Nevzgojenost

Prestopniki že v vrtcu

Marija Šelek / Zarja
31. 7. 2017, 06.55
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

V medijskem poročanju o domnevnem spolnem napadu enajstletnega dečka na šestletno deklico na Debelem rtiču ni sporno samo pisanje o vseh podrobnostih, temveč je uporaba besede posilstvo pri enajstletniku izredno neprimerna. Tako meni naša sogovornica dr. Leonida Zalokar, socialna pedagoginja, psihoterapevtka, za katero je 30 let dela v vzgoji in izobraževanju ter deset let ravnateljevanja v Vzgojnem zavodu Planina.

Jaka Koren
Leonida Zalokar pravi, da bi morala šola staršem postaviti mejo.

Enajstletni deček naj bi bil po pisanju nekaterih medijev ovaden zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost.

Ne more biti – ker je to otrok, star enajst let, v Sloveniji pa je meja kazenske odgovornosti štirinajst let. Tudi ne razumem, zakaj se zraven opisovanja tega dejanja omenja, da je to deček z ADHD, kar je strokovno zelo sporno. Gre za motnjo koncentracije in pozornosti, ki ima različne simptome, znake, razloge, in to mešati s posilstvom oziroma meniti, da je njegov ADHD vzrok za to dejanje, je strokovno sporno in s tem nima nobene zveze. Etično sporno je pisati o posilstvu in otrokovi motnji – tako se to ne dela. Kaj želijo mediji s tem sporočiti? S kakšnim namenom dajejo tako zgodbo v javnost? Kaj sploh res vedo o dečku, njegovem razmišljanju in kaj se je pravzaprav res dogajalo za zaprtimi vrati? Nov senzacionalističen in nepotreben bum, lahko na škodo otroka in njegove družine. Ne razumem. Pri enajstletnem otroku je zelo narobe vnaprej govoriti zgolj o posilstvu.

Že pred tremi leti ste dejali, da imamo vedno več nasilnih in nevzgojenih otrok. Je nasilje vzročno povezano v nevzgojenostjo?

Nevzgojenost je lahko eden od mogočih razlogov za nasilnost. Slaba vzgoja, slabo starševstvo je lahko vzrok za nastanek nasilnega vedenja. Vzroki za nasilno vedenje pa so lahko tudi genski!

V Vzgojnem zavodu Planina se z nasilnim vedenjem soočamo vsak dan in po porastu nasilnega vedenja pri otrocih in mladostnikih lahko sklepam, da je takega vedenja vse več; prav tako o tem beremo v poročilih vrtcev in osnovnih šol, vseslovenska raziskava v letu 2010 tudi kaže na to. Če bi imeli novo vseslovensko raziskavo, o kateri govorimo že nekaj časa, bi imeli natančne podatke in bi lahko tudi izvedli primerjavo, zdaj govorimo zgolj o opažanjih in občutkih. Dejstvo pa je, da smo o nasilju premalo poučeni in da nimamo ustreznih postopkov in protokolov.

Pro
Recept za katastrofo: totalna anarhija, permisivni starši, nevzgojeni in nasilni otroci.

Če bi primerjali razmere pred desetimi leti, ali je bilo takrat stanje na primer v šolah bolj obvladljivo?

Na problematiko gledam z leti drugače in pri vsakem otroku, ki pride v zavod, se nekaj naučim; vsak ima svojo kompleksno zgodbo, za kakšnega otroka ves strokovni tim dalj časa ugotavlja, kaj se dogaja z njim, pa ne vemo, ne najdemo razloga. Včasih so se uporabljale tudi druge metode, bilo je več pristojnosti, starši in učitelji so si več upali, z vzgojnimi metodami, ki se danes obravnavajo kot kriminalne, so lahko šli celo v drugo skrajnost. Kar se je včasih zelo zatiralo ali kaznovalo v za danes neprimerni obliki, se je danes na številnih področjih sprevrglo v popolno anarhijo. Skoraj nič več se ne omejuje, si ne upa, češ da kakšna metoda, ukrep ali sankcija otrokom ni primerna in je pod plaščem enega dela pedagoške »stroke« celo nestrokovna. V nebulozni ideologiji permisivne vzgoje imamo tudi težavo, ker so njen produkt zdaj že starši, in njihovi otroci se obnašajo, kot da je svet narejen zanje in jim mora služiti. Vedno in povsod so »nevarni« tako imenovani akademski strokovnjaki, prežeti s svojo osebno ideologijo in teoretičnimi pogledi, ki so v praksi povsem neuporabni – sami pa praktičnega dela z otroki še povohali niso!

