Mobilna verzija
17:45 21. september 2017

Škodljivi miti o prehrani

Dejan Ogrinec
0 Posodobljeno: 09:56 / 09.8.2017

Vemo, da ste o prehranjevanju brali že na tisoče teorij, ki jih zagovarja na tisoče zdravnikov, nutricionistov ali športnih in osebnih trenerjev. Zelo verjetno ste izvajali že na desetine diet. Če bi verjeli vsem teorijam in če bi držale, bi morali biti že mrtvi. Pa nismo.

hrana1

Foto: Thinkstock

Realnost našega odnosa do hrane je, da recimo herbicid, ki dokazano uničujejo žuželke, čebele in ptice, na poljih uporabljajo tudi naši kmetje. Vsako leto. Tako obdelana živila potem seveda pridejo na naš krožnik. Morda vas kdo prepriča, da je alergija na pšenico vaš »čustveni odziv« na slabe odnose v družini. Ali da ne morete jesti kruha, ker imate krvno skupino A, ali celo, da se je treba prehranjevati kot v paleolitiku, s podganami in malinami. Čisto mogoče. A vemo, da potica, ki je zabeljena s strupom, prav gotovo ne pomaga. Prav tako ne ponarejanje raziskav o herbicidu Roundup ali glifosatu (Monsanto), ki so ga nekoč oglaševali, da je tako neškodljiv kot sol. 

Jejte žita – prva napaka?

Weston Price je bil zobozdravnik iz prve polovice prejšnjega stoletja in je raziskoval povezavo med hrano, stanjem zobovja ter psihičnim zdravjem. Leta 1939 je izdal knjigo in v njej dokazoval, da je zahodni način prehranjevanja popolnoma napačen. Dokumentiral je denimo tri različna plemena v Afriki: pleme lovcev in nabiralcev; pleme, ki je paslo živino in se ukvarjalo z lovom, ter pleme s poljedelsko kulturo, ki je gojilo poljščine in za proteinske obroke jedlo žuželke. Samo pri zadnji skupini je našel sledi kariesa (pri sedmih odstotkih populacije), ljudje so bili tudi v povprečju nižji od tistih v preostalih dveh skupinah. Domneval je, da karies povzročajo žita. V njihovih luščinah je namreč ogromno antihranil, ki jih je treba pred uživanjem odstraniti (enako velja za stročnice, semena in oreščke). V starih kulturah so poznali zelo dolgotrajne postopke namakanja, kaljenja, fermentacije, luščenja in podobno, preden so karkoli pojedli. Sojo so recimo fermentirali od tri do pet let in jo uživali v majhnih količinah. Tudi riž so jedli šele, ko je bil star najmanj leto dni (tako se je veliko antihranil porazgubilo). Južnoameriški Indijanci so imeli 36-urni postopek za obdelavo koruze, preden je končala na krožnikih. 

Ne jejte maščob – druga napaka?
Že nekaj desetletij nas konvencionalna medicina, nutricistika in marsikateri alternativni zdravilec prepričujejo, da je uživanje maščob živalskega izvora škodljivo ter da povzroča debelost in kardiovaskularne bolezni. Toda še pred sto leti, ko so ljudje jedli kvečjemu maslo namesto margarine ter kuhali, cvrli in pekli izključno z živalsko mastjo, ste v zahodnem svetu komaj kje naleteli na debelega človeka, bolezni srca in ožilja pa so bile tako rekoč neznane. Nepristranske študije kažejo, da so resnični vzrok za številne zdravstvene težave, ki jih pripisujejo nasičenim maščobam, t. i. trans- in podobne maščobe v margarini, hidrogeniziranih ter hidroliziranih rastlinskih oljih, ki so v skoraj vsakem industrijsko predelanem in pripravljenem živilu. To teorijo je že v 80. letih prejšnjega stoletja zagovarjal tudi legendarni dr. Srečko Bergant.

hrana

Raka ne povzroča sladkor – tretja napaka?

Na temeljne vzroke za raka je opozarjal dr. Albert Schweitzer, Nobelov nagrajenec, ki je dolga desetletja preživel kot požrtvovalen misijonarski zdravnik v Afriki. »Na začetku sem bil globoko zaprepaden, ko nisem naletel na en sam primer raka. Seveda ne morem stoodstotno trditi, da ni bilo nobenega obolelega, a kot vsi drugi misijonarski zdravniki sem opazil, da je rak v Afriki nenavadno redek.« V desetletjih, ki so sledila, pa je bil priča širjenju rakavih bolezni. »Na podlagi dolgoletnih opazovanj lahko zaključim, da je bil razlog za širjenje raka v tem, da so domačini začeli vse bolj prevzemati življenjski slog in prehrano belcev.« Podobno so sklepali tudi drugi. Od Afrike do Tihomorskih otokov, od Karibov do Eskimov na polotoku Labrador. Bolj ko je med tradicionalna ljudstva prodirala predelana, rafinirana hrana, bolj so obolevali za t. i. civilizacijskimi boleznimi. Predelana hrana, ki jo je zahodni svet pošiljal kot »pomoč« tem ljudstvom, je vključevala predvsem sladkor, melaso, belo moko in beli riž, prej pa so bile pri njih na prvem mestu naravne maščobe – surovo maslo, surova kisla in sladka smetana, domača živalska mast, hladno stisnjena olivno, laneno, kokosovo, orehovo, bučno in druga biološko pridelana hladna olja, hladno stisnjeno prvovrstno ribje olje, prečiščeno maslo ghee, mastni sadeži, kot je avokado, surov jajčni rumenjak in tako naprej. »Danes so cele generacije otrok po dojenju odvisne od sladkorja v vseh oblikah, dobijo pa premalo naravnih maščob. Mnoge mame rečejo, da bi njihovi otroci jedli samo makarone – celo brez omake, bele žemljice, pecivo. Ti otroci so zasvojeni s sladkorjem,« pravi mag. Mojca Vozel, raziskovalka prehrane otrok in doktorska študentka antropologije, predvsem pa mati štirih fantov, o kateri ste v Jani že brali.

