Mobilna verzija
22:46 23. oktober 2017

Depresija družbe

Matic Munc
1 Posodobljeno: 10:02 / 09.8.2017

Veliko lažje je pisati, kadar me kaj močno vznemiri, tako pozitivno kot negativno. To lekcijo sem že vzel.

Matic Munc

»Družba kot takšna je težko bolna.« Foto: Arhiv Svet24

Od zadnjega tedna je najmočnejši vtis pustilo izvajanje spoštovanega profesorja Tončija Kuzmanića na dogodku v Kopru. Že dolgo ga nisem slišal v živo in kar malo sem pozabil, kako lucidno in neposredno izraža svoje misli. Pravzaprav je eden izmed tistih norcev, ki že 30 let govorijo eno in isto, vendar jih nihče noče slišati. Ne slepim se, da lahko povzamem njegove poglede, z vami želim deliti zgolj svoj odziv.

Družba kot takšna je težko bolna. Tako je že dolgo, odkar so odnosi v družbi namenjeni zgolj izkoriščanju posameznika, njegovi robotizaciji in mišljenju zgolj v okvirih dovoljenega. Vse izpeljave tega procesa se nam kažejo skozi šolski sistem, politični sistem in konec koncev tudi medijsko krajino. Še bi lahko našteval, vendar imate vtis. Rezultat tega podružbovanja je zlomljen in čim manj razmišljujoč človek, ki zgolj izpolnjujejo ukaze in živi v ozkih okvirih zaželenega. Razkorak med stremljenji osebe in zahtevami družbe postaja tako grozljivo velik, da nas ne sme čuditi, kako v ta prepad pada vedno več eksistencialno praznih ljudi. Nujno potrebujemo rešitev.

Trdno sem prepričan, da vam svobode mišljenja ne more vzeti nihče, če boste le dovolj drzni in samonikli, da boste vztrajali na svoji kritični poziciji. Dobro. Če vam uspe ta podvig, se boste kmalu znašli zelo sami in kot socialno bitje v želji po združevanju. Zlepljenje z zlagano matrico družbe ne bo več možno. Ostane vam samo ena pot – iskanje majhne skupnosti podobno mislečih in tvorjenje trdne plemenske naveze. Pozabite na velike globalne zgodbe, spomnite se na najmanjšo celico lokalne organizacije, ki vam še ustreza. Ustvarite jo sami, premaknite se vendar, premaknite svoja telesa v prostor javnega, kjer boste slišani in vidni. Ja, takšni koraki zahtevajo pogum, vendar nihče ni rekel, da bo lahko.

Imam ta privilegij, da se občasno gibljem v takšnih skupnostih, ki delujejo kot z drugega planeta, čeprav bivajo tukaj med nami. Vame gleda več 50 svežih mladih obrazov, ki del svojega prostega časa namenijo resničnemu prostovoljstvu. Druži jih podobna ideja in pripravljeni so tudi kaj narediti. Večer prej pogovor z drugo štirinajsterico povsem drugih ljudi, vendar s podobno usmerjenostjo. S svojim zgledom vzgajati nove generacije mladih na dobrih temeljih. Upam, da bodo vsi omenjeni ohranili dovolj subverzivnega mišljenja, nujnega uporništva, da se ne bodo uklonili. Samo tako se je možno boriti proti uničujočim sistemom. Zato naj družba kar ima svojo depresijo, naj gnije dalje, mi se ne bomo dali!

Zmanjkuje prostora, vendar moram omeniti dekle, ki me je s svojimi talentom in tudi prebojem navdušilo. Maruša Majer je mlada slovenska igralka, ki je v Berlinu postala obetavno evropsko ime leta. Ja, naša! Zanimivo je, da je sploh ne poznam (še) osebno, me pa navdušuje. V svojem norem malem svetu jo jemljem kot simbolično protagonistko drugačnega, divjega in talentiranega, ki bo pometlo z zatohlimi normami v celofan zavitega primernega. Saj vem, verjetno samo sanjarim v tri krasne, a si svojega razmišljanja ne pustim vzeti. Tja pač nimajo vstopa tudi najbolj dušebrižni cenzorji primernega.

Značke: kolumna , slovenija , kritika

Vaš prispevek