Skrajni kaznovalni ukrep za nasilnega otroka v šoli je premestitev v drugo šolo?

Ta ukrep bi iz zakona takoj črtala! Tako kretenski je, da bolj ne more biti! Torej bi »vroč kostanj« iz ene šole prestavili v drugo? Da takega ukrepa sploh ne bi smelo biti, že zelo dolgo javno govorim. Kakšno sporočilo pa dajemo otroku, staršem, šoli? Otrok malo znori, pa ga prestavimo. Saj šole se trudijo, imajo pravilnike, dejstvo pa je, da morajo starši zelo sodelovati – če ne sodelujejo in svojega otroka zavijajo v vato ter kličejo nad šolo odvetnike, so z vsem nezadovoljni, polni kritik in pritožb - pa naj ga imajo lepo doma in naj ga tam tudi šolajo. Šola bi morala biti bolj avtonomna, staršem bi morala postaviti mejo. Tudi to se dogaja, da je otrok problematičen, nasilen in po dveh, treh urah kličejo v šolo starše, naj ga pridejo iskat, ker ne zmorejo več. Tako samo naučimo otroka, da mora biti problematičen, saj mu potem ne bo treba ostati v šoli.

Starostna meja za taka dejanja naj bi se po vaših besedah zelo nižala – tako je že pri deset- in enajstletnikih?

Zdaj že pri mlajših, poročila iz vrtcev, prvih in drugih razredov osnovnih šol zaradi problematičnih, nevzgojenih in nasilnih otrok so porazna. Zaznavajo se tudi otroci brez empatije in občutka za druge.

Imajo učitelji premalo znanja ali moči, da bi bili kos takemu stanju?

Ni nujno, da gre za to – gre za celo urejenost tega področja – kakšna pooblastila imajo učitelji, svetovalni delavci in vodstvo šol, koliko jim zakonodaja sploh omogoča, da bi kaj učinkovitejšega naredili. Ni ukrepov, ki bi res zalegli. Takoj ko so starši pretirano zaščitniški do svojih otrok, kar je vseslovenski pojav, imamo veliko težavo. Mislim, da bi vsaka šola na neki točki morala reči: naša dobra volja se tukaj konča, naj gredo starši k odvetnikom, se bomo tam pogovarjali. V hudih primerih iščemo načine, kako otroka ustaviti z učinkovitimi ukrepi, ki pa jih pri marsikom nimamo na voljo, ker niso terapevtsko dostopni. Do njegovega štirinajstega leta na primer zgolj pogovori ne zaležejo, individualne obravnave tudi ne, za take primere lahko slišite na vseh šolah, problematika pa se poglablja. Vsaka zgodba je seveda primer zase. Vsak naš otrok na Planini, ki je nasilen, ima praviloma za sabo svojo kruto zgodbo – to pomeni, da so bili nekateri med njimi podvrženi hudim fizičnim, spolnim in drugim zlorabam. Da so bili že od malega sami, polomljeni in zlomljeni, in ko so šli v šolo, so bili izključeni in zavrženi še med vrstniki, tako se niso imeli možnosti naučiti ustreznih socialnih veščin, prepoznati in uveljaviti svojih čustev, izraziti potreb … Od tod marsikje izvira nasilje – je posledica nemoči, zavrženosti, jeze ali celo že depresije.