hrana2

Pil morsko vodo in tekel maratone
Stari članki dr. Srečka Berganta bi vas presunili. Pred 30 in več leti mu nihče ni verjel niti želel prisluhniti. Morda se še kdo spomni, kako je pil morsko vodo in tekel v neskončnost, omenjal pa tudi prano. Trdil je namreč, da telo vsrka energijo, ki ne izvira zgolj iz presnove hrane, temveč tudi iz fizične aktivnosti. Rekel je celo, da je »induktivna energija nedvomno osnovna življenjska moč, saj obstajajo ljudje, ki živijo brez hrane ...« Ne, dr. Bergant ni bil zmešan. Že takrat je trdil, da so napačno hranjenje in rakava obolenja povezani. Avtor številnih knjig je v enem izmed svojih del napisal tudi poglavje o kruhu na zatožni klopi. Kot doktor kemije, lastnik več patentov v prehranski industriji, je po 30 letih testiranj ugotovil, da so hidrati (žita, sladkorji, celo fruktoza) daleč od nedolžnosti. Zato je, če se želimo resnično izogniti pastem v pšenici, slalom med pogosto zavajajočimi deklaracijami na izdelkih slaba rešitev. Boljši je prehod na »polnokrvni jedilnik«, kot ga imenuje, z izobiljem morskih beljakovin – girice so pri tem boljše od tunine – oreščkov, zelenjave, redkeje sadja. Bistveno je, da s tem preidemo na lastni maščobni metabolizem. Tako uči danes na predavanjih tudi njegov učenec in sotekač Edo Marinček.

Vse je odvisno od hrane – četrta napaka?

Dr. Bruce Lipton, celični biolog: »Če imamo samodestruktivno prepričanje – torej tako, ki vodi do raka, kot na primer stres ali jezo –, telo iz hrane ne bo jemalo hranilnih snovi, ker to ni tisto, kar išče. V bistvu mu s svojim razmišljanjem dajemo nalogo, da naj ustvari bolezen! Ne na zavedni ravni, seveda, temveč se to dogaja nezavedno.« Vemo, da telo iz hrane ne posrka vsega, kar vsebuje, temveč tisto, kar »telesna inteligenca« izbere. Sestavine, s katerimi gradimo telo, so v tesni odvisnosti od naše zaznave okolja. Če ga vidimo kot lepo, brezskrbno, izpolnjujoče in pozitivno, bo naša »inteligenca« iz hrane posrkala tiste snovi, ki bodo telesu omogočile, da bo zrcalilo to zaznavo. Če vidimo življenje kot težko, nepravično, zastrašujoče in negativno, pa bo telo reagiralo v skladu s takim sporočilom. Dejansko to pomeni, da telo pri srkanju sestavin iz hrane sledi prepričanjem in ne gradnikom, ki jih ima na voljo v hrani.

Ni pomemben način pridelave hrane – peta napaka?
Kakšno hrano uživamo, JE kljub vsemu pomembno. Če telesu kot »vhodno surovino« ponujamo izbrano, neobdelano, svežo in v naravnem okolju pridelano hrano, bo v vsakem primeru iz nje vsrkalo (tudi) blagodejne snovi. Še posebej lahko pomagamo telesu, če hrano s sočenjem spremenimo v tekočo ali vsaj kašasto obliko. Tako bo za presnovo porabilo manj energije, preostanek pa bo porabilo za zdravljenje, obnovo celic itd. Če pa zaužijemo na primer revno industrijsko in kemično obremenjeno predelano hrano, se mora telo dosti bolj potruditi, da iz nje vsrka koristne gradnike.

Vse je v genih – šesta napaka?
Včasih so znanstveniki verjeli, da geni nadzirajo naše življenje. Kasneje so ugotovili, da na njihovo aktivacijo vpliva naša zaznava okolja, ne pa genska zasnova. Drugače rečeno, gen se bo aktiviral, če bomo nadaljevali družinske vzorce in navade. Ta fenomen se imenuje epigenetika. Pomeni, da šele neki proces sproži genske spremembe in se geni torej ne odločajo samodejno. Zadnja ugotovitev pa je, da na aktivacijo genov vpliva posebna molekula v prehrani, ki se imenuje mikro-RNA (miRNA). Ta molekula ohrani obliko, tudi če hrano prekuhamo ali zamrznemo. A dr. Lipton obenem močno opozarja, da je gensko spremenjena hrana nevarna. Ne vemo, kako njene molekule miRNA vplivajo na našo gensko zasnovo.

Vaš prispevek