji in Vikingi. Toda v jedru mojega zanimanja je bil vedno propad antičnega Rima. Kako je lahko ta velika civilizacija naredila tako usodne napake in kje je bil izvor njenih pogubnih družbenih odločitev? Odgovore sem iskal v virih in zaradi Josepha Tainterja, ki sem ga bral pred leti, sedaj držim v rokah knjigo Jareda Diamonda Propad civilizacij. Pomenljivo branje, ki ga lahko mirne duše raztegnemo na današnjo globalno krizo in njene refleksije v Sloveniji.
Seveda so glavni akterji dogajanja vedno centri moči, torej politiki. Ali bolje rečeno, politiki sprejemajo neumne in usodne odločitve, ker:
- 1. Ne prepoznajo znakov prihajajočih težav
Ne predvidijo problema, ker nimajo izkušenj. Lahko so jih imeli njihovi predhodniki in jih tudi hitro pozabili. Politiki imajo nasploh težave s spominom. Nič se niso naučili iz naftne krize 1973. Ko so odkrili severnomorsko nafto in tehniko naftnih ploščadi, so hitro pozabili varčevati in le preložili naftni problem za trideset let. Drugi razlog se skriva v napačnih analogijah. Kadar so v neznani situaciji, se zatečejo k iskanju vzporednic z znanim. To je dobra rešitev, kadar sta nova in stara situacija v analogiji. Stvar postane nevarna, če sta si podobni samo na videz. Zgled: v gozdovih celinskega pasu lahko do neke mere izvajamo goloseke, ker se gozd regenerira iz kamninske osnove, v deževnem pragozdu pa so goloseki uničujoči, ker se pragozd regenerira le iz lastnega organskega odpada. V Sloveniji sta po »nevidnosti« znakov tipični erozija, ki vsako leto izplakne za Šmarno goro prsti, in izginjanje biotske pestrosti. Ali pa slabšanje vodne bilance in motnje v hidrografski mreži zaradi nespametnih posegov v vodni režim krajine.
- 2. Ne prepoznajo problema, ko se ta pojavi
Izvor nekaterih problemov je lahko resnično neprepoznaven, npr. postopno izčrpavanje prsti zaradi čezmerne rabe in monokultur zmanjšuje pridelavo hrane, ali pa ko namakanje sčasoma sproži zasoljevanje prsti. Najpogostejši »nevidni« problem zavzame obliko počasi naraščajočega trenda, ki ga zakrivajo kratkoročna nihanja navzgor ali navzdol. Tak je problem izginjanje čebel ali pa globalno segrevanje oziroma ohlajanja. Zato se merilo tega, kar imamo za »normalno«, spreminja postopno. Včasih ljudje šele po več desetletjih neznatnih vsakoletnih sprememb z grozo opazijo, da so razmere veliko slabše, kot so bile. Pogosta je »pokrajinska amnezija«, pri kateri pozabljamo, kako drugačna je bila pokrajina pred pol stoletja, npr. uničevanje tradicionalne krajine Slovenije. To pomnijo le najstarejši prebivalci, in kadar o tem pripovedujejo vnukom, imajo ti to za pripovedke »ta starih«.
- 3. Problem prepoznajo, a ga niti ne poskušajo rešiti
To presenetljivo spoznanje temelji na navzkrižju interesov. Lahko gre za »racionalno vedenje«, ko nekateri ugotovijo, da si lahko pridobijo kratkoročno korist z dejanji, ki večini povzročajo dolgoročno škodo. Manjšina pridobi koncentriran dobiček, škoda pa se razpršeno socializira v množici. Storilci dobro vedo, da proti tem dejanjem ni zakona ali pa se ta neučinkovito uveljavlja. Šolski zgled so naše inšpekcijske službe. V korupcijski družbi kapital hitro lobira spremembo zakonodaje. Tako je v Sloveniji z uporabo pesticidov v kmetijstvu, točkovnim onesnaževanjem industrije ali podivjano gradnjo na bregovih rek in jezer. Druga oblika navzkrižja interesov je tragedija skupnih virov. Če vsi pretirano izkoriščajo vir, bo ta propadel in vsi uporabniki bodo na slabšem. Če ne obstoje učinkovita pravila za uveljavljanje kvot, se hitro pojavi sebično vedenje: če jaz ne poberem največ, bo to storil nekdo drug. Zgledi so: poraba vodnih virov (vodne pravice), namakanje, paša, lov ali ribolov. Problem reši le spoznanje, da je preživetje vseh v celoti odvisno od obstoja virov.
