Ošpice se pojavljajo po vsem svetu. Na pojav te bolezni vplivata gostota prebivalstva in dostopnost do cepljenja. Pred uvedbo cepljenja so se na vsakih 2–5 let pojavljale epidemije ošpic. Po uvedbi cepljenja leta 1968 je število bolezni začelo upadati, zadnja epidemija pa se je pojavila v letih 1994 in 1995. Klinični znaki okužbe z virusom ošpic so visoka vročina, kašelj, nahod, vnetje veznic, različni izpuščaji in koplikove pege. Značilen izpuščaj se pojavi od 3. do 7. dneva bolezni, najprej za ušesi in na obrazu. Strokovnjaki pojasnjujejo, da se ošpice prenašajo aerogeno, s kužnimi kapljicami, z neposrednim stikom z izločki dihal okužene osebe, redkeje s posrednim prenosom prek sveže kontaminiranih predmetov.
V zadnjem času so zabeležili povečanje števila primerov obolenj za ošpicami.
Učinkovito cepivo ali povzročitelj bolezni?
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje od 95 do 98 odstotkov otrok, ki so bili cepljeni z enim odmerkom cepiva, razvije protitelesa. Pri okrog 2–5 odstotkih otrok pa se po cepljenju protitelesa ne razvijejo. Strokovnjaki trdijo, da je cepivo proti ošpicam učinkovito in varno. Tveganje neželenih učinkov po cepljenju je neprimerno manjše od tveganja zapletov ob ošpicah, ki zahtevajo bolnišnično zdravljenje v približno dvajsetih odstotkih primerov. Toda nasprotniki obveznega cepljenja se s trditvami in interpretacijami uradnih institucij ne strinjajo. Kot je povedal aktivist za prostovoljno cepljenje Sanjin Jašar, so cepilci v konstantnem paradoksu, »saj zagovarjajo, da so cepiva učinkovita, hkrati pa se bojijo, da bi njihovi otroci zboleli za ošpicami«. Jašar pravi, da to, da bo nekdo, ki je cepljen, zbolel za ošpicami, samo pomeni, da zdravila niso učinkovita.
Aktivisti trdijo, da so po cepljenjih, zgodovinsko gledano, velikokrat nastopile reakcije. Od leta 2001 do 2010 je bilo po cepljenju proti ošpicam zabeleženih 413 prijav neželenih učinkov. Največkrat so se pojavili izpuščaji po telesu, zvišana telesna temperatura in rdečina na mestu cepljenja. Pri 29 otrocih je bila po cepljenju zabeležena hospitalizacija, ki po definiciji pomeni resen neželen učinek, ne pa tudi, da gre za vzročno povezanost s cepljenjem, trdijo na inštitutu. V dveh primerih sta bila otroka hospitalizirana zaradi bruhanja, v enem primeru je šlo za nepojasnjen vaskulitis, v treh primerih pa je šlo za sočasne virusne okužbe. Tit Albreht z Nacionalnega inštituta za javno zdravje kot alternativni predlog za spodbujanje obveznega cepljenja navaja primere iz nekaterih držav, ki imajo obvezno cepljenje med pogoji za vstop v vrtec ali šolo.
Letos so zabeležili 230 odstotkov več primerov kot lani, največ v pokrajinah Piemont, Lacij, Lombardija in Toskana. Več kot polovica obolelih pa je starih med 15 in 39 let.
Cepiti ali ne cepiti se?
Jašar pravi, da pri (ne)cepljenju vsak starš sprejme riziko, s čimer pa se strokovnjaki ne strinjajo. Izpostavljajo namreč argument, da cepljenje služi kot kolektivna zaščita ter da so za potencialni izbruh epidemije odgovorni tisti, ki zavračajo cepljenje. Jašar na to odgovarja, da gre za neumnost. Sprašuje se, kje je logika, da bi na primer šest odstotkov obolelih lahko povzročilo epidemijo, pet odstotkov pa ne. Infektolog in pediater na infekcijski kliniki dr. Marko Pokorn pa pravi, da je ponovni izbruh bolezni vzročno-posledično povezan z nezaupanjem v cepljenje. Prišlo je tudi do nekaj smrtnih primerov otrok, in to je bil po njegovih besedah »zadosten motivacijski razlog, da so se starši spet odločili za cepljenje otrok«. Pokorn si ne želi, da bi do takega pojava prišlo tudi pri nas.
