Ambasadorji nasmeha

Vsakdo ima pravico vstati na levi parkelj

Jure Aleksič/Zarja
7. 1. 2017, 21.22
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

»Živjo, jaz sem Viktorija in to je moj Artur!« Tako je Viktorija Štancer Antolin svojemu imenu primerno zmagovito pozdravila sedeči krožek dam v Domu upokojencev Poljane v Ljubljani.

revija Zarja
Tihi heroji iz društva za risanje nasmehov.

Leto in pol stari Artur je lepo rejen in zgledno razgiban pujs, ki mu je vesolje namenilo neprimerno lepšo usodo kot veliki večini parkljastih bratrancev. Osebje upokojenskega doma ga pozna po imenu. Od svojega nastopa na šovu talentov je postal prava mala nacionalna superzvezda! 40-kilskemu ščetinarju se sicer opazno ni ljubilo na šiht – a kdo bi mu to v hladnem in sivem ponedeljkovem jutru zameril?

Kombinacija ljubečega prigovarjanja in s sirom tlakovane poti je Arturja na koncu vendarle spravila skozi drsne duri v upokojenski dom. »Kateri sir pa jé?« je z velikim zanimanjem vprašala neka gospa. »Oh, katerega pa ne jé?« je židano ustrelila nazaj Viktorija: »Na sirčka dela, za sirčka bo vse naredil! Saj to je na njem fajn, da res ni izbirčen! Ni pa spet tako v redu, da mu ljudje nosijo priboljške. Potem se hitro samo še obrača od roke do roke in pozabi, da je prišel sem delat!«

»A govori pa še ne?« je zanimalo eno izmed gospa. »Majčkeno tudi že!« je ponosno pokimala Viki, »samo jezik je treba zastopiti! Če se kaj kuha, je denimo zelo zgovoren!«

Albert je najprej pošteno obhodil sobo, da se je nekoliko aklimatiziral. Kot večina prisotnih prej nisem vedel, da pujski mahajo z repom – no, Artur je z njim opletal kot legitimen kandidat za najbolj razigranega kužka v tretjem tisočletju! Prisotne dame so bile najprej malo zadržane, a jih je kaj kmalu ogrel s slalomom med plastičnimi stožci in potem z zabijanjem golov v pujskasti verziji nogometa – pravzaprav rilcometa. Na sveže zloščenih ploščicah mu je ob tem prav salamensko drselo. Ko je stopil na pručko, da bi kot pes tačko ponudil parkeljček, je moral z zadnjima dvema ves čas pobrcavati, da je ravno še lovil ravnotežje. 

Viktorijin prejšnji delovni partner, Edvard, je bil po duši nekoliko večji pustolovec. Artur je veliko bolj umirjen in dejansko malo štorast. Je pa tudi zelo crkljiv in, kot že rečeno, zgledno fit. Vsak drugi dan jo z gospodarico mahneta na kakšen resen hrib. »Imam ga za čuvaja,« se je po uspešni delovni seansi zunaj na vrtu pohecala Viki, »in pa seveda tudi za to, da z njegovo pomočjo takole spoznavam ljudi – oj, Artur, rože pusti pa kar lepo pri miru, prav?! Kaj sem že govorila … aha, to: če v svojem šiviljskem salonu prodam drago poročno obleko za zelo malo dela, zvečer ne zaspim niti pol tako sladko in srečno, kot bom denimo danes, ko sva spoznala in razvedrila toliko ljudi!«

Kako malo je treba

Ambasadorji nasmeha same sebe opišejo kot »društvo za risanje nasmehov na obraze tistih, ki to najbolj potrebujejo«. Na srečo letos praznujejo že trinajsto leto obstoja. No, prvih sedem je bilo vse skupaj čista gverila. Uradni status humanitarne organizacije jim je od MOL-a s časom prinesel uporabo prostorov; kot prostovoljcem jim razne ustanove lahko izplačujejo potne stroške. Same terapije pa so še vedno čisti pro bono osebni luksuz ljudi, ki so kot Viktorija ugotovili, da jih najbolj osrečuje osrečevati druge. 

