Tokrat sem se dobila z njo in Mitjem. Nekaj časa nama je šlo z Rosvito zelo dobro. Ko pa sem jo vprašala, kaj po letih skupnega življenja še čuti do Mitje, je skozi stisnjeno grlo rekla, da če vstopi v prostor, ki je nabit z ljudmi, se ji pogled še vedno najprej ustavi na njem. In že sva obe jokali. Na srečo je bil tu »trezni« Mitja in speljal pogovor v bolj racionalne vode.
O njuni zvezi so se menili že njuni starši
Rosvita: »Če za nekoga rečeš, da bi šel z njim krast konje, to pomeni, da gre za človeka, na katerega lahko računaš, se zaneseš, mu zaupaš in bi z njim počel nenavadne, tudi nevarne reči … Izraz izhaja iz nemške besedne zveze mit jemandem Pferde stehlen. Pri nas doma je bilo to kar pogosto slišati. Na kratko bi rekla, da gre za osebo, s katero bi počela tudi najbolj nore stvari.«
Zgodbo je začel pripovedovati Mitja: »O naju so se pogovarjali najini starši, ko so se spoznali na skupnem izletu v Izraelu. Moj oče je rekel Rosvitini mami, da ima sina, ona pa da ima hčerko in da bi bilo lepo, če bi bila skupaj. (smeh) Takrat se midva še niti poznala nisva. Prvič sva se srečala na začetku devetdesetih, ko je Rosvita iskala strokovnjaka, ki bi dal izjavo o zaplembah nemške imovine. Kot zgodovinar sem bil očitno najprimernejši.« (Mitja Ferenc je danes izredni profesor zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani, op. a.) Nadaljevala je Rosvita: »Leto kasneje sva že obsežneje sodelovala. Pripravljala sem svoj prvi dokumentarec, in sicer o zaprtem območju Kočevska reka. Poklicala sem Mitjo, ali bi mi lahko kot dober poznavalec Kočevske pri tem pomagal. Takrat smo bili kar tri, štiri dni na Kočevskem. Med drugim nas je Mitja odpeljal k znamenju Kočevarjev, ki je še edino z vklesanim nemškim napisom: Vera, upanje, ljubezen, a ljubezen je najmočnejša med njimi.«
Potem sta za nekaj let izginila drug drugemu izpred oči. Znova sta se srečala na predstavitvi neke knjige in ob odhodu poklepetala o tem, kaj se jima je v tem času dogajalo. Rosvita je povedala: »Malo sem se pohvalila, da končujem magisterij iz mednarodnih odnosov, Mitja pa, da končuje doktorat iz zgodovine, in zmenila sva se, da tisti, ki prvi prileze do znanstvenega naziva, drugega povabi na pijačo. In po dobrem mesecu in pol me je povabil na kavo. Dobila sva se na Nazorjevi in klepetala in klepetala kar nekaj ur,« se je smejala Rosvita.
