Pravljice za razočarane gospodinje

Dr. Yatsko o zakonu privlačnosti, značaju in raziskavah, ki ne smejo priti v javnost

Jure Aleksić / Revija Zarja
19. 3. 2018, 07.00
Deli članek:

Dr. Yuri Yatsko je doktor fizike, zdravilec, psiholog, svetovalec podjetnikom, večni raziskovalec in multidsciplinarni erudit; nič čudnega, da s svojimi tezami tako pogosto razburka nekoliko ožje usmerjeni del slovenske javnosti.

Mateja J. Potočnik / Revija Zarja
»Človeška bitja lahko z golimi mislimi vplivamo na materijo.«

Meje znanosti je vedno širil na svoj način, pod svojimi pogoji. In tistim, ki bi ga kar takole počez odpikali kot zgolj še enega popularizatorja paraznanosti, se lahko samo prizanesljivo nasmehne v brk. Dobila sva se v njegovem ličnem glavnem štabu v BTC-ju, visoko nad zaspano Ljubljano. Ena na ena se je izkazal za prijetnega, veseljaško žuborečega moža, ki kar prekipeva od želje po razsvetlitvi sogovornika.

Kako to, da vas je od mladih nog tako močno neslo v alternativne veje znanosti? Že precej zgodaj ste se izvili iz rigidne strukture uradnega znanstvenega sistema Sovjetske zveze.

Veste kako … Zrastel sem v družini, v kateri sta obe babici imeli določeno, no … znanje.

Kakšno znanje?

Bom skušal pojasniti takole. V času mojega otroštva še ni bilo računalnikov, zato smo se s prijatelji ves čas preganjali zunaj. Še televizijo smo gledali največ dvajset minut na teden. In kadarkoli se je kdo malo resneje poškodoval, smo ga peljali k moji babici. Recimo, da si se pošteno urezal. Babica je rani malo pošepetala in že se je zaprla. Kri je nehala teči, nakar te je babica poslala, da si vse skupaj malo spereš pod pipo. Čez kako uro si lahko že mirno skakal naprej. Tudi soseda je znala marsikaj. Recimo v minuti nekako odpihniti ječmen iz očesa, če te je mučil. Take reči sem kot otrok prevečkrat videl na lastne oči, da bi še lahko dvomil. Moje izhodiščno vprašanje torej ni bilo, ali te reči delujejo, temveč kako delujejo. Čeprav sem se s tem začel ukvarjati šele pri svojih tridesetih letih.

V svoji razgibani karieri ste bili med drugim tudi bioenergetik.

Seveda, na tečaj k prvemu bioenergetiku sem šel že zelo zgodaj! Takrat je bilo to seveda še napol naskrivaj. Naučil sem se tehnik in kaj hitro ugotovil, da so učinkovite. A ko se je tisti prvi bioenergetik spravil razlagati, kako naj bi vse skupaj delovalo, je to meni kot fiziku milo rečeno zvenelo kot velik nesmisel. Jasno je bilo, da nima razjasnjenih najosnovnejših pojmov, ki jih tako suvereno uporablja.

A sama njegova tehnika je, pravite, delovala?

Drži. Tako kot potem tudi tehnika drugega in tretjega, h katerima sem šel. Sčasoma sem lahko ugotovil naslednje: sama tehnika je precej nepomembna. V resnici je vse tu notri. (S prstom se zvonko potreplja po lobanji.) Sploh ni tako pomembno, kako terapevt maha z rokami. Pomembno je, kaj se dogaja v njegovi glavi.

Ste sčasoma le našli kakega bioenergetika, ki bi vam zadevo znal tudi teoretsko utemeljiti?

Ogromno sem se moral učiti in veliko sem se naučil. A so me celo dobri odgovori in razlage praviloma zadovoljili le za kratek čas. Začel sem brskati po razni literaturi, čeprav so takrat ezoterične knjige stale tudi po pol povprečne plače ena. V drugi polovici osemdesetih sem imel srečo in dobil možnost, da sem skupaj s prijatelji – znanstveniki entuziasti – začel preučevati fiziko paranormalnih pojavov.

Torej v sklopu ruskega znanstvenega establišmenta.

Formalno tega sicer najbrž ne bi smeli, a smo vseeno s pridom izrabili dostop do opreme, ki je bila takrat po naprednosti v samem svetovnem vrhu. S somišljeniki smo naredili marsikateri eksperiment z milo rečeno zanimivimi rezultati. Veste, v resnici je zelo težko takole povprek govoriti o »moderni znanosti«, saj je ta v resnici dognala že veliko več, kot je ljudem znano. A so te reči tako družbeno občutljive, da rezultati ne pridejo v javnost.

