Predsedniški kandidat

Andrej Rozman Roza: "Nobenih tabujev ne sme biti!"

Jure Aleksič
15. 7. 2017, 12.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Gotovo so vas že dosegle in pretresle vesti, kdo vse kandidira na prihajajočih jesenskih predsedniških volitvah.

Šimen Zupančič
"Odkar smo samostojni, nam država razpada, saj stranke izčrpavajo javno sfero za svoje pritlehne potrebe."

Kot bi se samooklicani slavčki, kanconerji ter vsi drugi nekdanji in sedanji satirični liki namerili potegniti zastor nad kulise demokracije in vse skupaj dokončno spremeniti v resničnostni šov. Zato je v razumniških krogih kot bomba odjeknila vest o še eni kandidaturi. Lahko smo namreč izvedeli, da smo v podobi Andreja Rozmana Roze vendarle dobili kandidata, ki ga bomo lahko volili brez tistega večnega oziranja k najmanjšemu zlu.

Bom kar naravnost vprašal: je to resna kandidatura ali bolj tak angažirani kulturniški družbeni eksperiment?

Najbolj pošteno bo, če odgovorim, da oboje. Če bom izvoljen, bom vsekakor predsednik »na polno«. Moja kandidatura pa je mišljena predvsem kot način odpiranja javne razprave o tem, komu predsedniška funkcija sploh pripada.

Kako to mislite?

Sprašujem se, ali predsedniška funkcija res tako zelo nujno pripada politikom ali morda vseeno civilni družbi. Živimo namreč v državi, v kateri mora civilna družba čedalje bolj popravljati napake politike, da družba sploh preživi. In da nas ni sram.

To je prekleto res!

Izhajam iz prepričanja, da mora biti naš cilj postati čim bolj pacifistična, ekološka in strpna družba. Pa sodobna, socialna, solidarna in suverena. Razumeti moramo, da kot povsod tudi pri nas živimo zelo različni ljudje s številnimi skupnimi interesi. Česar pa se čedalje manj zavedamo, saj politika tako strastno podžiga nepomembne razlike med nami. Politika nas mora namreč deliti, da si nas lahko lasti. Strankarski sistem nam je ugrabil državo. To je bilo najbolj jasno videti ob referendumu za vstop v NATO. Mislim, da je bilo to edinkrat v zgodovini, da so stopili skupaj Zveza borcev, vse cerkve, vse stranke in vsi mediji. Kot da ni nobene alternative.

Spet prekleto res. A če nam je strankarski sistem ugrabil državo, kakšna je resnična alternativa temu sistemu?

Najboljša alternativa, ki jo vidim jaz, bi bila kakšna dejansko dobra stranka. Ki bi v resnici zastopala interese ljudstva, ne pa samo svojih in interesov centrov moči iz tujine. Odkar smo samostojni, nam država razpada, saj stranke izčrpavajo javno sfero za svoje pritlehne potrebe.

Dovoliva si sanjati: recimo, da zmagate. Kateri bi bil vaš prvi ukrep?

Začel bi pač izpolnjevati svoj program, seveda ob skrbnem posvetovanju z ljudstvom. Gotovo bi se med prvimi začel ukvarjati z vprašanjem, zakaj je v naših šolah tako malo kulture in kaj se da narediti, da bi je bilo več. In kako dvigniti raven kulture na javni televiziji. Z izborom kakovostnih kulturnih vsebin je treba z javnim denarjem čim prej ustvariti protisilo vsej tisti povodnji cenenih smeti, ki so zavladale trgu. Od risank naprej. Po arhivih imamo cel kup skritih zakladov, ki lahko še kako nahranijo tudi modernega človeka. Kultura se po vsem svetu spreminja v golo reklamo in temu se je treba odločno upreti. Osredotočil bi se na stvari, ki jih je mogoče narediti z zelo malo denarja in z zelo veliko učinka.

Ampak ali se ne bojite, da vas bodo po takih besedah številni volivci odpisali, češ da skrbite samo za kulturniško srenjo? Medtem ko marsikdo preprosto nima več koščka kruha, da bi ga dal v usta …

Kje pa! Nikakor nisem predstavnik kulturnikov oziroma prav nič posebej njih! V resnici mislim, da so naši umetniki preveč razvajeni in da se mnogo preveč ukvarjajo sami s sabo. Preveč s sabo in premalo z družbo. Če je kaj krivo za to, da imamo tako katastrofo od demokracije, je to stanje kulture. In kdo je bolj odgovoren za stanje kulture kot mi umetniki in kulturniki?

Pogumne besede! Bravo!

