Otok je dokaj majhen, velikosti običajne hiše. Na njem živijo le štirje državljani – Barros, njegova žena, hči in sin. Učitelj likovne vzgoje je po novem tudi policist, vrtnar, vzdrževalec in član kraljeve družine v lastni državi. Prav tako mu pripada prvi izdani potni list v kraljevini. »Sem kdorkoli hočem biti,« je povedal šestinpetdesetletnik. »Sanjsko, kajne? Izberem lahko državno himno in jo kadarkoli spremenim. Enako z zastavo, danes je lahko modra, jutri rdeča.«
»Izberem lahko državno himno in jo kadarkoli spremenim. Enako z zastavo, danes je lahko modra, jutri rdeča.« Renato Barros
Priložnost za nakup otoka je dobil pred štirinajstimi leti, ko je bil v lasti premožne britanske družine. Ker niso vedeli, kaj bi z njim, so se odločili za prodajo. Zahtevali so 25.000 evrov. Ponudba ni zanimala nikogar, dokler ni Barros za priložnost izvedel na neki zabavi. Vedel je, da je to nekaj zanj, vendar pa ni imel denarja. Sprva je poskušal najti poslovne partnerje, a ga nihče ni jemal resno – otok pač ni drugega kot velika skala brez elektrike in tekoče vode. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je prodal dobršen del svoje lastnine in porabil vse svoje prihranke za nakup otoka. Njegova družina je mislila, da se mu je zmešalo, a je bil trdno prepričan, da bo z nakupom dobil tisto, kar si najbolj želi, neomejeno svobodo. Po tistem, ko je kupil otok, je Barros obiskal guvernerja sosednjega otoka Madeira in se mu predstavil kot vladar sosednje države. Guverner ni bil navdušen, zagrozil mu je, da mu bo odklopil elektriko, če otoka ne bo prodal nazaj državi. Barrosa ponudba ni zanimala, raje si je pomagal s sončnimi celicami in manjšo vetrnico.
V svoji državi ne biva stalno. Tja se najpogosteje zateče, ko ga dotolče prekomerna moč Portugalske, kot pravi. »Madeiro obkroža voda, a moramo za plavanje v oceanu plačevati. K sreči imam svoj otok, tako da lahko plavam, kadar hočem, kot da bi mi nekdo dal ključ do voda.«