Zakaj?

Če bi jih objavili, bi se ob njih marsikomu zmešalo. Kar nekaj teh rezultatov raziskav sem videl na lastne oči, ko sem se še v času Sovjetske zveze udeležil vrste zaprtih konferenc. Že v osemdesetih je bilo dognano marsikaj, kar se v javnosti še vedno pojmuje kot čisti larifari.

Prej ste omenili, da ste s kolegi takrat naredili nekaj zanimivih eksperimentov.

Med drugim smo eksperimentalno dokazali, da je možno z mislimi vplivati na parametre polprevodnikov. S tem smo vzbudili veliko zanimanje. Ponudbe za nadaljnje delo so kar deževale. A sam sem nadaljnje sodelovanje odklonil.

Kako to?

Ponudnike so namreč zanimale predvsem vojaške izpeljave našega eksperimenta. No, in ko enkrat zajadraš v vojaške vode …

Deželo Stalina in Gorbačova ste potem tudi precej hitro zapustili.

Po uspešnem zagovoru doktorata sem dal odpoved. Nekaj časa sem delal kot zdravilec, vzporedno pa raziskoval in razvijal teorijo. Na Madžarskem sem bil zelo popularen in imel obdobja, ko sem v ordinaciji oskrbel tudi po sto in več ljudi na dan. Pa mi je sčasoma tudi to postalo prenaporno in dolgočasno. Še vedno sem se trudil najti najrazličnejše učitelje, še vedno sem bil predvsem željan znanja. Slovenijo sem prvič obiskal leta 1996 in ugotovil, da mi je tukajšnja mentaliteta izjemno všeč.

Vi imate Slovence dejansko radi, kajne? Kar je zanimivo – mislim glede na to, kako zelo ne maramo samih sebe.

Narodova mentaliteta je vedno skrajno zgodovinsko pogojena. Slovenci ste bili pod stalnim hudim pritiskom sosednjih, številnejših narodov. Če bi bili bolj odprti, bi izgubili jezik in identiteto in danes Slovencev kot takšnih sploh ne bi bilo. Slaba plat takega zgodovinskega razvoja pa je, da zelo težko sprejmete karkoli novega. In da zelo težko prenašate karkoli, kar izstopa iz povprečja. Zato morajo vaši uspešni podjetniki tako pogosto v tujino ali delovati neopazno, da ne rečem naskrivaj.

Pravzaprav vsi uspešni. Ne samo podjetniki.

Drži. Vaša dežela je nenavadno bogata s talenti in možgani. Če bi vsaj tretjina teh možganov ostala doma in neposredno prispevala skupnosti, bi bili med najbogatejšimi državami na svetu. Trenutno pa pač vašo smetano pobira nekdo drug.

V resnici je bilo vedno tako.

Žal res.

Kaj točno vam je na nas tako zelo všeč?

Kot sem rekel: vaša mentaliteta. Ko začneš sodelovati s slovenskimi poslovneži, ti ne bodo skakali v objem. Namesto tega te bodo raje opazovali in poslušali, se o tebi pozanimali … K tebi bodo pristopili zelo racionalno. In če sodelovanje ustvari rezultate, lahko računaš, da ga ne bodo prekinili.

Opisujete vendar zgolj najosnovnejše predpostavke razumnosti!

Ja, ampak drugje jih pogosto ne najdeš. Že če skočiš samo malo na vzhod, recimo do Srbije … Tam seveda najdeš čudovito očarljive ljudi, s katerimi pa je težje graditi dolgotrajne poslovne odnose, posebno če gre za kaj novega. Zakaj? Ker so tako čustveni. Danes so navdušeni, jutri pa že oropani vse volje ... Slovenci ste drugačni. Ugotovil sem, da pri vas tiha uspešna dejavnost dolgoročno prinaša zelo dobre rezultate. To mi je bilo všeč in zato sem ostal pri vas.

Zakaj pravite tiha uspešna dejavnost? Ni to malce nenavaden izbor besed?

Ker je pri vas tako pomembno, da se z ničimer preveč ne izpostavljaš. To avtomatično dvigne veliko prahu.

Kako pa doživljate še eno dominantno lastnost v našem narodnem značaju, namreč samosovraštvo?