Mitja je nadaljeval: »Potem pa sem jo jaz povabil, naj pride na koncert Prifarcev, ki je bil v Predosljah. Prišla je bolj proti koncu, a je ostala z nami po koncertu. Skupaj smo šli na večerjo h Krištofu, peli in se veliko smejali.« Tudi Rosvita se še spominja tega: »Imela sem tako velike oči, bil je nadvse imeniten večer. In navdušena sem bila nad slovensko ljudsko pesmijo, ki jo je skupina gojila, jaz pa sem v njej kot folkloristka tudi uživala.«
Pomoč pri hiši. Kdo je buldožer
A minila so še štiri leta, preden sta postala par, saj sta živela še vsak v svoji zgodbi. Dve leti po srečanju v Predosljah se sploh nista videla. Potem pa se je Rosvita razšla s partnerjem, in ko je bila z delavci na svoji gradbeni parceli, se je mimo pripeljal Mitja in ji ponudil pomoč. »Ta pomoč je bila zelo zanimiva,« je pripovedoval Mitja. »Z Ano Nušo Kneževič sva pri Rosvitinih sosedih prala solato za delavce. Rosvita se je pač odločila, da bo zelo na hitro zgradila hišo. Sama. Junija je dobila dovoljenje, septembra pa smo jo že selili. Ko se Rosvita za nekaj odloči, je buldožer.« »Treba je povedati, da je bila hiša montažna,« se je smeje vmešala Rosvita. »No, jaz se spomnim, da jo je bilo treba v nekaj urah preseliti z enega konca na drugega, vsak je bil odgovoren za čiščenje enega prostora v hiši, Pavle Ravnohrib je pomagal v dnevni sobi, Nataša Pirc Musar pa v kopalnici,« sta se smejala oba. »V bistvu je bila kar malo zmedena, ko sta se s sinom znašla v novem domu in ji je bilo treba res pomagati,« je priznal Mitja. »To je bilo leta 2004. In od takrat sva skupaj.«
Čez kakšno leto sta Rosvita in Mitja že živela skupaj. Mitja je pojasnil, da je malo dlje počakal tudi zaradi svojega sina. »Počakal sem, da je postal malo starejši, ker sem imel slabo izkušnjo s hčerko, s katero nisva mogla biti skupaj toliko, kot sva si želela. Zato sem počakal malce v svojo škodo, a za dobro sina, ki mi je za to še danes hvaležen. Bil sem veliko z njim, kolikor se je dalo, in ko sem presodil, da je star dovolj, sem se odselil od doma.«
Skupni interesi, podoben vzorec življenja
Do lani sta živela skupaj v Repnjah, v tisti Rosvitini hiši, ki jo je zgradila prav na hitro, z vso »ihto«. Zdaj živita v Ljubljani. Zakaj? »Zaradi logistike,« je razložil Mitja. »Moja mama je bila bolna in sem jo obiskoval vsak dan, tudi Rosvito so dolge vožnje sem in tja utrujale, zato sva iskala hišo ali stanovanje. Odločila sva se za stanovanje in od takrat naprej sva meščana.«
Kaj ju vleče skupaj, kaj ju je vleklo takrat, ko še nista bila skupaj? »Znala sva ceniti drug drugega in lepo sva se dopolnjevala,« je pojasnjeval Mitja, »si pomagala pri projektih, imela sva veliko skupnih interesov, tudi na strokovnem področju. Ko se je Rosvita odločila, da bo svoje znanje nadgradila z doktoratom, sem ji zelo težil. Naj kar ona pove,« se je dobre volje obrnil k Rosviti. Ta je povzela: »Bilo je zanimivo, ker sem se iz novinarstva podala v doktorat iz zgodovine. To je kar hud preskok. Kot novinarka v opisovanju dogodkov poznam fraze, kot 'naj bi', 'morda', 'menda', Mitja pa je kot varuh zgodovinske stroke ves čas bdel nad mano in mi razlagal, da ni nič 'naj bi' in nič 'morda', ampak so samo dejstva, citati in dokumenti, ki za njimi stojijo. Tu me je kar dobro 'nazaj držal'. Morala sem spoštovati pravila zgodovinske stroke, ne novinarske. To so bili najini začetki, z veliko skupnih interesov: mojega za zgodovino in Mitjevega za aktualno dogajanje, ki mi je pomagal pri novinarskem delu. Imava tudi podoben vzorec življenja in podobne predstave o tem, kako funkcionirati skupaj. Pa dovolj stara sva bila – jaz sem jih imela že skoraj štirideset, Mitja petinštirideset. Za sabo sva imela že kar nekaj izkušenj, in če že morda nisva čisto točno vedela, kaj hočeva, sva zagotovo vedela, česa nočeva. Očitno je bilo zelo malo stvari, ki jih nisva hotela početi skupaj. Malo ali tako rekoč nič je bilo tistega, kar naju je vleklo narazen,« je nežno, a odločno zaključila Rosvita.