Najpogostejši pojav, ki vodi v propad družbe, pa je, da se elita ogradi od posledic svojih odločitev in počne stvari zgolj v svojo korist, ne glede na to, da dejanja škodijo vsem drugim. Ko se sla po materialni koristi združi z uzurpacijo moči oblasti, je tragedija na pomolu.
Obstaja tudi zgled »nerazumskega vedenja«, ki škoduje vsem. Takšno vedenje se pojavi, kadar se družba znajde pred izbiro med dvema vrednotama in se odloči za slabšo, ker ta ustreza ukoreninjenemu prepričanju, ki se ga družba trdno oklepa. Temu pravijo vztrajanje pri napakah. Lep zgled so potrošniške vrednote, ki sodobno civilizacijo vodijo v propad, vendar se jih še kar oklepamo. Da bi imela družba možnost za uspeh, mora imeti dovolj poguma, da sprejme prelomne odločitve.
Tudi vlade se vedejo kratkoročno in ukrepajo le v primerih, ki grozijo, da bodo vsak čas ušli izpod nadzora. Ob strani jim stojijo ekonomisti, ki poskušajo »razumsko upravičiti nerazumske odločitve« za kratkoročne dobičke z »razvrednotenjem« prihodnjih dobičkov. Trdijo, da je dobiček od današnje produkcije mogoče takoj investirati, saj so že obresti, ki se natečejo do naslednjega izplena, večje od njenih takratnih dobičkov. Abstraktni račun se seveda izide, toda konkretne dramatične posledice nosi naslednja generacija, ki danes ne more voliti ali se pritožiti. Pogosti so primeri »psihologije množic«, ki izvirajo iz dejstva, da je »posameznik znosno pameten in razumen - kot član množice pa postane butec!« Skratka, v skupini počnemo nore stvari, ki jih kot posamezniki nikoli ne bi. Kot lemingi, ki gredo v kolektivni samomor. Zadnji razlog je »psihološko zanikanje«. Če nekaj v vas zbuja boleča čustva, lahko to nezavedno potlačite, da bi se izognili bolečini, tudi če so posledice takšnega ravnanja katastrofalne. Ljudje pogosto nočemo videti znamenj bližajoče katastrofe.
4. Poskušajo problem rešiti, a jim ne uspe
Problem je morda prevelik, da bi ga bila družba sposobna rešiti, predrag za družbo, ki je izčrpala vse možne vire, ali pa so vsa prizadevanja nepravilna, nezadostna ali celo prepozna.
Zakaj torej nekim družbam uspe, drugim pa ne? Potrebni so voditelji s posebnim darom, da predvidijo grozeč problem in napravijo drzne korake, da ga skratka rešijo, preden doseže kritično točko. To je pot od zgoraj navzdol. Toda ti voditelji so izpostavljeni kritikam, morda celo posmehovanju, saj ni vsem takoj jasno, da so njihovi ukrepi nujni. Podobno kot pri umetnikih pogosto šele po njihovi smrti spoznamo njihovo veličino. Umetnost preživetja zahteva pogumne, bistroumne in močne voditelje, izjemne politike, in v tej točki tiči naslednji problem. Takih politikov namreč, vsaj pri nas, ni na vidiku. Vendar nimamo časa čakati na rojstvo odrešenika, kajti ko se pri politikih sla po materialni koristi združi z uzurpacijo moči oblasti, je pot v tragedijo široko odprta. Obstaja še pot od spodaj navzgor, torej ozaveščanje ljudi in njihova trdna odločitev za spremembe. Za to revolucionarno dejanje (brez prelivanja krvi) je dovolj petina populacije in ne parlamentarna večina. Ali ste zreli za spremembe, ki prinašajo rešitev za vaše otroke? Ali ste lahko brezbrižni, ko se uničuje njihova prihodnost? Ali lahko gledate tragedijo in ne vidite posledic?
