Zadeva Škrlec

Nekdanji minister Zalar po oprostilni sodbi: “strici iz ozadja” svojega interesa niti niso skrivali

G.G.
8. 1. 2018, 12.58
Posodobljeno: 8. 1. 2018, 13.32
Deli članek:

Aleš Zalar je podal zagovor in bil takoj zatem oproščen.

Bobo
Boštjan Škrlec in Aleš Zalar
Tožilka Manja Prezelj je v današnji zaključni besedi očitke o političnih pritiskih zavrnila in poudarila, da je pri svojem delu popolnoma samostojna. Napovedala je tudi pritožbo.

Nekdanji generalni državni tožilec Zvonko Fišer je že bil oproščen v primeru domnevne zlorabe položaja pri imenovanju Boštjana Škrleca na mesto generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva leta 2012, zdaj pa je sodišče oprostilo še nekdanjega ministra za pravosodje Aleša Zalarja.

Sodnica Melita Perko je v ustni obrazložitvi sodbe danes dejala, da dvoma o tem, da je bil postopek izpeljan s kombiniranjem dveh postopkov, ki naj bi bila sicer ločena, ni, a je opozorila, da bi bil končni rezultat isti, ne glede na to, kateri postopek bi uporabili. Škrlec je namreč izpolnjeval vse pogoje, kot najprimernejšega kandidata ga je izbral tudi Fišer. Po njenih besedah bi Škrlec moral biti imenovan tudi, če bi dokončali prvi postopek, saj je minister, kateri koli že, vezan na predlog, ki ga poda generalni državni tožilec.

Zalar je že podrobno pojasnil svoj pogled na zadeve in napovedal, da bo oproščen, kar se je izkazalo za točno napoved. Še več, sodišče ga je oprostilo kar takoj po podanem zagovoru, kar se zgodi precej redko. " To je najboljši dokaz moje trditve, da se je tožilstvo v tej kazenski zadevi postavilo nad zakon,” pravi Zalar in dodaja, da je “kot nekdanji minister za pravosodje globoko razočaran nad spoznanjem, da je državno tožilstvo žrtvovalo svojo z ustavo določeno samostojnost in profesionalni ugled za to, da bi se udinjalo politiki."

Kaj vidi Zalar v ozadju tega primera? V ozadju sluti "strice iz ozadja" ali povedano z njegovimi besedami "'Strici iz ozadja' v zadevi Škrlec svojega interesa v zvezi s to zadevo niti niso skrivali. Njihovi motivi so bili različni. Od osebnega maščevanja zaradi zadeve Patria, institucionalnega povračila zaradi tega, ker si niso uspeli podrediti prvega tožilca v državi, pa vse do vzpostavljanja avtoritete znotraj tožilske organizacije in v širši javnosti. Glavna tarča teh prizadevanj je bil nekdanji generalni državni tožilec Zvonko Fišer, sam pa sem bil kot nekdanji politik priročna kolateralna žrtev.

Ta prizadevanja različnih akterjev  me niso presenetila, pač pa me je presenetilo dejstvo, da je bilo državno tožilstvo pripravljeno skonstruirati obtožni predlog na način, ki jemlje sapo. S prikrivanjem dokazov sodišču, s sklicevanjem na določbo zakona, ki ne obstaja, z ribarjenjem za dokazi s pomočjo skrivnega finančnega pregleda, z opuščanjem dolžnega zaslišanja obdolžencev in relevatnih prič v predkazenskem postopku in nenazadnje, z zavlačevanjem vložitve obtožnega predloga, na katerega je javno opozorila tudi predsednica Okrajnega sodišča v Novem mestu.

Okrožna državna tožilka Manja Prezelj je od samega začetka predkazenskega postopka vedela, da niso podani nobeni elementi kaznivega dejanja in da tudi nima nobenega dokaza za svoje očitke. Na to je bila tudi izrecno opozorjena s strani vrhovnega državnega tožilca, ki je pregledal njeno delo v tej zadevi. Po obravnavi, na kateri je sodišče oprostilo Zvonka Fišerja, je celo priznala, da »ima dovolj opravljanja umazanega dela za druge«. Iz vsega navedenega sklepam, da je bila izpostavljena močnim pritiskom tožilskih šefov iz Ljubljane. Vse to pa ne opravičuje pomanjkanja njene poklicne pokončnosti in poguma ter samostojnosti pri odločanju. Odgovornost za nepopravljivo škodo, ki mi jo je povzročila s sprožitvijo kazenskega postopka, bo morala prevzeti država, ki jo je ta tožilka v kazenskem postopku predstavljala."