Kako deluje meditacija?

Če spustimo strasti in želje z vajeti, one vprežejo nas

Nevenka Kamenik, terapevtka osebnostne rasti
2. 2. 2024, 16.34
Posodobljeno: 2. 2. 2024, 16.37
Deli članek:

Rešitev za čustvene in duševne napetosti ljudje pogosto iščejo v meditaciji, saj dokazano pripomore k telesnemu in duševnemu blagostanju, je varna in učinkovita.

AdobeStock
Izkušnje opojnosti v meditaciji izvirajo iz našega najglobljega jaza, duše, ki je prišla v stik s svojo lastno esenco.

Ko se naučimo meditirati, nosimo v sebi pripravljeno zdravilo, ki ga lahko uporabimo, kjerkoli in kadarkoli želimo.

KAKO DELUJE MEDITACIJA

Najprej zavzamemo položaj, v katerem ostanemo mirni in tihi. Po umiku pozornosti postane naše telo sproščeno kot med spanjem.
Raziskave so pokazale, da je med meditacijo frekvenca možganskih valov od 4 do 10 Hz. V tem stanju imamo občutek miru in popolne sproščenosti. Celotno naše bitje, telo, um in duša, izkusi valove ekstaze, ki preplavljajo vsak naš del. Izkušnje opojnosti izvirajo iz našega najglobljega jaza, duše, ki je prišla v stik s svojo lastno esenco.

Po vrnitvi v stanje fizične zavesti nam ostanejo živi spomini na meditacijo. Problemi so sicer ostali, toda njihov vpliv na nas je ublažen, saj v sebi nosimo vir blaženosti. Ločimo se od trpljenja, ker smo z rešilno vrvjo povezani z notranjo srečo. Ob tej notranji podpori se lahko z mirno glavo posvetimo svojim problemom in najdemo rešitev. Sposobni smo najti razumske odločitve, saj opazujemo življenje z drugega, višjega vidika. Napetosti v življenju se tako zmanjšajo. Napolnjeni smo z omamo, ki umiri um, zato se sprosti tudi telo in verjetnost, da bomo zboleli, se zmanjša.

Pri meditaciji uporabljamo različne simbole, arhetipe, sanje in vizualizacijske tehnike. Vse to pomaga ljudem, da se odvežejo od zunanjih avtoritet in miselnih vzorcev. Tako se lahko osvobodimo lažnih občutkov varnosti, raznih strahov, nezavednih mehanizmov … To človeku omogoči, da postane neodvisno in celostno bitje, ki se zanaša le na svoj notranji vir varnosti in modrosti. Simbol je orodje, s pomočjo katerega se sporočilo uspešno prenese podzavestnemu delu uma. Simboli so učinkoviti zato, ker jezik podzavestnega uma sestoji iz simbolov in slik.

oa
Nevenka Kamenik

VELIKA PODOBNOST

Naj za ilustracijo opišem podobnost med sanjami in meditacijo. S pomočjo sanj lahko dobimo dragocene vpoglede v svoje življenje in odnose. Najprej poglejte, ali se v vaših sanjah pojavljajo ljudje. Posebej si oglejte moške in ženske like, vprašajte se, kaj kateri izraža in kaj občutite v zvezi z njimi. Te osebe so lahko deli nas, ki se jih ne zavedamo, sebe namreč ne vidimo v celoti. V sanjah se lahko vidimo kot v zrcalu, zato bodite posebej pozorni na to, kar bi morali pri sebi spremeniti. Oseba vam lahko zrcali lastnosti tudi v nasprotnem pomenu in lahko kaže kaj, kar morate še razviti. Ošabnež v sanjah lahko pomeni, da moramo pogledati na svojo ošabnost ali da se ne cenimo dovolj in imamo premalo samospoštovanja – lahko je oboje. Namesto da osebo, ki jo poznamo in se je pojavila v sanjah, obsojamo, smo ji lahko hvaležni, saj nam daje dragoceno sporočilo, kako lahko spremenimo svoje življenje, kaj moramo razviti v sebi. Sprememba pa zahteva vztrajno delo, vajo. Samo razumevanje ne zadostuje, niti seminar ali delavnica. Vaje lahko postanejo vsakodnevna navada, tako kot umivanje zob ali pitje čaja. Lahko nam spremenijo življenje.

