Minimalna plača - naša sramota

Slovenija, dežela zaposlenih revežev

Marija Šelek/Revija Zarja
30. 12. 2017, 17.38
Posodobljeno: 30. 12. 2017, 19.32
Deli članek:

V tej državi se z zdajšnjo minimalno plačo ne da normalno preživeti. Za nekoga, ki dela vsaj osem ur na dan, je 613 evrov s plačilnega lista sramotna številka. Verjetno se s tem strinja večina Slovencev. Ali pač ne?

Arhiv Zarja
Delodajalsko zanikrna podjetja so nevarna za razvoj Slovenije.

Vladna stran vedno znova odgovarja, da je dvig minimalne plače stvar socialnega dialoga, ta pa se vedno znova konča z odkimavanjem delodajalcev . Zahteve po dvigu minimalne plače so torej nerealne. Je to tako težko razumeti? Zmanjšajte pričakovanja, ljudje, ali pa še skromneje životarite.

Torej so predlagatelji sprememb zakona o minimalni plači čudaki, ki živijo v oblakih? Če bomo tako razmišljali, bomo pač cepetali na mestu. Najbrž. Posvet o minimalni plači je ponudil vrsto zanimivih in tehtnih razpravljavcev z argumenti, ki nas morajo prepričati o nasprotnem – zahtevati bi morali dostojno plačo za vsako delo. Cilj predlagateljev sprememb s prvopodpisanim Luko Mescem na čelu je odpraviti pojav revnih zaposlenih; do leta 2020 naj bi se postopoma bližali minimalni plači v znesku 736 evrov neto. Tako bi neposredno pomagali 120.000 sodržavljanom, tako v javnem (hišniki, čistilke…) kot zasebnem (trgovina, prevozništvo, gradbeništvo) sektorju.

Trenutne gospodarske razmere tako spremembo omogočajo, brezposelnost se zmanjšuje. Če so lahko sindikati v času največje krize, leta 2010, izpogajali 136 evrov (bruto) višjo plačo, ne vidijo razloga, da se ne bi mogli dogovoriti sedaj, ko gre našemu gospodarstvu veliko bolje. Ministrica za delo Anja Kopač Mrak je oktobra sicer napovedala, da se bo minimalna plača v letu 2018 dvignila nad prag tveganja revščine (ta je postavljen pri 616 evrih). Po podatkih statističnega urada je lani pod pragom revščine živelo 280.000 ljudi, od tega kar 83.000 upokojencev (57.000 upokojenih žensk in 26.000 upokojenih moških), 61.000 brezposelnih in 50.000 delovno aktivnih (med njimi 20.000 samozaposlenih), 46.000 je bilo mladoletnih otrok  in 40.000 drugih (gospodinj, študentov in drugih neaktivnih oseb).

Srečo Dragoš: »Tipični argumenti vlade se ponavljajo že četrt stoletja: socialni prejemki ne smejo zmanjšati motivacije za delo.«

Razvojni ukrep

Predlagatelji pa želijo doseči, da bi bila minimalna plača višja od eksistenčnega minimuma in da bi se iz minimalne plače izločili vsi dodatki – torej minimalna plača bi bila osnova, nato pa bi se tej prišteli dodatki (prevoz, delovna doba in malica). Ta osnova naj bi po uveljavitvi sprememb leta 2020 znašala 736 neto. Zveni edino razumno in nedoumljivo je, da v Sloveniji leta 2017 poslušamo o trafikantkah, ki zaslužijo po desetih urah dela na dan (šest dni v tednu) komaj 400 evrov, o varnostnikih z 240 evrov osnovne plače, ki jim potem delodajalec izplača še toliko dodatkov, da dosežejo mejo minimalne plače. 400 evrov bruto je osnovna plača delavca na Slovenskih železnicah. Želijo, da se to prepove. »Učinke gospodarske rasti naj čutijo ljudje, začenši z minimalno plačo. Dvig minimalne plače je tudi razvojni ukrep, saj če bomo vladam dopustili zabetonirati plače, bomo v Sloveniji večni podizvajalec za Evropo. Podjetja, ki temeljijo na tem, da zaposlenega ne morejo plačati več kot po minimalni plači, pa ne morejo več dolgo obstajati,« je dejal Mesec.

Predlagatelji sprememb so prepričani, da bo trajen dvig minimalne plače pomagal tudi drugim, med njimi upokojencem in prekarnim delavcem. Torej višje ko bodo plače, večji bo priliv v socialno (pokojninsko) blagajno. Če ima delavec višjo osnovo, bo višja tudi pokojnina. Velja namreč pravilo: revni zaposleni postanejo kasneje še revnejši upokojenci.

Luksuz za 700 evrov?

