O takšnih doživetjih so ljudje pisali skozi vso zgodovino, največ v mističnih in šamanskih tradicijah, pa tudi najrazličnejši pisatelji in filozofi, kot so Platon, papež Gregor Veliki, sufijski učitelji, Tolstoj in Jung. Avtor knjige Tibetanska knjiga življenja in umiranja je bil pred kratkim v Britaniji priča pravemu čudežu, ko se je mož vrnil v telesno življenje in povedal marsikaj zanimivega o tem, kar je videl. To pripoved lahko najdemo tudi v devetem stoletju zapisanem delu angleškega zgodovinarja in meniha Bede.
Temeljno izkustvo
Napredek sodobne medicinske tehnologije je obsmrtnemu izkustvu dodal novo in vznemirljivo razsežnost; vse več je namreč ljudi, ki preživijo klinično smrt po raznih nesrečah, denimo srčnem napadu, hudi bolezni ali operaciji. Po Gallupovi anketi iz leta 1982 je imelo nenavadno veliko Američanov – kar osem milijonov ali pet odstotkov vsega prebivalstva – že najmanj eno obsmrtno izkustvo.
Čeprav niti dva človeka »smrti« ne doživljata povsem enako – kar velja tudi za izkustva v stanjih barda – vendarle obstaja nekakšen skupni vzorec različnih faz obsmrtnega izkustva, nekakšno »temeljno izkustvo«. Vsi govorijo o povsem spremenjenem občutju, o stanju miru in ugodja, ki ga ne spremljajo nobene bolečine, telesni občutki ali strah. Zaznavajo tudi zunajtelesna doživetja, doživljajo druge resničnosti, srečujejo svetlobo in občasno notranji svet nadnaravne lepote.
Nove sposobnosti
Pri obsmrtnem izkustvu je najpoglavitnejše to, da pogosto povsem spremeni življenje ljudi, ki so ga doživeli, njihov življenjski pogled, poklicno pot in siceršnje odnose z ljudmi. Strahu pred bolečino in umiranjem se sicer ne otresejo, pač pa povsem izgubijo strah pred smrtjo samo.
Ljudje, ki so doživeli obsmrtno izkustvo, pogosto poročajo o tem, da se po vrnitvi v svoje telo počutijo drugače. Nekateri opažajo pozitivne spremembe v svojih telesnih in čustvenih zmožnostih ter intuiciji. Drugi odkrivajo, da so pridobili sposobnosti, ki jih prej niso imeli, na primer nadzor nad energijo, zdravljenje z dotikom, telepatijo ali celo jasnovidnost. Te nove sposobnosti in izboljšave v življenju posameznikov lahko pripomorejo k večjemu razumevanju in spoštovanju duhovnih resnic ter s tem širijo zavest.
Pogosto se po obsmrtnem izkustvu ljudje zavejo, da je njihov namen v življenju služiti drugim in pomagati pri preobrazbi sveta. Zgodbe o obsmrtnih izkustvih lahko služijo kot opomnik, da so ljubezen, sočutje in pomoč drugim ključnega pomena za razvoj človeštva. Tisti, ki so doživeli obsmrtno izkustvo, se lahko počutijo bolj povezani z drugimi in univerzumom, kar vodi k večji odprtosti za duhovnost in raziskovanje lastne duše.
Prelomna izkušnja
Vprašanje, ali so obsmrtna izkustva resnična ali le plod domišljije, ostaja odprto za razpravo. Vendar pa so številni raziskovalci in znanstveniki skozi leta zbrali veliko poročil in podatkov, ki podpirajo avtentičnost teh izkušenj. Nekateri trdijo, da bi lahko bila obsmrtna izkustva posledica biokemijskih procesov v možganih med smrtjo, medtem ko drugi verjamejo, da gre za vpogled v duhovno dimenzijo človeškega obstoja.
Ne glede na razlago obsmrtnih izkustev je pomembno priznati, da so za mnoge posameznike doživljanje teh izkustev globoko prelomne in življenjsko spreminjajoče izkušnje. Opisi nebes, svetlobe, ljubezni in srečanja z umrlimi sorodniki ter spremembe v življenju posameznikov, ki so doživeli obsmrtno izkustvo, lahko služijo kot opomnik, da je življenje več kot le fizična dimenzija in da obstaja večja resničnost, ki čaka na odkritje.
(Prirejeno po knjigi Sogjala Rinpočeja Tibetanska knjiga življenja in umiranja)