In sanje so podobne kot meditacija … Pomaga nam, da se lahko soočimo s težavami in jih nato ozdravimo, še posebej najpogostejši, s katerima se ljudje spoprijemamo: negativna čustva in bolečino. Ker sta tako zasidrani v človeštvu, ju spoznajmo bolje, saj je prav prepoznanje prvi korak na poti do odstranitve neželenega.

ODPRAVLJANJE NEGATIVNIH ČUSTEV

V meditacijah torej prepoznavamo negativna čustva, ki jih nosimo v sebi. Katera?

– Strah je eno izmed čustev, ki nas najbolj hromi, zato so ljudje pripravljeni napraviti vse, da bi se ga znebili. Žal mnogokrat ugotovijo, da je to izjemno težko, morda zato, ker tako globoko prežame človeka. Vzrokov za strah je prav toliko kot ljudi, ki jih ima v oblasti, njegov izvor pa lahko izsledimo na več načinov. Največkrat izvira iz starih otroških travm. Ena izmed možnosti je, da se oseba v spominu vrne do vzroka.

– Krivda je precej pogosto in hromeče čustvo, ki se ga težko osvobodimo, ker se navadno niti ne zavedamo njenega vzroka. Tako kot pri strahu so njene korenine po navadi globoke in segajo v otroštvo. Mnogokrat so vzrok preveč dosledni starši, ki so otroka kaznovali strožje, kot je bilo potrebno. Vendar krivda ni vedno posledica preteklega dejanja; nekaterim preprosto drugi vcepijo ta občutek. So ljudje, ki pravijo, da se počutijo krive že samo zato, ker živijo. Ugotovili smo, da so ti primeri krivde največkrat povezani s starši in da lahko segajo njene korenine vse do rojstva, še zlasti, če je mati pri porodu umrla ali postala invalidna. Mnogo staršev ne more razumeti, da lahko celo dojenček prevzame negativna čustva, posebno zavrnitev in krivdo. Ena in druga neposredno ogrožata občutek varnosti, ki je tako nujno potreben, ko otrok, potem ko je devet mesecev prebil v toplem zavetju maternice, vstopi v ta neizprosni svet. Neredko je vzrok za občutek krivde tudi razočaranje staršev zaradi otrokovega spola, kar se pogosto dogaja in spremlja otroka vse življenje. Otrok občuti, da je njegovo rojstvo napaka in da je razočaral starše.

– Jeza je eno izmed najbolj razdiralnih čustev, tako za človeka, ki ga drži v svojih krempljih, kot za tiste, ki so tarča njegovega napada ali ki so ga primorani opazovati. Simbol za jezo je podoba človeka, ki je pogoltnil zmaja. Ta je nezadovoljen, ker je bil zaprt, vsake toliko časa besno grize in bruha ogenj. Jezo neposredno izzove ovira pri uresničevanju naše volje ali želje. Da bomo bolje razumeli, zakaj se je pojavila, je treba najprej raziskati, kaj jo najpogosteje sproži. Če smo jo prevzeli kot navado enega od staršev, se je lahko osvobodimo, ko prerežemo vezi s starši. Kadar je jeza orožje človeka močne volje, potem je treba ukrepati in voljo ega predati volji visokega C. Še bolj destruktivna je potlačena jeza. Ker je nezavedna, lahko izbruhne nenadoma in brez opozorila. Pogosto se pojavi kot posledica pretirano strogega nadzora staršev, ki otroku nikoli niso dopustili izraziti jeze, zato jo je moral dobesedno pogoltniti. V takih primerih lahko dodatno povzroči tudi različne bolezni.

AdobeStock
Šele ko se človek zanaša le na svoj notranji vir varnosti in modrosti, postane neodvisno in celostno bitje.

