Intervjuji

Tomaž Hostnik: Dobra glasba potrebuje čas, da dozori.

Alesh Maatko
13. 12. 2023, 09.00
Deli članek:

Ne mara športnega diskurza znotraj okvirov glasbe!

Meta Hrovat
Tomaž Hostnik je kantavtor, pripovedovalec, pesnik in vizualni umetnik.

Tomaž Hostnik je vsestransko nadarjeni umetnik, ki se podpisuje pod več kot sto skladb, med katere štejemo tudi tiste, ki jih je ustvaril tako za Vudlenderje kot tudi za Drajnarjuvo vampo. Ne nazadnje pa je tukaj še dialog Hostnik-Krečič, pa glasba za otroke, film in gledališče. Kot pianist, pesnik in šansonjer redno koncertira tako doma kot v tujini, v Glasbeni šoli Škofja Loka pa se intenzivno udejstvuje kot pedagog, katerega učenci na tekmovanjih posegajo po najvišjih nagradah.

Kot smo lahko slišali in videli, ste v jesensko-zimski čas vstopili s festivalsko lovoriko. Kaj vam pomeni zmaga na slovenskem šansonu?

Ne maram športnega diskurza znotraj okvirov glasbe. Besede »zmaga«, »finale«, »prvi«, »zadnji«, »najboljši«, »najslabši«, in še bi lahko našteval, nimajo v umetnosti kaj iskati. Vesel sem, da sem se suvereno razgalil pred celo Slovenijo. To ni lahko in tega ne zmore vsak. Na svoj nastop sem ponosen.

Je bil to vaš prvi stik s šansonom?
Ne. S šansonom sem pravzaprav otvoril svojo avtorsko pot, nato pa ga kaj kmalu začel varati z drugimi ljubicami in ljubčki - popevko, rockom, popom. A vedno sem se vračal. Tudi tokrat.

Kako je sploh razvit šanson v Sloveniji? Meni se zdi, da se sliši tu in tam ... kaj pa vam?
Kot na vseh področjih imamo tudi na področju šansona Slovenci vrhunske avtorje in izvajalce. Da nihče ne pozna njihovega opusa, je velik problem splošne kulture, ki korenini predvsem v slabo zasnovanem šolstvu in katastrofalni medijski krajini.

Bi lahko naše šansone primerjali s francoskimi, kjer imajo svoj dom?
Ne vem, zakaj bi jih, ampak naj vam bo! Slovenski šansoni naj bi za razliko od francoskih dišali po rdečih nagljnih, refošku, kranjski klobasi, fovšiji, fuku, ki je Kranjcem baje v kratek čas, in veselju, tako pravem kot lažnem.

Mediaspeed
Pred kratkim je prejel veliko nagrado slovenski šanson 2023 za najboljši šanson (Dekle iz zlatih sanj) v celoti.

Kaj pa pop glasba? Kako narediti preskok, da si glasba med seboj ni preveč podobna?
Nekateri avtorji in radijske postaje hočejo, da je novonastala glasba čim bolj podobna nečemu, kar že obstaja. Da je vse isto in da poslušalca »nič ne zmoti«. K sreči bodo kmalu lahko presedlali na kakšno drugo obrt, saj bo z njimi pometla umetna inteligenca. Dobra glasba potrebuje čas, da dozori.

Omenili ste dobro glasbo. Kaj vse je pomembno za dobro skladbo?
Definitivno besedilo, ki poslušalcu nekaj pove, ima neko idejo. Potem močna melodija, ki se dramsko lepo razpleta ter eksplodira v refrenu. Le-ta mora biti preprost, jasen, s skrbno izbranimi besedami. Pomembna sta tudi ritem in harmonija, kjer je zelo zaželeno kakšno presenečenje.

Ste tudi avtor mnogih besedil, v katera radi vtkete tudi dialekt. Kdaj ustvarjate besedila?
Dela se lotim šele takrat, ko dobim idejo. Ta pa pride v najrazličnejših situacijah. Včasih med pogovorom, včasih na stranišču, pa med hojo, ljubljenjem, skratka, ni pravil. Vsako novo idejo proslavim s kakšno svojo staro razvado.

Kakšna se vam na splošno zdijo današnja glasbena besedila, če jih primerjava s tistimi iz zlatih časov popevk?
Vrhunska, izvirna, polna svežih idej, erotike, pristnega rock’n’rolla, presenečenj. Če jih napiše Mef. (smeh) Sem se dovolj lepo izognil komentarju?

Diplomatsko ... Pa vendarle, če ostaneva pri besedilih nekaterih drugih avtorjev ... ko poslušam radio, se mi zdi, da je pomembno le, da se rima, vsebina oziroma zgodba pa je sekundarna.
Večkrat me je že kdo nagovarjal, naj pod psevdonimom izpljunem kakšen komercialen singel ali plato za eno poletje in nato s tisočaki od avtorskih pravic financiram glasbo, v katero zares verjamem. Sliši se mamljivo. Sploh, ker vem, da bi to lahko naredil z danes na jutri. A ni vse denar. Prodati svojo dušo, je še kaj hujšega? Neki trpek užitek je v Pogorelićevi izjavi o Rolling Stonesih: »Mogoče jaz lahko delam to kar oni, zagotovo pa oni ne morajo delati tega, kar delam jaz.«

Meta Hrovat
Marca 2018 je končal magistrski študij klavirja na univerzi Antona Brucknerja v Linzu.

Ustvarjate tudi glasbo za otroke. To je pa verjetno čisto drug svet?
V resnici ne povsem. Sam stremim k temu, da bi bila besedila in glasba za otroke zanimiva in zabavna tudi za odrasle. Vsak otrok je bodoči odrasli in vsak odrasli je nekdanji otrok. Svet pa obojim nastavlja vedno iste pasti.

Tudi v kantavtorstvu ste uspešni, saj ste pred leti prejeli zlato kanto.
Po srcu sem v resnici bolj kantavtor kot šansonjer. Hrepenim po tem, da ljudje pod odrom pojejo moje skladbe, kar šansonu nekako ne pritiče.

So v glasbi še kakšni neuresničeni cilji?
Čar glasbe oziroma avtorstva je v tem, da se vsakič znova znajdeš pred praznim listom, ki ga nato napolniš z vsebino, kasneje pa to vsebino deliš še z drugimi ljudmi. Cilj je vsakič isti - razdajati se drugim, ker le tako lahko napolniš sebe. In teh »drugih« je iz leta v leto več, kar mi je v veliko veselje.

Kakšen pa je svet Tomaža, ko ni vpet v glasbo? Je to sploh mogoče?
Tomaž takrat ponavadi kuha, se sprehaja, bere, spi ali žura, prav veliko drugih opcij ni.

Glede na to, da je pred vrati praznični čas, lahko od Tomaža pričakujemo kakšno glasbeno poslastico s to tematiko?
Joj, ti prazniki. To je ena sama toplina. Za Vudlenderje sem res napisal en božični komad. Ne morem si pomagati, ampak po naravi sem obupen nostalgik. Mislim, da bom še čez petdeset let v decembrske skladbe še vedno tlačil sneg.

V letu 2024 pa nove zmage in uspehi, kajne?
Uspeh je vsak koncert, kjer začutim, da mi publika z obrestmi vrača ljubezen, ki jo delim. Na ta način postajam kot človek vedno bogatejši.