Članov imajo Ambasadorji sicer precej več, aktivnih terapevtskih parov pa je trenutno približno trideset. Da se razumemo – tega ne more početi kar vsakdo! Vse terapevtske živali razen polžkov in paličnjakov morajo najprej skozi intenziven, šolsko leto trajajoči izobraževalni program.

Glas o dobrih ljudeh, ki ti pridejo z živalskim soterapevtom polepšat dan, se je že močno razširil po vsej deželici. Povpraševanja je zdaj prej preveč kot premalo. Dodatna zagata pa je, da je večina dela na voljo dopoldne, ko so otroci v vrtcu, upokojenci po domovih pa precej bolj pri sebi kot popoldne ali zvečer.

»V naslednjem življenju bom Kan!«

Glavno koordinatorko društva, krajinsko arhitektko Uršo Ivanovič, je v magični svet terapije z živalmi pripeljal pes Kan. »To je bil najsijajnejši kuža na svetu – vsi, ki so ga spoznali, so rekli: v naslednjem življenju bom Kan!« Prijateljica ju je nekoč povabila, naj prideta obiskat otroke na Pediatrično kliniko, in ostalo je zgodovina. Ko je videla, kako so se v hudo travmatiziranih otroških očeh v trenutku prižgale iskrice sreče, je Uršo prešinilo: Kako malo je treba, da nekoga osrečiš!! Samo s kužkom ga prideš obiskat, pa je!

»Ambasadorji nasmeha izhajamo iz prepričanja, da ima vsaka žival pravico vstati na levo šapo ali parkelj! Tako kot mi!« kredo svoje organizacije strne Urša. Sama terapija za žival ni niti približno tako preprosta, kot se zdi od zunaj. »Petnajst minut miselnih vaj je zanje isto kot dve uri sprinta po gmajni. Najbolj jih izmuči, da med terapijo pravzaprav ne smejo biti živali oziroma da se na kakršno koli provokacijo ne smejo odzvati instinktivno. To je zanje velik stres!«

Vedno je seveda treba upoštevati, da pri terapijah prednjačijo bolniki s posebnimi potrebami, kar pomeni, da so razni kriki, tiki ali nenadni treski bergle ob tla samo vrh ledene gore. To dimenzijo najbrž najbolje ponazori dejstvo, da so Ambasadorji kljub vsej skrbi v zgodovini zabeležili tudi dva ugriza … in sicer je v obeh primerih bolnik ugriznil žival! Tudi to se pač zgodi pri delu s tako hudo poškodovanimi bolniki.

Nič čudnega, da se je v dolgoletni praksi uveljavilo vodilo, naj posamezna živalca oddela dva terapevtska obiska na teden, nikakor ne več. Posamezna terapevtska seansa traja od treh minut do eno uro. Prekaljen terapevt se vedno ravna po živali, ko mu ta nameni dovolj jasen signal, seanso preprosto konča.

»Če boš živalco gnal preko njenih zmožnosti, bo nekaj časa sicer šlo,« se poznavalsko nakremži Urša, »a če jo boš 'skuril', je to običajno nepovratno.« V preteklosti, ko Ambasadorji še niso bili tako pozorni na znake, se je to nekajkrat tudi zgodilo. »Da, nekateri začetniki znajo biti tako entuziastični, da vsak dan delajo. 'Saj naš lahko dela!' pravijo. In ja, nekaj časa res lahko. A imeli smo članico, katere kužica se je, ko si je gospodarica nadela delovno uniformo, takoj zavlekla v najtemnejši kot pod posteljo. Neki drugi pes pa je, takoj ko je vstopil v ustanovo, začel krvavo lulati – pa ni veterinar ugotovil ene same stvari, ki bi bila z njim fizično narobe!«

Ljubeča, a dovolj stroga mama

Kar se tiče njegove gavnarskosti, je stvari v pravo perspektivo postavil podatek, da so mu tudi v ne ravno polarni pisarni trebušček morali segrevati s posebno pečko. Naravni gon mu je sicer ravno začenjal narekovati, naj se pripravi na hibernacijo, a mu letos ne bo dovoljeno spati. »Ne, ne,« je odločno odkimala Meta, »nič spanja! Je veterinar prepovedal. Trn ima letos premalo podkožne tolšče. Če bi zaspal, bi lahko poginil!«