ODPRAVLJANJE BOLEČINE

Kadar v življenju preživljamo težke trenutke, si samodejno prizadevamo, da ne bi občutili bolečine. To počnemo vse od otroštva. Proti telesni bolečini se bojujemo tako, da poskušamo zavest odvrniti od dela telesa, ki nas boli. Duševno in čustveno bolečino pa poskušamo omiliti tako, da skrčimo mišice in jo skušamo izriniti v podzavest. Zakopano v podzavesti jo ohranjamo tako, da si v življenju iščemo različne stvari, ki nam odvračajo pozornost od nje. Morda:

– si naložimo kup dela in postanemo pravi deloholiki;
– nasprotno – nebesa iščemo v lenarjenju;
– postanemo odvisni od mamil, cigaret, čokolade ali alkohola;
– marsikdo postane obseden od želje po izjemnosti;
– svoje probleme projiciramo na druge in zaskrbljeni smo zaradi vsega mogočega, samo da se nam ni treba lotiti lastnih težav.

Velike zaloge energije bodisi napačno usmerjamo bodisi se od nje odvračamo, samo da ne bi občutili bolečine, in se hkrati ne menimo za to, kdo smo in kaj čutimo v danem trenutku. In mislimo, da je to v redu. Menimo, da nam bo uspelo, ne da bi čutili, kaj smo, kaj smo bili in kar smo, pa ne gre. Cena za to je visoka, pa vendar trdimo, da je sploh ni. Cena je naše življenje. Kadar preprečimo negativno doživljanje bolečine, jeze ali strahu pred bolečo izkušnjo, hkrati preprečimo tudi pozitivno doživljanje na čustvenem, duševnem in telesnem področju. Tega dogajanja se morda niti ne zavedamo, saj takrat, ko odrastemo, tako ravnamo že iz navade. Pred vsemi ranami se zavarujemo z zidom. Ti zidovi pa nas ne varujejo le pred ranami, ampak nam tudi onemogočajo povezanost z globljim jedrom ali bistvom.

Bolečina, ki smo jo prekrili z represijo, izvira iz zelo zgodnjega otroštva, včasih celo iz obdobja pred rojstvom, v maternici. Od otroštva naprej vsakokrat, ko zaradi boleče izkušnje zaustavimo tok energije, takšna izkušnja zamrzne v energetskem in časovnem smislu. Temu pravimo blokada v avričnem polju. Ta del duševnosti ostane zamrznjen, dokler ga ne odtalimo. Ne more zoreti, ko zorimo mi. Če se je kaj takšnega zgodilo, ko smo bili stari eno leto, je del naše duševnosti še vedno star eno leto. Ostal bo star eno leto in se vedel kot eno leto star otrok, kadar ga bomo prebudili. Ne bo dozorel, dokler ne bo med zdravljenjem prišlo v blokado dovolj energije, da jo bo odtalila in se bo lahko začel proces zorenja. Vsi smo polni takšnih čustvenih blokad.

STVAREN POGLED

Razpršena čustva onemogočajo zbranost in nam kradejo dragoceno energijo. Če spustimo strasti in želje z vajeti, nas one vprežejo. Pozornost bo priklenjena na nižja fizična središča in je ne bomo mogli dvigniti do ravni koncentracije. Ko se meditacija ustali, začnemo gledati na življenje stvarno. Dogodke in ljudi vidimo takšne, kot v resnici so, in nič več takšnih, kot smo si jih vedno predstavljali. Misli in čustva so navadne miselne predstave ali električni dražljaji. Z jasnim razmišljanjem pa spoznamo, da je prav popačeno dojemanje tisto, ki nas znova in znova zavede.

Proces je dvosmeren: jasneje ko razmišljamo, lažje se skoncentriramo v meditaciji; povečana koncentracija pa omogoča zaznavanje še višje zavesti. Ključno je, da se spomnimo, da je prav naše zaznavanje dogodkov in stvari tisto, kar vpliva na nas; da je naše zavedanje tisto, zaradi česar trpimo, ne pa zaradi ljudi ali stvari samih.