Sociolog in politični delavec dr. Marko Kržan je prepričan, da moramo v Sloveniji spremeniti koncept minimalne plače. Ta naj bo vsaj 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov. Minimalna plača je določena glede na raven življenjskega minimuma – lani so minimalni življenjski stroški po uradnih ocenah znašali 613 evrov za samsko osebo. To so tako imenovani polni minimalni življenjski stroški, ki naj bi zadostovali odraslemu za hrano in zagotavljanje stanovanja (strehe nad glavo), potem pa naša socialna politika pozna še osnovne minimalne stroške. Te dobijo tako, da od življenjskih stroškov odštejejo tiste, ki se jih da po mnenju ministrstva za socialo začasno preložiti: ni vam treba vsako leto zavarovati hiše oziroma stanovanja in avtomobila, ni se vam treba udeleževati kulturnih prireditev, prav tako črtajte stroške za rekreacijo. Ko vse to oklestimo, pridemo na 442 evrov.

»Funkcija tega razlikovanja je, da so okleščeni minimalni življenjski stroški orientacija, po kateri se ravnajo začasni socialni izdatki. Predpostavlja se, da je taka oseba dela zmožna in jo je treba čim prej aktivirati za zaposlitev. V naslednjem letu bo socialna pomoč znašala 75 odstotkov teh okleščenih minimalnih življenjskih stroškov. Torej 75 odstotkov od tega, za kar so sami uradniki presodili, da je že tako minimum od minimuma,« je razlagal Kržan in poudaril, da se socialna politika pri nas (pa tudi v drugih državah) namesto ukvarjanja z osnovno nalogo, ki je preprečevanje revščine in zagotavljanje blaginje ljudem, v resnici spreminja v pomožen ukrep politike zaposlovanja, to je da regulira trg dela in vzdržuje bazen poceni delovne sile. »Ta ima dve možnosti: životarjenje s socialnimi prejemki ali da sprejme katerokoli, tudi podplačano, prekarno ali nezakonito delo. Mi pa zahtevamo, da socialni prejemki zagotavljajo preživetje ljudem in da minimalna plača poleg dostojnega preživetja zagotavlja še neki presežek – da človeku ostane še nekaj za 'luksuzno' potrošnjo.«

Ekonomist Urban Sušnik je k temu dodal, da ima dvig minimalne plače jasen učinek: znižanje družbene neenakosti.

Franček Drenovec: »Vsaka trezna politika bi morala podpreti dvig minimalne plače.«

Slepa ulica

Ko govorimo o gospodarski rasti, govorimo o rasti blaginje, in pri tem ne smemo mimo produktivnosti dela, je opozoril ekonomist Franček Drenovec. Pri čemer je nujna aktivnost vladne politike. »Že štiri leta je gospodarska rast zelo dobra in tudi napoved za 2018 je taka. Realna povprečna plača pa raste samo za en odstotek. Blaginja je tako osebna (plače) kot kolektivna (storitve, ki jih dobimo s financiranjem javne potrošnje). Vendar je visoka rast BDP (bruto družbeni proizvod) zelo slabo podprta z rastjo produktivnosti dela. V obdobju od 1993 do 2010 je rasla s štirimi odstotki na leto, po krizi pa komaj dva odstotka na leto. Pri tem pa narašča zaposlovanje tujcev – tri odstotke na leto. Problem je torej v rasti produktivnosti: rast stroškov dela zaostaja za produktivnostjo.«

Drenovec je povedal, da mora vlada od gospodarstva zahtevati in ustvarjati pritisk na rast produktivnosti. Razložil je, da pri nas raste produktivnost zgolj na račun poceni delovne sile. »Vlada podpira socialni damping, tako delodajalsko zanikrna podjetja s trga izpodrivajo dobra podjetja. To je nevarno in vodi v razvojno slepo ulico. Vlada ne sme samo gledati, temveč mora ustvarjati pritisk na zvišanje produktivnosti.«

Neskladje med gospodarsko rastjo in blaginjo se kaže v tem, da so dobički odlični, investiranje pa šibko. Lani je bilo razdolževanje podjetij močno, letos so se že v glavnem razdolžila, je povedal Drenovec ter opozoril, da podjetja ne vlagajo – presežki ne gredo v financiranje domače porabe, temveč jih kopičijo. To ni več vzdržno, je prepričan. »Smo v stanju neravnovesja in tako stanje se bo začelo slej ko prej razreševati. Nikakor ne bi bilo dobro, da bi se reševalo kaotično.«