Otroci
»Nekateri imajo težave, če so otroci iz ene ali iz druge družine. Midva sva to zelo lepo uredila,« se je pohvalila. Mitja se je strinjal: »Res sva lahko ponosna na to, da se z najinimi nekdanji partnerji in otroki iz prejšnjih zakonov večkrat dobimo skupaj, se srečujemo, se kaj pogovorimo, se družimo. To je velik uspeh v življenju, če uspeš urediti in vzdrževati lepe odnose. Tudi otroci mi pravijo, da je takšnih lepih zgodb malo. In takrat si rečem, da je bilo vredno.«
»Midva sva po naravi buldožerja,« je čisto resno zastavil. »Vse se da!« ga je dopolnila Rosvita. »In potem se lotiva projekta, na znanstvenem, ali novinarskem, ali na glasbenem področju in podirava barikade, ker za naju ni omejitev. Še vedno ogromno stvari delava skupaj,« je nadaljevala, »na neki poseben način sem Mitjo dobila v kompletu s Prifarci – to je nerazdružljivo. (Etno glasbena skupina Prifarski muzikanti, op. a.) Če sem ga želela razumeti in biti del njegovega življenja, sem morala stopiti tudi k Prifarcem. Sprejeli so me z odprtimi rokami, ker so potrebovali nekoga, ki bi znal z mediji, ki ima veliko idej in zna spisati televizijski scenarij. Tako sem jaz stopila v Mitjeve projekte, on pa v moje. In tako se te stvari pri naju ves čas prepletajo.« »Predvsem je začela Rosvita s svojimi idejami spreminjati naše nastope. Prva leta je bilo kar težko, saj sva se kar trdo pogovarjala, ker sem se imel za varuha Prifarskih muzikantov. Spoznavam, da se skoraj res vse da. Na odru, na sceni, glede izvedbe, z glasbenimi gosti, ni omejitev, še tako nore ideje. nastale eno leto pred koncertom, so uresničljive. Tu ima Rosvita res veliko idej in ji izrekam kompliment. Prisilila nas je, da moramo sami govoriti na odru, prej si tega nismo upali. In smo se ji dolgo upirali. A ko smo se tega lotili, smo kar zvozili. In tudi to, da moramo zdaj, na 'stara leta', zaplesati na odru kakšen grški ples, je Rosvitino maslo. (smeh) Ona že po koncu koncerta daje predloge za naslednjega. In njene ideje so najprej videti vesoljske, a se potem vseeno uresničijo.« Rosvita je z lepimi besedami pojasnila, da je Mitja tako predan glasbi, da si ne predstavlja, da bi bila ona njegova partnerka in bi bil zanjo ta del njega, ta prostor zaprt. »To bi bilo tako, kot če mojega partnerja ne bi zanimalo dogajanje okoli nas in v svetu in če ne bi bil družbeno angažiran. S takšnim moškim bi verjetno težko preživela desetletje ali več. Zato prav tako ne bi bilo sprejemljivo, če zame ne bi bilo prostora v glasbi, ki je tako velik del njega. A treba je bilo dobiti tudi zaupanje skupine vame – to je le sedem mož, in tudi mene v skupino.«
O lepilu
Rosvita je počasi pripovedovala zgodbo o paru, katerega zgodba se ji je močno vtisnila v spomin. Zakaj sta tako dolgo skupaj, sta pojasnila s tem, da koščke njunega odnosa lepita, ne pa mečeta stran. Zato sem ju vprašala, kaj je njuno lepilo. Zasebno lepilo. Se kdaj sporečeta, se znata spreti? »Zelo redko se sporečeva,« mi je prvi odgovoril Mitja, »sploh se ne spomnim, kdaj sva se nazadnje. Imava dosti tolerance, predvsem pa spoštovanja drug do drugega. Poskušava se ne prizadeti. Mislim, da nama kar dobro uspeva, ne?« In tukaj je Rosvita povedala tiste močne besede: »Ne vem, jaz bi zase rekla, da če vstopim v prostor, ki je nabit z ljudmi, se mi oko tudi po petnajstih letih še vedno ustavi na Mitji.