Ko sva s fotografom že mislila, da sva prišla na cilj, in se po več desetminutni vožnji skozi gozd ustavila na kolovozni poti med dvema zidanicama, sva ugotovila, da je do Kavčičeve domačije še en kos poti do vrha hriba, kjer te na planoti, obkroženi z gozdovi, pričaka raj. Več kot sto let stara obnovljena lesena hiška, ki s svojimi stanovalci danes piše nove zgodbe, obdana s sadovnjaki, skalnatimi osamelci, okoli katerih se bohotijo zaplate dišeče sivke, smilja, ognjiča in drugega cvetja na eni strani, na drugi pa ogromna njiva, ki družini omogoča samooskrbo, gospodarsko poslopje z zunanjim ateljejem, kjer je ogromen kos kamna pripravljen, da ga umetnik sklesa v novi mit za naše zanamce. Središče oziroma Rodna jasa posestva je skulptura, svetlobni steber, ki povezuje nebo in zemljo, razloži gostitelj.
Sledi svoji intuiciji
Kavčič, klen Tolminec, ki mu je reka Soča zapisana v kosteh, čeprav se tudi v Beli krajini počuti povsem domače, se je v mladosti preskusil na najrazličnejših področjih. V srednješolskih letih je bila glasba pomemben del njegovega življenja. »Vse sem dojemal skozi vibracije in še danes vsakega človeka začutim skozi vibracijo,« pravi. Kot absolvent ekonomije se je začel ukvarjati z jogo, turnim smučanjem, alpinizmom in začel risati. Nakar se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost, ki je bila prva šola, na kateri se je zares našel. »Delali smo od jutra do večera in ta volja me še do danes ni zapustila,« se smeji. Občutljiv, kot so le lahko umetniki, je že od vsega začetka sledil svoji intuiciji, čeprav dostikrat ni vedel, kam ga bo ta zapeljala. Prepuščanje je del procesa, ki se lahko začne smiselno sestavljati šele čez leta, tudi desetletja, kot ugotavlja danes. Tako ga je eden od vzgibov v prvem letniku pripeljal tudi do šole geomantije Marka Pogačnika, umetnika, ki ga poznamo tudi kot zdravitelja zemlje. »Mojstrili smo se v opazovanju nevidnih plasti zemlje, in ko sem bil poleti leta 2001 kot študent nekaj časa v Ameriki v kraju Mystic v državi Connecticut, sem redno hodil opazovat ogromen kamnit balvan. Takrat sem v tistem prostoru videl in narisal skice, ki so napovedovale katastrofo, ki se je zgodila le nekaj tednov kasneje, 11. septembra. Tako sem ugotovil, da lahko v svojih delih pridem v stik z duhom časa. Pred tem sem vse leto oblikoval tri ribe in sprva nisem vedel, za kaj gre. Nato sem pred odhodom v ZDA ozavestil, da gre za ribo Faroniko, in pripravil vse potrebno za razstavo. Štirinajst dni po napadu na dvojčka sem samo priletel nazaj na odprtje razstave ribe Faronike v domači Tolmin. Gre za apokaliptičen lik – ob njenem premikanju se strese zemlja in nastanejo zemeljske katastrofe. To je bila zame dodatna potrditev, da so bila moja čutenja pravilna.«
Povezava med nebom in zemljo.
Od takrat komunicira z zemeljskimi plastmi. »Ampak sem šel svojo pot. Videvati sem začel svetlobne stebre, to so ti organizmi, ki sem jih pozneje začel ustvarjati. Zame so kot popkovina, ki povezuje zemljo z vesoljem. Doživljam jih kot živa bitja in so izdelani takrat, ko zadihajo, ko začutim, da gre skozi pretok.«
Pretočnost je bistvena tako za naravo kot tudi za človeka, težave se pojavijo, ko nastanejo blokade. S svojimi skulpturami ustvarja pretoke. »Poglejte recimo rečni sistem, mreža rek, ki tečejo iz Triglava proti Balkanu, so kot telo, reke pa kot žile, po katerih teče kri. Naš odnos do rek, torej do krvi v tem telesu, vpliva na njegovo vitalnost. Zame je na najvišji stopnji razvoja narod, ki ima še vedno zdrave in žive reke. S svojimi projekti med drugim poskušam ozaveščati tudi o pomenu voda.« S svojimi »organizmi« torej vzpostavlja pretoke – so kot analogni internet, ki deluje horizontalno. To vedenje, pravi, prihaja od znotraj. Ne bere knjig, samo povezuje se z naravo. Ne pusti se ukalupiti, ko vidi, da se je preveč ujel v nekih vzorcih, se umakne.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 28, 11. julij, 2023.
