Slovenija

Bili smo v zaporu »Praznikov ni. Tu se čas ustavi.«

Gabrijel Toplak, foto: Gabrijel Toplak
1. 1. 2014, 13.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Ekipa časopisa Svet24 se je takoj po božiču družila s tremi obsojenci, ki so na prestajanju kazni v mariborskih zaporih. Obiskala jih je še posebej zato, ker prihajajoče praznike številni najraje preživijo v krogu svojih domačih, do katerih pa našim govornikom še ni dovoljeno. Praznike zato v glavnem preživljajo v svoji sobi.

Na obisku v mariborskem zaporu

Praznovanje najdaljše noči leta je mnogim ljudem poseben običaj, za katerega se radi pripravijo in zanj porabijo veliko časa in denarja. Po tradiciji bi ga morali preživeti v krogu družine ali tistih, ki so nam najbližje, vendar vsi tega 'privilegija' ne bodo deležni. Ekipa časopisa Svet24 je obiskala obsojence v mariborskih zaporih, kjer jih je tačas nekaj čez 130, da jih povpraša tudi glede pričakovanj v prihajajočih praznikih.

Vtis iz notranjosti zapora, če ga primerjaš s tistimi iz ameriških filmov, se nemudoma razblini. Zaklenjenih rešetk na hodnikih je res veliko, a sobe so urejene, v njih so omare, ponekod stranišče. Pri vhodu nas sprejmeta vratarja in zahtevata podatke. Mobilni telefon je treba odložiti v zaklenjeno omarico, medtem ko nam po predhodnem dogovoru dovolijo obdržati fotoaparat in diktafon. S sprejemnega oddelka nas je do treh obsojencev popeljala Marina Veselič, vodja oddelka za vzgojo v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, ki poudari, da so božični in novoletni običaji za obsojence nekoliko drugačni, kot bi jih imeli doma, a jim jih zaposleni vseeno poskušajo nekoliko polepšati. Še posebej, dodaja Veseličeva, ker so v psihološkem smislu najbolj obremenilni za obsojence. »Nekateri izmed njih so imeli urejene družine in imeli običaje, ki jih je v zaporu teže ohraniti. December in druge praznike jim poskušamo narediti nekoliko drugačne. Pred novim letom imajo kakšno prireditev, v skupnih prostorih so izdelovali novoletne voščilnice, ki jih je zavod razposlal na različne naslove, in okraske za smrečice, s katerimi so nekateri popestrili še svoje sobe,« pojasnjuje Veseličeva.

»Nimam veselja, da bi razmišljal o lepih trenutkih.« Boris Karlovšek

Ko prispemo do treh obsojencev, ki so čakali v učilnici, kjer pod vodstvom pedagoginje ustvarjajo slike, mozaike, voščilnice, okraske, ladjice v steklenicah in podobno, sta nas dva od njih opozorila, da se ne želita fotografirati, eden pa tudi, da ga ne smemo niti imenovati. Najbolj pogumen, ki se je nastavil fotografskemu objektivu, je bil 55-letni Boris Karlovšek iz Zasavja. Pravi, da je bil kot pravnik zaposlen v Celju, obsojen pa je bil na leto in pol zapora zaradi goljufije. »Odslužil sem že štiri mesece, v zadnjem času sem postal 'redar', kar pomeni, da sem lahko sam v sobi. To me veseli, saj sem po 20. uri, ko se zaprejo vrata, lahko v svojem svetu, imam televizijo, tuš, stranišče. Tam sem preživel tudi božič in bom pričakal tudi novo leto, saj nimam veselja, da bi bil skupaj z drugimi zaporniki, raje sem sam in ne razmišljam o lepih trenutkih. V zaporu res naredijo vse, kar je v njihovi moči, da nam je lepo. Tudi božična večerja je bila dobra, zato bi marsikdo, ki bi to vedel, rekel, kako v zaporu uživamo. Pa ni tako, tukaj ni naš dom. Imamo hrano, pijačo, a tisto, kar pogrešam, je bližina mojih najdražjih,« poudarja Karlovšek, ki se trudi biti priden in po tihem šteje dneve, kdaj bo šel domov.

»Silvestroval bom v sobi, ob klobasah, ki jih bomo s sojetniki kupili v hišni trgovini, bo zdravica s sokom.« Matej Bevk

30-letnemu Mateju Bevku s Ptuja, ki prestaja 25-mesečno zaporno kazen zaradi ponarejanja denarja, je do konca ostalo še osem mesecev in dneve preživlja kot pleskar v hišnih delavnicah. »Za božič sem bil s štirimi sojetniki, s katerimi se razumem, od novega leta, ko bom lahko začel obiskovati domače, pričakujem nov 'začetek'. Silvestroval bom v sobi, ob klobasah, ki jih bomo s sojetniki kupili v hišni trgovini, bo zdravica s sokom,« razlaga Bevk, ki je, kolikor je le lahko, v stiku s svojim dekletom, obisk v teh praznikih pa pričakuje tudi od staršev. 26-letni D. N. iz Maribora, ki je bil dve leti obsojen za tatvino, komaj čaka, da pride domov. »Zapor bom zapustil šele leta 2015. O praznikih ne razmišljam, saj se tukaj čas ustavi. Prepuščen si samemu sebi, zato bom novo leto pričakal sam in v postelji. V sobi nas je res pet, a ima vsak svoje probleme. Čutiti je zamorjenost, ker ne morejo biti s svojimi. Tukaj ni veselja, niti si ne voščimo,« pojasnjuje 26-letni obsojenec, ki se po zajtrku od 6. do 15. ure odpravi na delo, popoldne pa v glavnem nameni fitnesu. »Dnevi se ponavljajo. Še dobro, da imamo nekaj početi, ko lahko delamo in ustvarjamo,« je dejal sogovornik in sklenil, da zapor ni samo prostor, kjer nekdo preživi določen čas. »Kdor tako misli, svetujem, naj pride samo za en teden in bo videl, kako nam je. Kar naprej nam govorijo, ne smeš tega ali onega,« je sklenil D. N. 

»Tukaj ni naš dom. Imamo hrano, pijačo, a tisto, kar pogrešam, je bližina mojih najdražjih.« Boris Karlovšek