Tisti torek je bil zelo poseben dan za otroke v lepo vzdrževanem in živalskim terapevtom naklonjenem vrtcu Zelena jama. Obiskala jih je namreč ambasadorska prvoborka Meta Štravs s svojim malim prenosnim zverinjakom. V njem je bil sicer najbolj privlačen ljubki miniaturni ameriški pujsek Albert … moj osebni favorit pa je bil gospod bradata agama iz Avstralije po imenu Trn, tak gavnarski kuščar – no, kuščarček!

Meta Štravs za svoje živali uteleša ideal ljubeče, a vseeno dovolj stroge matere. »Nehaj izsiljevati!« je bil njen naslednji ukaz Albertu. Začel je namreč malicati oranžno brisačo pod sabo v svoji prenosni kletki. »Prej ga je imela doma neka gospa, ki mu je pustila, da jo je teroriziral s kruljenjem. Ona pa se ga je navadila utišati s priboljški.«

Po treh letih se pujski sicer skoraj vedno unesejo in postanejo čudoviti kompanjoni. Dobro hranjen in ljubljen pujs pa živi do 20 let! A Albert je trenutno v fazi, ko na veliko preizkuša meje avtoritete – tako kot vsak otrok. Doma uničuje stvari in se teatralično meče ob tla, iz boksa je denimo mirno vrgel labradorko. Svojo nesporno inteligenco pa kaže tako, da zna k hladilniku zriniti stol, splezati nanj in odpreti vrata v hladno kraljestvo. Še dobro, da ima te najstniške popadke zdaj in ne pozneje – njegova lastnica napoveduje, da bo, ko bo polno zrastel, tehtal približno toliko kot ona!

Meta Štravs je res mama v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Doma ima namreč pet psov, dva muca, tri pujse (Alberta in dva morska), dva kunca, dve činčili, dva kuščarja, ježka, osem polžev, dve zlati ribici in cel kup paličnjakov. »Aja, pa še tri otroke in moža!« Razen slednjih so to vse živalce in k njej so prišle zato, ker se jih je kdo naveličal.

Tako kot pri Viktoriji je tudi pri Meti izobraževanje zelo pri vrhu seznama prioritet. Otrokom želi predstaviti, kdo te živalce so in kako je treba zanje skrbeti. Njeno poslanstvo je otrokom pomagati do zavesti, da pomeni vsak tak odnos predvsem obveznost. In da naj se čim manjkrat še zgodi, da kakega člana Ambasadorjev kličejo sredi noči, naj pride na žur, na katerem so petdesetletni pamži slavljencu kot čisto presenečenje kupili pujska.

»O ježeš,« sem zgroženo vprašal z roko pred usti, »pa kaj taki ljudje potem rečejo, ko zjutraj stojijo ob mrtvem pujsku?« »Ah, kaj rečejo,« je prhnila nazaj Meta, rečejo: »bomo pa še enega kupili!«

Natanko to se je Meti Štravs zgodilo ne tako dolgo tega. Pujsek, da se razumemo, izkušnje ni preživel. »Od šoka. Srček mu je odpovedal od šoka, od vsega tistega pijanskega skovikanja okrog njega. Živali niso igrače in nekateri se tega ne naučijo vse življenje.«

Zajček in polž

No, otroci v vrtcu Zelena jama so ravno prav stari za začetek vzgoje. In radoživo prasketanje v očkah je pričalo o tem, da so jih živalski obiskovalci vznemirili kot malo kaj drugega.

Takoj na začetku smo si morali vsi v sobi razkužiti roke, da živali ne bi zbolele. Neka punčka je edina pogumno dvignila roko, da jo je pujskov malo strah. »Oči ima, kot da je žalostna!« je pol minute pozneje dahnil fantek v belem puloverju, ko je Meta iz prenosnega domka potegnila činčilo. To je bil samček po imenu Chill.