Kultura pa je obenem še kako pomembna za narodovo samopodobo in za narodovo razumevanje pravih izzivov, ki so pred njim. Kar je pri nas oboje padlo na kritično nizko raven. Kako se sploh drugače bojevati proti tej strupeni kulturi tekmovalnosti, ki se polašča naše družbe, kot z umetnostjo?

Ena od postavk vašega predsedniškega manifesta so tudi brezplačni vrtci.

Seveda, ne glede na kar koli. Če bomo varčevali pri svojih otrocih, kakšna prihodnost nas potem čaka? Kaj res ne znamo varčevati drugje?

Od kod konkretno bomo vzeli?

Bomo že našli. Najprej je treba ugotoviti, kaj se da izterjati od tistih, ki so nam ukradli in/ali zavozili državo. Potem bi veljalo skrbno preveriti, kaj lahko prihranimo pri orožju. Potem bi pa znižal plače v javnem sektorju. Pa seveda ne govorim o ubogih policajih s 700 evri plače, celo o večini zdravnikov ne govorim, saj so tudi oni čedalje večji sužnji sistema … Ne, govorim o politiki in birokraciji – govorim o vseh tistih preplačanih ljudeh, ki so imeli šestindvajset let časa, da bi si svoje visoke plače zaslužili. Dobro so plačani, da uredijo zadeve, v resnici nam pa samo še razna botrstva in plastični zamaški rešujejo tako številne usode pred potopom! Kaj ni to nespodobno?

Seveda je.

Kot sem rekel: za vrtce bomo že našli. Pa bogate bi veliko bolj obdavčil. Nad denimo sto tisoč evrov na leto bi jih usekal z reci in piši 70-odstotno obdavčitvijo. Tako kot so imeli to pred nekaj desetletji urejeno v Ameriki. Tam so imeli v resnici zadeve zastavljene še huje – tam so imeli za najbogatejše tudi po 90-odstotno obdavčitev.

Kolikor se sliši neverjetno, to dejansko drži. A če boste v današnjih časih pretiravali, vam jo bodo bogatuni podurhali kam drugam …

Kar naj grejo! Saj se reči začenjajo tudi drugje spreminjati. Nasploh moramo biti kot družba bolj v stiku z modernim svetom. Zavedati se moramo, kako hitro se svet spreminja. Kaj ni ironično, da bo k nam socializem zdaj zelo verjetno prišel z Zahoda? Po mojem gredo progresivne sile zdaj izrazito v to smer. Ob vseh ekscesih kapitalizma je bil Bernie Sanders zelo blizu zmage, pa tudi Jeremyju Corbynu gre čedalje bolje.

Ste jugonostalgik?

Ne. Sem pa nostalgik po Socialistični republiki Sloveniji. Nehajmo se že mračnjakom pustiti nategovati, da smo bili na istem z raznimi Čehi in Poljaki! Tem istim mračnjakom tudi ne smemo dovoliti, da nam dokončno ugrabijo koncept domoljubja. In ga pri tem posilijo z zelo primitivnimi in infantilnimi vsebinami, ki s pravim domoljubjem nimajo prav veliko skupnega. Te iste sile so nam skušale vtupiti, da je bila kolaboracija z okupatorjem med veliko vojno edina mogoča opcija. In ta doktrina se je očitno tako razrasla, da je zdaj nekaj precej normalnega, da imamo totalno kolaborantsko vlado.

Kolaborantsko vlado?

Tako, ki se prav brezsramno udinja tujim interesom na račun slovenskega naroda. Ob tem je pa še neizrekljivo hinavska. Ko je bil govor o uvajanju 0-odstotnega DDV-ja na knjigo, so tarnali, da to vendar ni mogoče zaradi Evropske unije. Zdaj ko je v EU to dovoljeno, so bili pa prisiljeni priznati, da to ni mogoče, ker ne paše našemu lastnemu ministru za finance.

Ena izmed desk v vaši platformi je tudi legalizacija konoplje. Če bi bil vi, o tem niti ne bi preveč razpredal, ker …

(me prekine) O, pa bom! Ker meni se zdi to izjemno pomembno! In mi sploh ni do tega, da bi bil izvoljen na račun molčanja o ključnih rečeh. Konoplja ni isto kot kokain in heroin, povsem noro je trditi kar koli podobnega!. Znanstveno dejstvo je, da je veliko manj škodljiva od alkohola. Da sploh ne govorimo o gospodarskih prednostih te čudovite rastline! Menda ja ne bomo pustili samo raznim Čehom in Kanadčanom, da na njen račun odlično služijo? Smo res v tako kratkem času postali tako nazadnjaški? Obenem pa morajo ljudje, ki se z rakom bojujejo za življenje, trpeti še strese in pomanjkljivosti črnega trga! Veste, kandidiram itak prav zato, da se začnemo resno, kot odrasli ljudje pogovarjati o takih temah. Nobenih tabujev ne sme biti, ne glede NATA, ne glede trave, ne glede česar koli drugega! Postati moramo moderna država. Prenehati se moramo pustiti voditi paranoikom, hlapcem in kolaborantom.

