Računate, koliko imate še do upokojitve, in se smilite sami sebi, ko se upokojenska nebesa odmikajo in počasi drsijo s petinšestdesetega leta proti sedeminšestdesetemu, ki ga bo prinesla naslednja reforma? Prihranite torej sočutno misel za britanskega princa Philipa, ki je pravkar oznanil, da se bo jeseni upokojil. Čez mesec dni bo dopolnil 96 let. Kraljici in deželi je služil skoraj sedemdeset let.
Bilo je tako napeto in dramatično, da se je tabloidom skoraj zmešalo od nepotešene radovednosti. Tole so vedeli: da je kraljica ukazala, naj se na prvi majski četrtek v Buckinghamski palači zbere osebje vseh njenih gradov in dvorcev, celo iz škotskega Balmorala. Kar ni zelo nenavadno, občasno jih skličejo, ampak nikoli tako na hitro, je tabloidom povedal nekdo z dvora. »Način, kako so to naredili pet pred dvanajsto, je izredno nenavaden in kaže, da bodo povedali nekaj pomembnega,« je ugibal.
Ampak kaj? Kaj jim bodo tako usodnega sporočili, da so morali na vrat na nos pridrveti z vseh vetrov? Bo kraljica končno povedala, da zapušča prestol, bo njen mož naznanil svojo upokojitev, ali pa se bodo, to je bila tudi priljubljena teorija, končno lotili že dolgo napovedovane obnove Buckinghamske palače (nazadnje so jo obnavljali na začetku petdesetih), ki bo trajala deset let in požrla 369 milijonov funtov (440 milijonov evrov) javnega denarja?
Čeprav so viri z dvora zagotavljali, da ne gre za nič strašnega, mediji niso strpeli do četrtka: Francozi so objavili, da je vojvoda Edinburški umrl, avstralska televizija je sporočila, da kraljica Elizabeta zapušča prestol in britanski Sun je na svoji spletni strani objavil članek z naslovom Princ Philip je umrl pri 95 letih. Saj so ga hitro umaknili in trdili, da so ga objavili po pomoti, ko so nekomu naročili, naj že pripravljen članek – veliki mediji imajo za pomembne ljudi že pripravljene nekrologe, ki jih ob smrti človeka samo na hitro še malo spolirajo – o smrti vojvode malce posodobi. Ja, ampak zakaj so ga šli posodabljat, če niso mislili, da je Philip odvrgel zemeljska bremena?
Oh, in funt je padel.
V četrtek so iz palače sporočili, da se bo princ Philip jeseni upokojil. Na svetovnih borzah je vrednost funta spet živahno poskočila.
Pričakujte nepričakovano
Saj v resnici ni bilo posebno šokantno naznanilo, princ Philip je na upokojitev začel namigovati že pred skoraj šestimi leti, ko je praznoval okroglih devetdeset: »Mislim, da sem naredil svoje,« je skromno menil. In utemeljil: »Bolje da sam greš, preden ti poteče rok trajanja.«
In je zdaj očitno ocenil, da je rok trajanja pred iztekom. Za seboj ima 22.191 samostojnih nastopov – tistih ob kraljičini strani niso niti šteli – 637 obiskov v tujini, pa 5493 govorov. Z Elizabeto je že sedem desetletij – novembra bosta praznovala platinasto poroko, torej sedemdeset let zakona – in kljub visoki starosti velja za enega večjih garačev na dvoru. Še lani je bilo v njegovem dnevniku več kot dvesto obveznosti (kar je bilo več kot so jih imeli princa William in Harry in vojvodinja Kambriška skupaj; kraljica jih ima preko 300 na leto), ki so mu vzele 110 dni.
Njegov odhod pomeni, da bo morala »firma«, kot rečejo kraljevi družini (kadar jih ravno ne imenujejo »team Windsor«), močneje poprijeti. Kraljica Elizabeta, ki je zadnja leta že veliko svojih bremen preložila na mlajše člane kraljeve firme, bo spet imela več obveznosti, a glavno breme bo na mlajši generaciji. Princ William in njegova vojvodinja sta že pred časom naznanila, da se selita iz Norfolka nazaj v London in da bo William poleti pustil službo pilota reševalnega helikopterja, več obveznosti bo dobil tudi ne več tako divji princ Harry, nekaj pa tudi njegov stric grof Weseški in teta, princesa Ana.
Ampak ne pričakujte, da bo vojvoda Edinburški povsem izginil. Do avgusta bo še normalno opravljal svoje obveznosti, pravi uradno sporočilo, ki tudi poudarja, da je imel skorajšnji upokojenec ob odločitvi trdno podporo svoje kraljice. Še vedno se bo ukvarjal z več kot 780 dobrodelnimi organizacijami, katerih pokrovitelj, predsednik ali član je, le da bo njegova vloga manj aktivna, še vedno se bo kdaj udeležil kakšnega dogodka, če si bo zaželel.