« Tukaj se ji je glas zlomil, pritekle so solze. Obmolknila je. Vsi smo onemeli. Tudi meni so pritekle solze. »Rosvita, vedno mi to narediš,« sem ji rekla. Ona pa meni: »Ne, pa ne, ti me vedno tako sprašuješ.« In sva se zasmejali. Mitjo sem vprašala, kako je biti z Rosvito, kako je biti v njeni senci, kadar sta med ljudmi. A me je Rosvita popravila, da se vedno pogosteje dogaja, da hočejo vsi govoriti z Mitjo, o koncertih, o glasbi in zgodovini. »Mislim, da je Mitje vedno več, vedno bolj je del javnega sveta.« »A nisva prav rada v javnosti,« je povedal Mitja. »Imava nekaj prijateljev, s katerimi sva že vse od najinih začetkov, in skušava vzdrževati vsaj ta prijateljstva. Imava pa veliko slabe vesti, ker zanje nimava dovolj časa.«
Odmevi po Odmevih
Ko pride Rosvita domov z Odmevov, mora biti Mitja pripravljen. Z vsemi argumenti o oddaji. Je bila dobra ali slaba. Kaj je bilo narobe, kaj ni bilo. »Če kdaj tega ni, me takoj vpraša, ali nisi gledal Odmevov. Potrebuje oceno. In to nama je prešlo v navado. Tako da sem postal zelo pozoren opazovalec in ocenjevalec.« »Če ga zelo polomim, in se tega seveda tudi sama zavedam, potem pa mi to pove še Mitja, je pa kar kriza,« se je smejala Rosvita. »Saj to ni prav pogosto, ampak se zgodi, da nisem zadovoljna.«
Rosvita je dobro leto ustvarjala dokumentarni film z naslovom Tu je paradiž. Tako je vzkliknil človek, ki je pred dvesto leti odkril najlepše dele Postojnske jame in odkril njene najlepše rove. Rosvita pa je s tem filmom odkrivala dejstva o Slovencih, ki jih še ni tako natančno poznala. »Skozi ta film sem, čeprav sem včasih pesimistično gledala na našo prihodnost, spoznala, da smo Slovenci vso zgodovino pravzaprav zmagovalci, in sploh ne verjamem več, da nas lahko kaj dotolče. V zadnjih dveh stoletjih smo se preko štirih držav in treh vojn prebili do skupnosti, ki opogumlja. Ko bomo tudi kot skupnost postali takšni, kot so naši izjemni posamezniki, ki so v samem vrhu znanosti, umetnosti, športa, potem ni več sile, ki bi nas ustavila.« Mitja je dodal, da njemu kot zgodovinarju nikoli ne bi uspelo dvesto let spraviti v 50 minut dolg film.
Tarok
Na koncu sem se še pošalila, da tako kot v znanosti in glasbi menda blestita tudi v taroku. Oba sta se glasno zasmejala. »Tam je car Mitja,« je priznala Rosvita. »Enkrat na mesec se s prijatelji spravimo igrat in ti večeri so zanimivi in zbadljivi,« jo je dopolnil Mitja. »Najprej se krepko podpremo z dobro večerjo, potem pa tarok,« je razložila Rosvita. »Rosvita medtem ko igra in zmaguje, hkrati že šteje vsoto v kartah, ki jo je pridelala. Jaz tega ne zmorem,« se je smejal Mitja. »Ampak vseeno vedno zmaga Mitja, ker jaz kar nekaj tvegam in se zakoljem,« se je pritoževala Rosvita. »Igram berača, dobim kontro, dam re in grem v minus, iz katerega ne splezam ves večer.«
Pogovor smo končali v smehu. Izjemno prijetna človeka sta. Mitja je šel po avto, da si Rosvita ne bo zmočila čevljev. Midve sva še malo poklepetali. Zaupala mi je, kakšno srečo ima, da ima Mitjo. Ker se tako lepo ujameta na vseh področjih. Ko je prišel Mitja, sva se objeli. Zahvalila se jima za čas, za zaupanje, za čustva, ki sta mi jih pokazala. In jima rekla, da še dobro, da nisem čisto tipična Slovenka, sicer bi jima to njuno očitno srečo, ki jima sije iz oči in jo prav začutiš, kadar si z njima, prav gotovo zavidala. V smehu smo se razšli. Še dolgo sem bila pod vtisom njune neverjetne bližine, povezanosti.