V teh primerih, ki ste jih navedli, slutim, da izhajajo otroci iz hudih socialnih razmer. Ampak na drugi strani so tudi nasilni oziroma problematični otroci, ki so iz zelo dobro situiranih družin.

Raziskave po Evropi kažejo, da so v vzgojnih zavodih večinoma otroci iz šibkih socialnih okolij, seveda pa obstajajo tudi nasilni otroci in mladostniki iz premožnejših, dobro situiranih družin, vendar lahko ti plačujejo najboljše odvetnike in se tako zaradi vpliva in denarja drugače znajdejo. Tako je tudi pri nas.

Jaka koren
»Poročila iz vrtcev, prvih in drugih razredov osnovnih šol so zaradi problematičnih, nevzgojenih in nasilnih otrok porazna.«

Ali se pri nas prepozno ukrepa, ko nekega otroka prepoznamo kot problematičnega?

Zgodnja obravnava, ki je najboljša preventiva, se pri nas vendarle ureja. Ukrepati se mora zelo zgodaj – določene vedenjske poteze se prepoznajo že pri zelo majhnih otrocih, starih dve oziroma tri leta, in se lahko predvidijo ukrepi, kot npr. terapevtska in svetovalna pomoč. Pri otrocih in mladostnikih v zavodu pa opažam, da so nekateri med njimi imeli številne dolgoletne zunajinstitucionalne obravnave, ki so lahko potekale že od otrokovega osmega leta dalje, zdaj so 13- 14- ali 16-letniki, pa so bili že povsod – od bolnišnic do rejniških družin, problematika pa je vedno hujša. Zadnja postaja je vzgojni zavod. Po eni strani je seveda prav, da sistem omogoča razne zunajinstitucionalne oblike pomoči, ampak v določenih primerih je treba to presekati in priznati, da ni nikakršnih uspehov oziroma se otroku/mladostniku stanje slabša. Nikar zunajinstitucionalne obravnave vleči do 17. ali celo 18. leta, ko imajo nekateri za sabo že poskuse umorov in ubojev! Seveda smo institucije zelo nepopularne in pojavljajo se kritike na naš račun, kar je seveda prav, saj si nihče ne želi otrok zapirati v ustanove, ampak zagovorniki deinstitucionalizacije v primerih neobvladljivih otrok in mladostnikov ne ponujajo nobene druge alternative. Določen odstotek otrok in mladostnikov, mi je prav žal, institucije potrebuje in jih bo tudi v prihodnje. Tudi zaprte sisteme za otroke in mladostnike, kot jih imajo vse evropsko primerljive države, ker nič drugega ne zaleže in so posamezniki lahko vedno bolj nevarni sebi in drugim.

Pri vas je mnogo uspešnih zgodb …

Zelo! Z večino mladostnikov, ki so bili v našem zavodu, imamo stike; dejansko nam pišejo, da so pri nas preživeli najlepše obdobje v življenju, bili so z ljudmi, ki jih imajo radi, mi jih podpiramo, skrbimo za njihove močne točke, so odlični glasbeniki, plesalci, športniki – tako da dobijo mnogo pozitivnih izkušenj. Pomembno je, da so obkroženi z učitelji in vzgojitelji, ki jih imajo radi, to je formula za uspeh.

Ali so pri nas nasilni mladostniki v težkih primerih hospitalizirani na Pediatrično kliniko ali kar po pravilu na oddelek psihiatrije za odrasle, nad čimer ste se že zelo jasno in odločno zgražali?

Nasilni otroci s hudimi agresivnimi preboji so že desetletja zapirani na odraslih oddelkih psihiatrične bolnice – to je dejstvo. In vsi vedo, da je to narobe – to vedo vlada, vsa pristojna ministrstva, urad varuha človekovih pravic, ki na to opozarja v svojih letnih poročilih. To se vleče že desetletja in temu lahko samo pridam: dobrodošli v Sloveniji! Varovani oddelek za otroke in mladostnike, to je nepreverjena informacija, naj bi se odprl v tem letu. Morali bi ga pa že zdavnaj imeti. To zgodbo spremljam že več kot dvajset let in v Sloveniji sem na lastni koži okusila, kako težko se kaj spremeni – groza!