Prosimo, hitite počasi
Kaj pravzaprav počnejo modrokrvni upokojenci? No, Philip, ki se je nekoč označil za »najbolj izkušenega odkrivalca spominskih plošč na svetu«, bo zdaj več časa preživel v Windsorju (kraljica sicer tam preživlja konce tedna), morda bo svojim štirinajstim knjigam dodal še kakšno, več časa bo imel tudi za svoje druge ljubezni, za slikanje in vožnjo četverovprege. Te se je oprijel leta 1971, ko se je poslovil od igranja pola. Vodenje četverovprege je bilo precej neznan šport, dokler se ga ni strastno lotil vojvoda, ki ga je populariziral in celo pomagal pisati tekmovalna pravila. Do svojega 85. leta je v njem tudi tekmoval, zdaj pa drvi le še za svojo zabavo. Vodenje štirih iskrih konjičev ni brez nevarnosti – o čemer priča tudi kakšno zlomljeno prinčevsko zapestje – a Philipa to ne ustavi. Čeprav so ob napovedi upokojitve v Buckinghamski palači poudarili, da ne odhaja iz zdravstvenih razlogov, so princa zadnja leta pestile zdravstvene težave. A tudi ko je bilo zares hudo, so ga morali skoraj na silo odvleči v bolnišnico. »Po navadi je vojvoda godrnjal in se pritoževal,« je povedal vir, ki je modro ostal anonimen. »Ni hotel v bolnišnico. Res ni najbolj prijeten pacient.«
Tudi zdrav ni najbolj prijeten – posebno kadar ga skušajo prepričati, naj vendar že malce izpreže. Res se je dal prepričati, da je odložil nekaj obveznosti, ampak kot je rekel eden od njegovih uslužbencev: »Nihče se mu ne upa reči, naj se malo umiri – to bi pomenilo, da sam rine v težave.«
Nosijo Škotinje kariraste spodnjice?
Stvar, po kateri je princ najbolj znan, je seveda to, da med možgani in usti nima nobenega filtra, pa (skoraj vedno) zine tisto, kar mu pade v glavo. Včasih zato, ker skuša biti duhovit, pa mu ne uspe povsem, včasih zato, ker očitno ni dobro premislil, kako bo stvar zvenela, včasih pa postane malce nestrpen in se mu ne ljubi biti vljuden. Njegove vestno zabeležene izjave so včasih butaste, včasih žaljive, snobovske ali vsaj netaktne, a to le redko kdo pove na glas, njegova obožujoča publika mu vse odpušča. Ker je Philip pač Philip.
Tule je jagodni izbor:
»Razglašam, da je tale zadeva odprta, kar koli že je.« – na eni od številnih otvoritev med obiskom Kanade.
»Vsi so govorili, da potrebujemo več prostega časa, zdaj se pa pritožujejo, da nimajo službe.« – med gospodarsko krizo leta 1981.
»Bla, bla bla, zgani se že!« – z jahte Britannia svoji ženi, ki je na pomolu vljudno klepetala z gostitelji v Belizeju.
»A imate tudi spodnje hlačke iz tega?« – vprašanje voditeljici škotskih konservativcev, ki je nosila škotski karo.
»Upam, da si je zlomil vrat.« – pobožna želja, ko je na obisku Indije fotograf padel z drevesa.
»Če ne prdi in ne jé sena, je sploh ne zanima.« – o svoji hčeri, princesi Ani, ki je vneta jahalka. Ko jo je leta 1974 poskušal ugrabiti oborožen napadalec: »Če bi mu jo uspelo ugrabiti, bi mu v ujetništvu naredila hudiča in pol.«
»Kako pa dosežete, da se ga domorodci ne nalijejo, dokler ne opravijo izpita?« – škotskemu inštruktorju vožnje.
»Saj morajo biti Filipini napol prazni, ko ste pa vse tu.« – filipinski bolniški sestri v državni bolnišnici.
Zakaj pa govori tako na glas, se je na srečanju G20 kraljica čudila tedanjemu italijanskemu voditelju Silviu Berlusconiju. »Italijan je, draga moja, kako pa naj drugače prodaja sladoled?«
»Ja kje si pa staknila ta klobuk?« – domnevno vprašanje kraljici na njenem kronanju.
Samo prekleta ameba
Rodil se je leta 1921 na otoku Krfu kot princ Philip grški in danski grškemu princu in nemški princesi. Bil je njun peti otrok in edini sin. Leto po njegovem rojstvu je njegov stric, grški kralj Konstantin I., v vojaškem udaru izgubil svoj prestol, družino pa so po ukazu sorodnika, britanskega kralja Jurija V. (Elizabetinega dedka), evakuirali v Francijo. Ko so ga v zabojčku za pomaranče tihotapili iz dežele, je imel mali princ 18 mesecev. Starši so se kmalu ločili, čez nekaj let so mamo, ki je trpela za shizofrenijo, zaprli v psihiatrično bolnišnico. Philipa, ki je le še redko videl svoje starše, so selili od sorodnika do sorodnika v Franciji, Nemčiji in Britaniji. Vse štiri njegove starejše sestre so se poročile z nemškimi plemiči.