»Ko je jezen, piha huje kot muc!« so izvedeli otroci. In pa: »Veste, on v puščavi kaka, da se ne izgubi. Danes se že ves čas tukaj z nami ni ponečedil, kar je znamenje izjemnega zaupanja!«

Sledil je moj osebni favorit, gospod bradata agama. »Kako vemo, da je kuščar slabe volje? Ker potemni! Ko je besen, se mu pa začne delati brada – tukaj pod gobčkom se mu divje naježi koža. To se najhitreje zgodi, če kdo v njegovi bližini vključi sušilnik las ali brivnik. Zakaj? Ker takrat misli, da je v bližini še en samček. Da ima torej hudo konkurenco.« Da ne bo pomote, Trn kljub zimski omotici svojo možatost še vedno jemlje presneto resno. To smo lahko ugotovili, ko se je začel ob butajočem razgrajanju v sosednji učilnici celo pripravljati na paritveni ples!

Ne bi pa bil popis tega živalskega obiska popoln, če ne bi omenili še ene izmed terapevtskih živali – poskusnega zajčka po imenu Jure, ki ga je Meta vpoklicala v samo središče kroga od kuščarja še vedno očaranih otrok.

O tem bi poročal le naslednje: če boste kdaj zaupali živalski terapevtki, se vam lahko zgodi, da se vam bo dlan že hip pozneje znašla v škatli živih črvov. No, dobre novice pa bi bile, da sva se s Tinetom potem naravnost imenitno razumela. Namreč z mogočnim afriškim polžem, kakršne si bogatunske gospe menda polagajo na obraz proti gubam.

»Ful pomaga, da mu je ime Tine!« sem poročal otrokom okoli sebe, »pa mislim, da se mi je polulal na roko.« Skupaj smo izvedeli, da se ni polulal, temveč si je samo naredil malo podlage, da se lahko premika. »Če bi se res polulal, bi potrebovali krpo, saj sprosti tudi po pol decilitra tekočine,« je pokimala Meta. »To pa zato, da se izvije ptiču iz kljuna – pogosto ga s tem zaduši!«

»Hvala, da ste nas prišli obiskat, in hvala, da ste nam pokazali predstavo!« je na koncu od navdušenja zadihano oddeklamiral eden izmed fantkov v sobi. In Meti v imenu celotnega razreda poklonil oranžnega plišastega psička.

Olijevih deset minut

To so bili torej otroci, ki so terapevtki lahko poklonili plišastega psička. Za konec pa smo prihranili otroke, ki tega dobesedno ne morejo storiti, vsaj nekateri ne. To so otroci iz Razvojnega oddelka v murgelski enoti vrtca Kolezija. Tako Viktorijin obisk pri upokojenkah kot Metin obisk v vrtcu Zelena jama namreč sodita med »aktivnosti«. Obstaja pa še en red obiskov, ki je nad aktivnostmi, in to je »terapija«. To je tisto pravo poslanstvo Ambasadorjev nasmeha in drugih vrlih živalskih terapevtov po vsej Sloveniji.

Otrokom v prilagojenem programu v vrtcu Murgle namreč ni lahko. Nekateri imajo take težave, da večino časa preležijo na blazini in tiho ječijo. Z mogočnim mačkonom Čarlijem na čelu smo jih obiskali v jutranjem času. Malo Rimo, neskončno prijazno deklico, ki jo ves čas mučijo trzljaji, je mama pravkar odložila v varstvo. V skromnem, a srčno okrašenem prostoru predsedujeta gospe Božena in Živana, ki jima gre velika hvala, da sta se z vidno skupaj zmašenimi sredstvi potrudili ustvariti toplo in prijetno okolje za svoje varovance.

Dve sekundi po tistem, ko je Meta Čarlija spustila iz kletke, ga je dveletni Taj iz čistega navdušenja kot v ragbiju položil na tla in blažen obležal na njem. Kaj je storil mačkon terapevt? Mojstrsko je povsem zatrl plenilske nagone stotisočih prednikov, mirno obležal pod fantkom in z rahlo dvignjeno glavo počakal na naslednje Metino navodilo. Čarli zdaj šteje že košatih pet let. Meta ga je kot dojenčka našla zapuščenega v kartonasti škatli. Najprej ga je morala hraniti po dudi, potem pa je itak odrastel ob petih kužkih, tako da tako Urša kot Meta nista prepričani, ali se Čarli v resnici nima za psa.

