Kar nekaj je kitajskih mest, ki imajo po izračunu mediane že višje plače kot v Vzhodni Evropi.
Neoliberalni model razvoja
Gradualni model razvoja na močnih podjetjih je v devetdesetih letih predstavljal zgodbo o uspehu. Leta 2004 je bil zamenjan z neoliberalnim modelom, ki temelji na privatizaciji, deregulaciji, konkurenčnem kapitalu in privabljanju tujih investicij. Končna posledica tega je tudi stagnacija plač.
Na mediano, ki razdeli populacijo na dva dela, manj vplivajo ekstremi, zato v nasprotju s povprečno plačo višje plače manj popačijo sliko in bolj realno pokažejo razporeditev plač.
Kot je poročala revija Forbes, imajo tri kitajska mesta po tem izračunu večjo mediano plač, kot je ta na Hrvaškem. V Šanghaju je ta 960 evrov, v Pekingu 830 evrov in v Shenzhenu 790 evrov. Na Hrvaškem je mediana plač 750 evrov, kar pomeni, da v teh mestih večina prebivalstva že razpolaga z višjimi plačami. Plače tam so višje tudi od plač v mnogih preostalih državah vzhodnega bloka. Ob takšnem nazadovanju v standardu teh nekdaj socialističnih držav nas ne more čuditi, da vse bolj pozitivno gledajo tudi na pretekle socialistične režime. V Romuniji tako na primer več kot polovica prebivalcev meni, da je bilo v socializmu življenje boljše. Vse skupaj je v izdatni meri tudi posledica politik EU. Starim članicam še kako ustreza, da lahko na račun nizkih plač v teh državah njihova podjetja kujejo velike dobičke. Poznani so primeri delavcev v avtomobilski industriji, ki imajo za isto delo v Franciji mnogo višje plače kot na Slovaškem.
Plačna stagnacija pri nas
V Sloveniji so plače, merjene z mediano, že nižje od tistih v kitajskem Šanghaju.
Tudi primerjava s slovensko plačno mediano pokaže presenetljive rezultate. Mediana plač za lansko leto namreč znaša 946 evrov, kar je manj kot v Šanghaju. Podatki kažejo, da se rast slovenskih plač v zadnjih desetih letih upočasnjuje. K temu dodatno prispeva dejstvo, da slovensko gospodarstvo poganja predvsem izvoz, ki temelji na poceni delovni sili. Konkurenčnost na podlagi menedžerskih spretnosti, ki se kažejo v inovacijah in prodiranju na tuje trge, pa je odrinjena na stran.
Vstop Kitajske, stagnacija plač
Kitajska je v globalne kapitalistične tokove vstopila v devetdesetih letih in z dveh odstotkov deleža v svetovnem izvozu prišla do današnjih 15 odstotkov. Z njenim vstopom v globalne tokove se je močno povečalo tudi število delavcev. Šlo je za kar 120-odstotno povečanje globalne delovne sile, kar je imelo skupaj z vzponom neoliberalnega kapitalizma na Zahodu za posledico stagnacijo plač.