Tudi pravkar omenjeni NATO je pomemben del vašega sporočila. Pod vašo taktirko nujno izstopamo iz njega, kajne?

Ne nujno. Kar se tiče NATA, je zdaj nehvaležno kar koli napovedovati, saj bomo takrat najbrž že v zelo drugačnem vojnem stanju kot danes.

Ampak do »takrat«, torej do volitev, je v resnici samo še nekaj mesecev!

Saj, saj. Zadeve v Katarju in Iranu so videti precej resne. Ampak glede našega statusa v NATU: zdaj smo pač notri, zato bi ga najprej poskusil spremeniti od znotraj. Če za to ne bi bilo posluha, bi bilo res najbolje, da se razidemo. Kar je pa seveda veliko bolj kot od mene odvisno od volje ljudstva. Ampak jaz osebno vsekakor nočem biti del vojske, ki ne popravlja svojih napak. In ki se pretvarja, da je obrambno zavezništvo, v resnici je pa roparska imperialna vojska.

Kakšne bi bile vaše konkretne zahteve po spremembah v okviru zavezništva?

Za začetek to, da se tista dva odstotka BDP za vojsko, ki ju zahteva Trump, lahko porabi tudi za sanacijo posledic povzročene vojne škode, torej za pomoč beguncem in za obnovo od NATA razdejanih držav. Mi Slovenci bi morali biti ponosni na to, da nismo bili drugače od večine Evropejcev nikoli kolonialna sila. Da nimamo pravzaprav nobenih zgodovinskih grehov … Oziroma jih nismo imeli vse do zdaj, ko smo se pustili potegniti v osvajalno vojno v Iraku in Afganistanu. Ne slepimo se, s tem smo naredili velik zgodovinski greh. Tisti, ki tega ne vedo, bi se morali izobraziti, da smo tako aktivno pomagali ustvariti Islamsko državo. ISIS je v resnici naša skupna pošast.

Bi kot predsednik sprejeli Trumpa?

Odvisno, kaj vse bi do takrat zagrešil. Danes bi ga – seveda, zakaj ga ne bi? Melanijo pa sploh. Ona me kot človek strašno zanima. Malemu Barronu bi pa odrecitiral kakšne svoje otroške pesmice.

Serpentinšek se je denimo korajžil, da bi Trumpu kot predsednik povedal, kar mu gre…

Oh, seveda mu je treba povedati, kar mu gre! Kot poosebljenje neke širše patologije mi je Trump hkrati grozljiv in zanimiv.

Kaj pa, če bi prišel Putin?

Tudi njega bi sprejel, seveda. Kolikor je to srhljivo reči, smo lahko v tem trenutku dobesedno veseli, da obstaja. Nekako po istem principu, kot je bilo nekoč treba sodelovati s Stalinom, da si se lahko boril proti Hitlerju. S tem, da mi moji ruski prijatelji pripovedujejo, kako zgroženi so, ker ga imajo Rusi nasploh radi. Ker da ima tako napredno socialno politiko. Vsekakor je tudi on zanimiv dečko – pa še majhen je, tako da se mi ga ne bi bilo treba bati … Trumpa bi se recimo vseeno bal, predvsem stiska tiste njegove gromozanske šape. Ampak če sem čisto iskren, se daleč najbolj bojim tega, da se bom moral kot morebitni predsednik redno srečevati s temi našimi.

S temi našimi politiki?

Tako.

Haha, ali imate katere od njih rajši od drugih?

Eh, kaj pa vem! Še najbolj simpatičen mi je bil Drnovšek po tistem velikem preobratu, ki se mu je primeril tudi s pomočjo raznih substanc. Takrat se mu je, kot se gotovo še vsi spomnimo, zelo razširila zavest – pravzaprav morda kar malce preveč sunkovito. Ampak vsaj v pravo smer!

Kaj za vas v tej kampanji ne bi bil neuspeh?

Ves čas se zavedam, da bom najbrž v življenju bolj srečen, če ne bom izvoljen, kot če bom. Tako da bom razočaran samo v primeru, če mi ne bi uspelo dobiti pet tisoč glasov podpore, ki jih potrebujem za kandidaturo. To mi bo omogočilo, da začnem v javnosti kot legitimen kandidat odpirati razpravo o ključnih vprašanjih. Prišli smo do točke, ko smo postavljeni pred zid. Odločiti se moramo, ali želimo imeti državo ali bomo pač pustili, da se nam do konca razvezne.