Za kar koli se že ima, Čarli je tak nepozaben car, da je to preprosto treba povedati. S svojo mogočno dostojanstveno energijo je med obiskom v meni zdramil spomine na moje davno in tudi že davno pozabljeno zavezništvo z mački. V tem smislu je bil tudi zame – takole čisto mimogrede in v dobre pol ure – žlahten terapevt.

»Živali so veliki motivatorji ne glede na starost!« pravi Urša Ivanovič: »Starostnik, ki se je prej premikal centimeter za centimetrom, gre skoraj z lahkoto na kolena, da počeše psa. Nekdo, ki si sicer ne more niti zavezati čevlja, odloži bergle, če mora peljati psa na sprehod. Medicinske sestre dobijo zelo velike oči in kar ne morejo verjeti!«

Ob tem sem se spomnil Uršine zgodbe o deklici, ki ji je njen Sky razširil besednjak za sto odstotkov. Prej je znala reči samo tata, zdaj pa tudi Sky.

V razvojnem oddelku murgelskega vrtca se ob živalskih obiskih običajno največ posvečajo motoriki in komunikaciji. Vedno pa se potrudijo, da je na sporedu več stvari hkrati. »Za nekatere od naših otrok denimo že božanje ni samoumeven gib,« pravita vzgojiteljici, »in če otrok drugače ne govori, pa potem pokliče žival: 'Muc!', se nam zdi to velik uspeh!«

Ko se je Taj na prijazno prigovarjanje oskrbnice pobral z mačkona, ga je takoj prevzela mala Megi, ki ga je najprej prebožala, potem pa velik del obiska s tiho vdanostjo krtačila tako Čarlija kot njegovo kletko. Tudi prej omenjena Rima je iz maminega naročja smuknila naravnost na kolena, pograbila prvo krtačo in se lotila glajenja. Najbolj od vseh pa je bil obiska vesel Oliver ali Oli, eden od dveh otrok, ki večino dneva v krčih preživita na blazinah.

Zanj so vešče pripravili posebno, na tram obešeno ležišče. Ko so ga prenesli nanj, so ga pokrili z brisačo in nanjo položili Čarlija, ki je sodeloval, kolikor je dolg in širok, in takoj začel presti. Sam sem razmišljal, da bi se na fotografijah morda lahko zdelo, kot da Oli trpi … a v resnici je bilo to močno ugodje. »Vidiš tole pest?« me je pred Čarlijevim nastopom vprašala Božena in mi pokazala Olijevo krčevito stisnjeno ročico, ki je ni mogla razpreti, pa če se je še tako trudila. Po pol minute mačkonovega predenja na trebuščku je bila ročica čisto sproščena. In Olijeva usta so se razlezla v nekaj zelo podobnega šibkemu, a vseeno blaženemu nasmehu.

Cilji so običajno postavljeni precej nizko, sta mi povedali obe vzgojiteljici. A meni se ni zdelo tako. To, kar se je v desetih minutah zgodilo ubogemu malemu Oliju, mi je v oči najprej prineslo solze sreče. In takoj potem v srce neizmeren bes, da tem otrokom pri nas tovrstna terapija ni omogočena vsak dan, in to na zdravstveno zavarovanje. Avstrijcem in številnim Skandinavcem je to dejansko na voljo. V Sloveniji, pravijo poučeni, za kaj takega sploh ni osnovne zakonodaje, saj ne obstaja niti pravni termin »terapevtska žival«.

Tudi tu je torej vse prepuščeno človeški dobroti – tem tihim herojem, ki s svojimi živalskimi partnerji potujejo po vsej Sloveniji. In potem zvečer zaspijo bolje, kot če bi prodali drago in z zelo malo dela ustvarjeno poročno obleko.