V enem izmed prejšnjih pogovorov ste dejali, da ste bili šokirani nad mladostnikom, ki so ga obravnavali na takem oddelku psihiatrične bolnišnice.

K nam so naravnost iz Psihiatrične bolnišnice Ljubljana po trimesečni obravnavi poslali trinajstletnega dečka in bil je tako naphan s pomirjevali, da niti sedeti ni mogel in mu je slina tekla iz ust. Odklonila sem njegov sprejem v zavod ter ga takoj napotila nazaj v bolnišnico, da zdravstvena stroka uredi medikamente tako, da bo lahko v zavodu normalno funkcioniral. Danes je star 16 let. Evropske države se zgražajo, saj vedo, kaj se pri nas dogaja na področju psihiatrije otrok in mladostnikov. In nobeden pri nas ni za nič odgovoren, nobenemu se nič ne zgodi.

V nekaterih regijah po Sloveniji mladostniki nimajo dostopa do ustrezne psihiatrične obravnave.

Ko smo pripravljali resolucijo o duševnem zdravju, vodila sem skupino za otroke in mladostnike, smo na to opozorili širšo javnost. Na tem področju je zelo aktivno združenje za otroško in mladostniško psihiatrijo, ampak žal se zelo počasi premika, saj so pri nas vsaki vsebinski premiki odvisni od neučinkovite (gnile) politike.

Lahko imenujete kakšno osebo ali dve, zaradi katere je to področje tako »zgnilo«?

V Sloveniji pogrešam prodorno, odgovorno in argumentirano raziskovalno novinarstvo, saj imamo toliko vročih problemov, ki jih novinarji samo objavijo, naredijo cel bum, da pa bi zgodbo spremljali in spravili do pametnega epiloga, tega pa ni! To, kar se pri nas počne z otroki z duševnimi motnjami, zlasti glede zapiranja na oddelek za odraslo psihiatrijo, bi moral nekdo že pred leti zgrabiti in spremljati ter izvajati pritisk. O odgovornih osebah pa: ne vem, ker je vse preveč prepleteno z raznimi strokovnimi in zdravstvenimi sveti, delovnimi skupinami – v tej birokraciji se težko znajdem. Ko pa se v Sloveniji nekaj groznega zgodi in začneš iskati odgovornega, ga praviloma ne najdeš, ker nihče ni pristojen in nihče ni za nič odgovoren, odgovornost se prelaga. Ne prideš do konkretnega odgovora.

Dejstvo je, da potrebujemo več pedopsihiatrov.

In zdaj se izobražuje nekaj čez 20 specialistov otroške in mladostniške psihiatrije, kar je odlično. Upam, da se bodo regije zapolnile s tem kadrom, vendar ima direktor zdravstvenega doma privilegij odločanja o tem, kakšen kader potrebuje. Nihče ga torej ne more prisiliti, da pedopsihiatra zaposli – čeprav je nujno potreben. 

Podatek iz leta 2015 pravi, da je bilo na psihiatrijo odraslih takrat hospitaliziranih 120 mladoletnikov. Je ta številka še vedno tako visoka?

Čez 100 jih je zagotovo tudi v letu 2016. Varuh na to opozarja že leta. Zato se sprašujem, v kakšni državi živimo. Očitno je nekomu v interesu, da je slovenski narod vedno bolj bolan. Vse simptome osebnostnih motenj, res tipične knjižne primerke, pa najdete v slovenski politiki. Morda bo slovenski narod začela ozaveščati psihiatrija z javnimi opozorili o določenih spornih osebnostnih potezah tako imenovanih nevarnih politikov, kot to počnejo v Ameriki. Verjetno je to totalna iluzija, dvomim, da si pri nas kdo to upa, zato ostajamo pri hlapcu Jerneju in gostilniškem kvantanju.