Slednje je očaral tudi s filmom Nekaj sladkega, v katerem je tudi zaigral, prav tako se je izkazal kot producent, režiser in soscenarist. Nedavno pa je postal še programski vodja 300 kosmatih, sredinih večerov komedije v Jazz klubu 300, v vlogi katerega želi svojim kolegom pomagati, da se po koroni spet nekako postavijo na noge, saj je v obdobju epidemije veliko klubov in prostorov nehalo delovati, zato so komiki, ki nimajo svojih gledaliških predstav in solo šovov, malce životarili sem in tja brez jasne vizije.
Kako ste zasnovali program?
Program je v prvi fazi zasnovan tako, da pritegne pozornost in občinstvo, v drugi pa, da ponudi dom in zatočišče vsem ustvarjalcem, ki se še prebijajo v tem našem kompleksnem svetu šovbiznisa. Ter hkrati prostor za eksperimentiranje in razvijanje idej. Moram pa reči, da je ekipa, ki vodi klub in večere, super, tako da bom v prihodnje zgolj v malce bolj svetovalski vlogi, ker bi se rad posvečal drugim stvarem.
A sem bil tik pred odhodom za svoj rojstni dan na pregledu pri zdravniku, kjer smo ugotovili, da imam zelo visok pritisk. 180/130. Kar pomeni že skoraj infarkt.
Se vam sicer zdi, da se Slovenci dovolj smejimo?
Ne morem govoriti za celoten narod, ampak bi rekel, da je podobno, kot če bi se vprašali, ali Slovenci dovolj zdravo živimo, dovolj zdravo jemo, dovolj spimo … nekateri ja, nekateri pa ne. Pri nas ima recimo uspešna predstava vsaj 100 ponovitev, in če rečemo, da je povprečna velikost dvorane v Sloveniji 300 sedežev, to pomeni, da se eni predstavi nasmeji kakih 30.000 Slovencev. Kaj pa delajo preostali za svoje zdravje, haha? In zakaj ne pridejo na stand-up?!! (smeh)
Ste si kdaj zadali za cilj nasmejati vsaj enega neznanca na dan?
Ne, tega še nisem poskusil, se mi pa kdaj zgodi, da stojim na prehodu za pešce in se kdo z avtom ustavi, odpre okno in mi reče: »Ej, dej eno foro!« Tako da, kot kaže, imamo tudi storitev drive-by comedy. (smeh) ž
Vendar malce bolj premišljeno kot pri Nekaj sladkega, kjer smo se vrgli na glavo in se sproti učili plavati - tudi brez kakršnekoli pomoči javnih sredstev.
Kakšne šale pa na splošno najbolj »vžgejo«?
Nekoč je nekdo rekel, da najbolj vžgejo smešne šale. (smeh) Seveda je vse odvisno od publike … nekateri imajo radi šale malce na prvo žogo, drugi pa takšne prav prezirajo, tako da nikoli ne moreš zadovoljiti vseh.
Kako zelo zahtevna »publika« pa je vaš sin? S čim trenutno njega najbolj nasmejite?
Otroški smeh je nekaj najlepšega na svetu. Za zdaj mislim, da ga najbolj nasmejijo kakšne bizarne, malce abstraktne situacije. Enkrat sem mu rekel, da je on moje uho, potem je on meni nazaj rekel, da sem njegov nos, pa jaz njemu, da je on moj zob, in potem sva se deset minut zabavala na tak način, da sva drug drugega oklicala z enim predmetom. Zdaj, ko pomislim, zveni tole precej bolano, ampak v tistem trenutku je bilo zabavno.
V zadnjem času nasmehe na obraze rišete tudi s filmom Nekaj sladkega, ki je postal eden najbolj priljubljenih filmov v Severni Makedoniji, na voljo je tudi na hrvaškem VOYO, decembra pa ga bodo videli celo na Japonskem. Ste pričakovali tak uspeh? Čemu ga pripisujete?
Vesel sem, da je film lepo sprejet po celotnem Balkanu in tudi širše. Ves čas dobivamo pozitivna sporočila, nekateri ga imajo na Hrvaškem zdaj celo na 'repeat'. V Severni Makedoniji je bil pravi hit, tudi po zaslugi naših dveh makedonskih igralcev Saška Koceva in Jelene Jovanove, ki sta tam izredno priljubljena, tako da smo se zdaj že uspešno dogovorili tudi z njihovim streaming kanalom Gley.mk. Film bo kmalu tudi na slovenskem VOYO, po novem letu pa ga bodo vrteli tudi na televizijah v Srbiji, Črni gori in BIH. Pa tudi na festivalu v Tokiu, haha. Big in Japan. Žal mi je, da ga je v Sloveniji v kinu pogledalo malo manj ljudi, kot sem si želel. Če si je prvi del filma Pr’ Hostar ogledalo več kot 200.000 ljudi, sem upal, da bomo mi dosegli vsaj 10 odstotkov te številke, pa nismo bili blizu. Verjetno tudi zato, ker glavna igralca v Sloveniji nista znana, zatorej sam plakat ni v Sloveniji pomenil nič, pa zato, ker ni povsem slovenski film, saj se v njem govorijo praktično vsi jeziki bivše Juge, ali pa ker enostavno nismo imeli dovolj sredstev, da bi lahko še več vložili v promocijo filma. Pravijo tudi, da so romantične komedije za kino mrtve, ampak s tem se čisto ne strinjam. Odzivi na film so bili pozitivni, tako s strani gledalcev kot kritikov, zato se veselim, da bodo film ljudje spoznavali morda šele s časom, s predvajanji na televizijah in na pretočnih kanalih.
Pripravljate še kaj?
Seveda, ves čas. Vendar malce bolj premišljeno kot pri Nekaj sladkega, kjer smo se vrgli na glavo in se sproti učili plavati - tudi brez kakršnekoli pomoči javnih sredstev.
Nedavno ste se mudili tudi v ZDA. Kaj ste počeli tam?
Sprva sem mislil, da bom tam veliko bolj delovno in da bom poizkusil čimveč nastopati in sestankovati. A sem bil tik pred odhodom za svoj rojstni dan na pregledu pri zdravniku, kjer smo ugotovili, da imam zelo visok pritisk. 180/130. Kar pomeni že skoraj infarkt. Tako da sem moral izpreči in sem šel v ZDA zgolj uživat, raziskovat, malo na koncerte in malo na plažo. Kot kaže, je stres filma prišel za mano, tako da, če kdo potrebuje napravo za merjenje pritiska - jo imam doma.
Kako pa najraje preživljate prosti čas?
Do božiča imam sicer še precej nastopov in bo zelo pestro, potem pa bom za božič malce prost, tako da se veselim druženj, daril in lahkotnih večerov brez stresa v krogu najbližjih in sestavljanj kock s sinom. Potem pa še skok na kakšno smučišče - letos moram sina naučiti smučati.