Ko je bil osemnajstleten mornariški kadet v Dartmouthu, je pomorsko šolo obiskal kralj z ženo in princeskama Elizabeto in Margaret. Takrat sta se bodoča zakonca prvič ugledala in visoki plavolasec je bil starejši princeski tako všeč, da se je pri zrelih trinajstih začela z njim redno dopisovati. Philip in Elizabeta sta sorodnika – kar dvakratna, oba sta potomca kraljice Viktorije in danskega kralja Kristijana IX. – vendar dovolj oddaljena, da jima je kralj dovolil poroko. Mimogrede, ker so praktično vsi člani evropskih kraljevskih hiš tako ali drugače v sorodu, so Philipov DNK uporabili pri ugotavljanju identitete človeških ostankov, ki so jih našli leta 2007. Z vojvodovo pomočjo so ugotovili, da gre res za ostanke dveh otrok zadnjega ruskega carja Nikolaja Romanova, ki so ga leta 1918 z ženo in otroki ubili boljševiki.
Leta 1947 sta se z Elizabeto poročila, Philip se je odpovedal svojemu grškemu in danskemu prinčevskemu naslovu in postal britanski državljan Philip Mountbatten (po maminih starših), za tolažbo so mu pa na dan poroke dali naslov vojvode Edinburškega in še prgišče nižjih naslovov, dan poprej pa pravico do naziva »vaše visočanstvo«. Njegove tri sestre – četrta je že prej umrla v letalski nesreči – se niso smele udeležiti poroke, ker so bile poročene z Nemci, kar dve leti po koncu vojne v Britaniji ni bilo dobrodošlo.
Vojvoda, ki se je v mornarici z odliko boril med drugo svetovno vojno, je po poroki s princeso služil na Malti, a ko je leta 1952 umrl Jurij VI. in je Elizabeta postala kraljica, se je odrekel obetavni karieri v mornarici in postal kraljičin spremljevalec s polnim delovnim časom. Spremljal jo je na obiskih, hodil korak za njo in iskal svoje mesto. »Skušam najti kakšne koristne stvari, ki jih lahko počnem,« je povedal. Veliko se je ukvarjal z reorganizacijo in modernizacijo kraljičinih posestev. Strogo neuradno so šepetali, da je bil sprva v vlogi druge violine hudo nesrečen, a je nezadovoljstvo pokazal le enkrat, ko je zarohnel ob novici, da se kraljevi rod ne bo imenoval po njem, Mountbatten, temveč po Elizabetinem dekliškem priimku, »kraljeva hiša Windsor«. In je zasebno (pa je prišlo tudi v javnost) podivjal: »A jaz sem pa navadna ameba? Sem edini moški v državi, ki svojim otrokom ne sme dati svojega priimka!« Nekaj let po smrti svoje babice, kraljice Marije, in Winstona Churchilla – ta dva sta najbolj nasprotovala poimenovanju kraljeve hiše po družini Mountbatten – je Elizabeta skušala ublažiti skelečo rano z odredbo, da se vsi njuni moški potomci, ki nimajo prinčevskega naslova in naziva visočanstvo, pišejo Mountbatten-Windsor. Ukazala je tudi, da je po pomembnosti vojvoda Edinburški takoj za njo, razen tam, kjer zakon določa drugače. To pomeni, da ima vojvoda prednost pred prestolonaslednikom povsod razen v parlamentu. Majhne stvari, a za razprinčenega princa še kako pomembne.
Leta 1957 ga je razglasila za britanskega princa in mu vrnila visoki naslov, ki se mu je pred desetletjem odpovedal. In je tako postal njegovo kraljevsko visočanstvo princ Philip, vojvoda Edinburški. Za 90. rojstni dan mu je pa podarila še naslov visokega admirala, nominalnega šefa britanske mornarice – kot kompenzacijo za vojaško kariero, ki se ji je moral odreči, so potem komentirali.
Vsi se strinjajo – celo tabloidi – da imata Elizabeta in Philip srečen in uspešen zakon. Ona mu pravi »moja moč in opora« in je ob neki priložnosti rekla, da ji je bil mož v večjo oporo, kot se ljudje zavedajo. Skupaj imata štiri otroke, osem vnukov in pet pravnukov. Philip od parlamenta prejema anuiteto 359.000 funtov za kritje stroškov, ki jih ima pri opravljanju uradnih dolžnosti, njegovo osebno premoženje pa so leta 2001 ocenili na 28 milijonov funtov. Ni veliko za člana kraljeve družine. Ampak na srečo ima bogato ženo.