Hm, sam ne bi nikakor uporabil tako močne besede, kot je samosovraštvo. Prej bi lahko po mojem govorili o kompleksu manjvrednosti. Kar je lahko spet samo produkt zgodovine. A tudi tu naj povem, da je ta občutek manjvrednosti čedalje manj prisoten. Sistem je postal veliko bolj odprt, kot je bil. To pomeni, da se grejo lahko vaši presežni talenti mnogo lažje izraziti v tujino. Večina se jih tam najde in iz sebe naredi marsikaj. Edina težava je v tem, da skoraj vsi, ki trpijo zaradi nezavednega občutka manjvrednosti, ostanejo doma v Sloveniji.

In taki se potem prav res specializirajo za napadanje vsega, kar bi lahko štrlelo iz povprečja. Naj vas za konec vprašam takole. Kaj delamo navadni ljudje v vsakodnevnem življenju najbolj narobe? Kje bi lahko z najmanjšim vložkom iz vsakdana potegnili največ?

Pri tem odgovoru ne bom odkrival Amerike. Saj sva na tej noti tudi nekako začela pogovor. Gre za pozitivno ali morda bolje rečeno, konstruktivno mišljenje. Ljudem bi priporočil, da se v vseh situacijah in problemih trudijo videti tudi kaj dobrega in celo lepega. Kajti pozor, sam trud v tej smeri jih bo spremenil v bistveno boljše in učinkovitejše ljudi! In ko rečem spremenil, mislim na zelo konkretne biološke spremembe možganov. Veste, videti dobro ali videti slabo je predvsem navada – pravzaprav program. Žal so nas sprogramirali, da mnogo hitreje vidimo slabo kot dobro. A to se da spremeniti. Vse, kar potrebujemo, je vztrajnost. Žal pa je ravno vztrajnost ena redkejših vrlin pri ljudeh. In zato tako mrzlično iščejo razne hitre magične rešitve.

-----------

O »zakonu privlačnosti« (z mislimi lahko »udejanjimo«, kar si želimo), še eni pravljici za razočarane gospodinje?

»Pri zakonu privlačnosti gre za nekaj resničnega in potencialno zelo koristnega, kar pa nam v glavnem prodajajo kot pravljico za razočarane gospodinje. Moderna znanost je dejansko dokazala že marsikaj. Tu se velja opreti predvsem na dognanja kvantne fizike. Ta je dokazala, da človeška bitja lahko z golimi mislimi vplivamo na materijo. Ko opazujemo svet, s tem avtomatično vplivamo na obnašanje elementarnih delcev. Torej lahko s svojo pozornostjo fizično vplivamo na resnični svet okrog sebe. Pozor, tu ne gre za neke divje teorije alternativnih šušmarjev! Gre za splošno sprejete principe uradne znanosti. Kako bi lahko z mislimi zavestno vplivali na materijo in jo ustrezno oblikovali – e, tega pa še nismo dognali. Največja iluzija je v resnici način, na katerega kompleksna znanstvena dognanja prodajajo masam. Karkoli si zaželite, se bo uresničilo, jih učijo. Kvantna fizika sicer res trdi, da 'objektivna resničnost' obstaja izključno kot polje neskončnih možnosti, iz katerega človek s svojim opazovanjem potegne en izhod, ki ga potem doživlja kot resnični svet. Ampak od tega do lamborghinija v vaši garaži pa ne vodi prav kratka in preprosta pot. Zato je 'zakon privlačnosti', kot ga prodajajo razni novokomponirani guruji, lahko huda past. Podzavest preprosto ve, da je recimo lamborghini v garaži le prazna želja brez realne podlage. In podzavesti ni mogoče spremeniti čez noč. Tudi v dveh tednih ne – torej v obdobju, po katerem večina odneha. To, česar se zavedamo, je le droben del naše osebnosti. Ljudje bi bili šokirani, če bi doumeli, kako zelo droben. Različne ocene pravijo, da tvori zavest nekje od tri do deset odstotkov človekove osebnosti. Podzavest je za našo zavest nekaj povsem nepojmljivega. Tam notri se dogajajo vsi ključni procesi. Rezultati teh procesov pa potem kot prebliski prihajajo v naše zavedanje. Če nas tako kot mnoge druge zafrkava podzavest, jo moramo reprogramirati. Ji pomagati, da postane tisto, za kar je bila namenjena. Izvršilec nalog, ki ji jih zastavljamo mi, torej naša zavest. Podzavest je v resnici kot gromozanski računalnik, ki se ga lahko naučimo programirati in reprogramirati. In potem lahko ta čudoviti instrument uporabljamo za različne reči. Saj si predstavljate: eni računalnike uporabljajo samo za igrice, drugi za uresničitev resnično zahtevnih projektov.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.