Poceni delovna sila

Čedalje večkrat je slišati, da nekaterih kadrov za nižje plačana mesta ni. Zvečer sem v središču Ljubljane naletela na precej veliko prodajalno velikega trgovca; vse blagajne so bile zaprte, na voljo so bile samo tiste »hitre«, na katerih moraš vse opraviti sam. Ena prodajalka je nadzirala štiri take in bila tam za pomoč, saj se je prav vsakemu od kupcev pri tisti mašini nekaj »zafecljalo«. Povedala je, da jih je premalo in da četudi je delodajalec pripravljen zaposliti dodatne moči, se mladi po enem mesecu, po prvi prejeti plači, obrnejo in rečejo hvala, za takšen denar pa ne bom delal. Samo zasmejala se je, češ, razumljivo, mladi niso več tako butasti kot mi (in večinoma niso ujetniki posojil). Podjetja se, ker delovne sile ne dobijo doma, po cenejšo delovno silo zatekajo čez mejo in lahko dobičke oziroma dejavnost ohranjajo na račun poceni delovne sile, namesto da bi povečala produktivnost. Zaposlovanje tujcev dosega eno tretjino vsega novega zaposlovanja. Med novimi zaposlenimi je 18.000 slovenskih državljanov in 9000 nedržavljanov. Podjetja iščejo načine, kako tiščati plače navzdol.

Druge države
Na Madžarskem se povprečne plače dvigujejo za 14 odstotkov – tudi v letu 2018. Zaradi vladne politike rastejo plače tudi na Češkem. Drenovec: »V vladah velikih držav, kot je na primer Nemčija, so naklonjeni dvigu plač, saj se bojijo še večjega vzpona skrajnih gibanj.«

Druga stran te zgodbe so Slovenci, ki bežijo na bolje plačana delovna mesta v tujino. Zanimivo, da je število Slovencev na delu v tujini približno tolikšno, kot je priselitev tujcev v Slovenijo. Pri tem je kvalifikacijska struktura tistih, ki pridejo na delo v Slovenijo, nižja od Slovencev, ki gredo iz države. »Na tak način se zmanjšuje produktivna kapaciteta slovenskega prebivalstva,« je bil jasen Drenovec.

Ali ni logično, da je čas za povišanje plač ravno v času visoke konjukture, sploh če so leta 2008, v gospodarski krizi, plače v gospodarstvu porasle za devet odstotkov? »V času gospodarske rasti pa je tudi nujna graditev slovenskega kapitala. To ni hec! Poglejte katerikoli investicijski projekt v Sloveniji v zadnjem času, na primer drugi tir, zanj ni slovenskega kapitala. Zato moramo po denar k Madžarom!«

To ni gonja proti dobičkom, seveda morajo biti, ampak ne z izčrpavanjem preostalih delov družbe. Naloga vlade mora biti sprejemanje ukrepov za razvoj dobrega podjetništva in njegovo prevlado.

Vsaj toliko kot hrčku, prosim

Sociolog dr. Srečo Dragoš je opozoril, da je temeljni cilj naše socialne politike, da vzdržuje čim večjo razliko med denarno socialno pomočjo in minimalno plačo, namesto da bi se z dvigom minimalne plače dvignila tudi socialna pomoč.

»Minimalna plača je na pragu revščine, in to je sprevržena logika. Z novim letom se napoveduje opazen dvig cen prehrane, hkrati pa bo trajalo vsaj še najmanj pol leta do dviga socialne pomoči – vlada predlaga dvig z obstoječih 298 evrov na 331 evrov. Tako se lovi odstotek, da denarna socialna pomoč krije 75 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov, tistih 442 evrov. Levica predlaga, da se dvigne socialna pomoč na višino minimalnih življenjskih stroškov, torej da bi bila 442 evrov. Pri tem je treba vedeti, da so do socialne pomoči upravičeni taki, ki so brez lastne krivde brez dohodkov. Pri njih se uporablja logika, da če jim boste dvignili socialne prejemke, boste iz njih naredili delomrzneže. Zakaj ne bi naredili spremembe in socialne prejemke, ki ne zadostujejo za preživetje ljudi, zvišali po kriteriju oskrbe malih živali (hrčkov, miši, morskih prašičkov, podgan …)? Po tej logiki bi morali denarno socialno pomoč zvišati na 500 evrov mesečno.« Po veljavnem izračunu potrebuje namreč odrasla oseba za minimalni standard preživetja na dan za prehrano 3,6 evre, sedanja denarna socialna pomoč pa zagotavlja 2,7 evra na dan, medtem ko je oskrba malih živali po minimalnih standardih 4,5 evra na dan!

_____________________________

Kaj je produktivnost dela?

Bruto domači proizvod na zaposlenega. Ta nam pove, koliko lahko ob dani tehnologiji in organizaciji proizvedejo ljudje v danem času in prostoru (in ustrezno kakovostno). Izraža gospodarsko razvitost – koliko produktov so podjetja zmožna izdelati na prebivalca. Produktivnost dela je odvisna od znanja, tehnologije, sposobnosti delavcev, motiviranosti, organizacije in odnosov, izkušenosti nadrejenih, ravni znanosti in njene tehnične uporabnosti, od koordinacije družbenega procesa, obsega in učinkovitosti proizvodnih sredstev, tehnične opreme, delitve dela do naravnih razmer v kmetijstvu. Prednosti večje produktivnosti: skrajšanje delovnega časa, daljši dopusti, višji življenjski standard.