Zaslišanje

Nekdanji minister bančno luknjo pripisal počasnosti

M.K./STA
27. 6. 2016, 13.55
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Nekdanji finančni minister Uroš Čufer, ki je bil eden glavnih akterjev pri milijardni sanaciji bank konec leta 2013, je med današnjim zaslišanjem pred parlamentarno preiskovalno komisijo vzroke za nastanek milijardne bančne luknje iskal v različnih dejavnikih, pri tem pa ni želel s prstom kazati na posameznike.

sdh.si, lju-airport.si
Uroš Čufer, nekdanji finančni minister

Uroš Čufer je uvodoma ocenil, da je dobro, da so si poslanci vzeli čas za preiskavo bančne luknje, saj meni, da se moramo iz tega naučiti kar največ pozitivnega. Če je država porabila toliko denarja za sanacijo bančne luknje, moramo priti tudi do zaključkov, da se to v prihodnje ne bo ponovilo.

Na vprašanje predsednika komisije Anžeta Logarja (SDS), kdo je odgovoren za višino bančno luknje, je Čufer dejal, da je težko pokazati na eno samo potezo, ki je pripeljala do njenega nastanka. To je pripisal različnim dejavnikom, od upravljanja bank do podjetij, tudi širši ekonomski krizi.

Ključni element za višino bančne luknje pa je bil po njegovi oceni reakcijski čas, medtem ko na vprašanje, kdo je odgovoren za to, ni natančno odgovoril.

Ukrepov Banke Slovenije ni želel presojati

Logar je na nekdanjega finančnega ministra naslovil tudi vprašanja o njegovem delu v NLB. Najbolj naraven instrument za nadzorovanje rasti banke je denarna politika, ta pa je bila vezana na skupno monetarno politiko v Evropi, je Čufer odgovoril na vprašanje, ali je Banka Slovenije med letoma 2004 in 2008 pri NLB dobro opravila svoje delo. Samih ukrepov Banke Slovenije pa ni želel presojati.

"Če pogledamo nazaj, bi bilo zagotovo bolje, če bi bila ta rast manjša," je ocenil nekdanji finančni minister. V naslednjem obdobju, med letoma 2008 in 2012, ko je kreditna aktivnost padala, ni bilo ustreznega zakonodajnega okolja in znanja za ustrezno prestrukturiranje podjetij. "Ni samo stvar ene, temveč zmes več napačnih odločitev," je dejal.

Pri soočanju z bančno luknjo je bil kasneje zakonodajni okvir ustvarjen, država pa je potrebovala tudi ustrezno finančno moč, saj v proračunu takrat ni bilo sredstev za normalno funkcioniranje, kaj šele za sanacijo bančne luknje. Stanje proračuna je bilo spomladi 2013, ko je prevzel ministrstvo, slabše, kot je pričakoval. Po njegovi oceni bi namreč sredi tistega poletja državi med drugim lahko zmanjkalo sredstev za plače in pokojnine.

O ustanovitvi slabe banke

Ob začetku ekonomske krize je mislil, da bi morale banke same rešiti težave s slabimi krediti, ker pa se tega tako ni dalo storiti, je bil, kot je dejal, sam med prvimi zagovorniki ustanovitve slabe banke, saj večina slovenskih podjetij ni izpostavljenih le do ene banke.

Opisal je tudi postopek prenosa slabih kreditov na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Na vprašanje nepovezanega poslanca Bojana Dobovška, ali je bila ustanovitev slabe banke napaka, je dejal, da prav nasprotno, saj v slovenskem bančnem sistemu ni bilo potrebnega znanja o učinkovitem prestrukturiranju podjetij. Dodal pa je, da je normalno, da se pri takih postopkih dogajajo tudi napake.

Spisek podjetij za privtizacijo

O nadzorovani likvidaciji Factor banke in Probanke je dejal, da težko komentira odločitve, ki so nastale po njegovem vodenju ministrstva. Janka Vebra (SD) je zanimalo tudi, kako je nastal seznam 15 podjetij za privatizacijo. Čufer je pojasnil, da so ga na podlagi predloga Soda pripravili na ministrstvu za finance. Osnovna ideja je bil seznam petih podjetij za prodajo, ta pa se je nato razširil. "Če bi ga še enkrat pripravljali, bi ga lahko zastavili še širše," je ocenil.

Komisija bo danes zaslišala tudi nekdanjo predsednico vlade Alenko Bratušek.